Geopolitika Velikega etiopskega renesančnega jeza

Eden izmed teh (sodobnih) konfliktov je že približno desetletna napetost med Egiptom in Etiopijo glede gradnje t. i. Velikega etiopskega renesančnega jeza (Grand Ethiopian Renaissance Dam) na Modrem Nilu. Državi sta se ves čas gradnje pogajali o mnogih parametrih projekta, a sedaj, ko se gradnja bliža zaključku in je jez skoraj operativen, je jasno, da so pogajanja padla v vodo, konflikt pa se zaostruje. Glavni problem je seveda vpliv zbiranja vode v jezu na pretok Nila in posledično (manjši) delež vode, ki bi je bila deležna Sudan in Egipt, skozi katera teče reka, ko zapusti Etiopijo. Poglejmo natančneje, zakaj obe državi vztrajata na svoji začrtani poti, četudi to morda pomeni trk v bližnji prihodnosti.

Za Etiopijo je megaprojekt ključnega pomena. Etiopija je za razliko od mnogih držav v bližnji regiji precej plodna in gorata dežela. Mnogo rek, ki napajajo celotno vzhodno Afriko, izvira prav tam, s čimer si je država prislužila vzdevek "vodni stolp Afrike." A teh bogatih zalog naravnih virov Etiopija (še) ni v celoti izkoristila, gradnja jeza pa je ambiciozen korak v smeri naslavljanja osrednjih družbenih problemov s pomočjo infrastrukturnih projektov. V prvi vrsti mora vlada v Adis Abebi nasloviti dva problema. Prvi je dejstvo, da ima samo okrog  45 % prebivalstva dostop do elektrike, predvsem podeželje je izjemno slabo pokrito. Jez naj bi občutno izboljšal to statistiko, saj bo početveril količino elektrike, ki jo država proizvede. S tem bi se milijoni prebivalcev dvignili iz revščine, država pa bi lahko ponudila osnovne storitve v odročnih regijah.

To nas pripelje do drugega problema, in sicer etnične raznolikosti in razdrobljenosti Etiopije, ki se kaže v federalnem političnem sistemu etiopske države; ta zaradi rivalstva med različnimi etničnimi skupinami oziroma regijami nima zadosti moči in ne zmore generirati narodne enotnosti. Adis Abeba tako stavi na to, da lahko država, ki bo ljudem zagotavljala osnovne storitve, kot je elektrika, spodbudi tudi večjo pripadnost narodu namesto pripadnosti etničnim skupinam. Slednji problem je postal še bolj pereč z nedavnim konfliktom v regiji Tigraj, kjer so vladne sile s pomočjo sosednjih eritrejskih sil skušale zatreti secesijske težnje tamkajšnjega prebivalstva, mednarodni mediji pa so poročali o vojnih zločinih (izvensodne usmrtitve, posilstva) in valovih beguncev, ki so prebegnili čez mejo v Sudan. Oblasti torej upajo, da bi uspeh jeza pripomogel h konsolidaciji politične moči v Adis Abebi, vzpostavitvi večje narodne enotnosti in znatnemu zmanjšanju revščine zaradi boljše pokritosti podeželja z elektriko.

Po drugi strani je za Egipt gradnja jeza potencialno katastrofalna. V Egiptu je poseljene manj kot 3 % površine, saj je večina prekrita s puščavo. Skoraj celotna populacija Egipta tako živi na bregovih reke Nil, ki funkcionira kot vir življenja za 100 milijonov prebivalcev, ob trenutni demografski prognozi pa naj bi jih do leta 2075 bilo 200 milijonov. Mimogrede, podobno velja za Etiopijo, ki ima prav tako več kot 100 milijonov prebivalcev in bo predvidoma dosegla 200 milijonov leta 2050. To pomeni, da morata obe državi zagotoviti dovolj naravnih virov za vzdrževanje teh populacij.

A v primeru odprtja jeza na etiopski strani Nila se Egiptu ne piše prav dobro, saj bi zbiranje vode v etiopskem rezervoarju zmanjšalo delež vode, ki ga Egipt dobi, kar se bo poznalo predvsem v kmetijstvu. Zato ni nenavadno, da Egipt gradnji nasprotuje že od samega začetka, od samega začetka se tudi pogaja z Etiopijo: prvotna ideja pogajanj je bila preprečiti gradnjo jeza, nato zmanjšati velikost le-tega, danes, ko se gradnja bliža zaključku, pa so se pogajanja osredotočila na hitrost polnjenja rezervoarja. Etiopija je v teh pogajanjih bržkone sodelovala bolj z namenom kupovanja časa kot iskanjem kompromisa, saj razumejo, da Egipt nima resnega vzvoda moči, s katerim bi prisilil Etiopijo v sprejem kakršnih koli pogojev.

Sodeč po standardih mednarodnega prava, ima Etiopija vse pravice za gradnjo projekta. Nobena mednarodna konvencija ne preprečuje izgradnje hidroelektrarne na lastnih rekah, Etiopija in Egipt tudi nimata nikakršnega bilateralnega sporazuma o deležu vodnih virov, ki pritičejo kateremu koli narodu. Kljub pogajanjem je tako Etiopija že julija 2020 zaključila prvo fazo polnjenja rezervoarja, leto kasneje pa še drugo fazo, s čimer je na zalogi dovolj vode za pridobivanje energije. Pri takem tempu bo jez v polni operativni kapaciteti že čez dve leti. Ker je ob pomanjkanju dobrega mednarodno-pravnega argumenta Egipt v podrejenem položaju pri pogajanjih, se v končnici tega dvoboja vse bolj poslužuje agresivne retorike.

Ob neuspehu diplomacije se je Egipt začel oboroževati, predvsem z raketami in vojaškimi letali, ki lahko podkrepijo agresivno retoriko. Ta iniciativa je še bolj razumljiva ob dejstvu, da se tokrat globalne velesile v veliki meri izogibajo vpletanju v konflikt, predvsem to velja za ZDA in Rusijo, ki ne iščeta nove fronte v svojem rivalstvu. Tudi regionalni akterji, npr. Savdska Arabija in ostale zalivske države, imajo druge prioritete, med njimi izboljšanje odnosov z Izraelom. Med evropskimi silami pa sta vpleteni Italija in Francija. Italijanska firma Webuild (prej Salini Impregilo) je bila izbrana za gradnjo jeza, medtem ko Francija igra precej običajno neokolonialistično igro, saj Etiopiji dobavlja hidro-električno infrastrukturo, Egiptu pa prodaja vojaško opremo. V kolikor francoska letala nekega dne bombardirajo francosko infrastrukturo, to pač ne bo škodilo francoskemu BDP-ju.

Čeprav ima Egipt vojaške kapacitete, s katerimi bi potencialno lahko uničili jez, je za kaj takega morebiti že prepozno. Glede na to, da je rezervoar že (delno) napolnjen, bi v primeru napada največ škode zaradi poplav doživela Sudan in Egipt. Vsak napad bi tako moral biti kirurško natančen in jeza ne bi smel v celoti uničiti. Morda je bolj verjetno, da bo Egipt s pozornim opazovanjem notranjepolitične situacije v Etiopiji skušal uporabiti separatistične boje za dosego lastnih ciljev, predvsem koncesije glede tehničnih parametrov delovanja jeza. Operativnost jeza se na tej točki zdi neizogibna.