General Kasem Solejmani – trn v peti ameriških interesov v regiji

Iran ima na bližnjem vzhodu številne nasprotnike, največji so ZDA, Savdska Arabija in Izrael, a nima dovolj vojaške moči, da bi se jim lahko zoperstavil. Dolgoletne sankcije, tehnološka premoč nasprotnikov, omejene možnosti izvajanja operacij na oddaljenih bojiščih, so Iran stisnile v kot. A ideja ajatole Homeinija o vzponu šiitskih množic po Bližnjem vzhodu, ki bi se zoperstavile "sunitom (Savdski Arabiji), zionistom (Izraelu) in nevernikom (ZDA)", nikoli ni umrla, zato so poveljniki iranske vojske izvajali različne operacije v drugih državah.

Operacije so skoraj vedno bile podporne, kar pomeni, da so elitne enote v Iranu bile napotene v države s šiitskimi manjšinami, da bi prebivalce izurile v nekonvencionalnem-gverilskem bojevanju. Te se po iranski revoluciji leta 1979 začnejo aktivno pojavljati v Iraku, Savdski Arabiji in drugih državah, uspeh je bil majhen, a dovolj opazen, da so bile države delno destabilizirane in so se morale več ukvarjati z notranjo varnostjo.

Vojna, ki je spremenila Bližnji vzhod

Iran, če smo bolj natančni ajatola Homeini in njegovi konservativni sledilci, so z revolucijo potrdili prepričanje, da jih okoliške države ogrožajo in da je pred Iranom sveta vojna za obstoj. Irak s podporo Zahoda, ki si ni želel Homeinijeve oblasti v Teheranu, leta 1980 napade Iran in s tem začne skoraj desetletno vojno, ki je bila ena najbolj krvavih v drugi polovici dvajsetega stoletja. Irak je imel tehnološko in številčno premoč, a Iran je uspel zadržati napade in z nekonvencionalnimi taktikami tudi izvesti določene manjše ofenzive. Vojna je konsolidirala Homeinijevo oblast, saj so Irance prepričali, da branijo domovino in poudarjali poskus vpliva Zahodnih držav na njihovo suverenost. V tej vojni in v senci ajatole je začel svojo kariero Kasem Solejmani.

Njegovi začetki niso bili vojaški, bolj verski, a se je, ko je prišel na oblast ajatola, priključil k iranski revolucionarni gardi in hitro napredoval, bil je glavni krvnik, ki je zatrl Kurde na severozahodu Irana. Ko so Sadamovi tanki prečkali mejo med Iranom in Irakom, je bil Iran nepripravljen in hitro je začel izgubljati teritorij. V Teheranu sprejmejo politiko totalne vojne in na fronto pošljejo na desettisoče vojakov, ki so bili slabo vodeni, saj so sledilci ajatola "očistili" poveljstvo vojske, ki je bilo prozahodno. Vojna je bila kruta, brutalna in nekateri poveljniki so se hitro izkazali, da so z manj opreme uspeli zadržati iraško vojsko. Solejmani je bil eden izmed njih, nekateri so ga opisovali kot briljantnega taktika, njegove poteze pa kažejo, da so človeška življenja bila manj pomembna, osredotočal se je na cilj. Ni ga motila uporaba samomorilcev, kemičnega orožja, pobijanja civilistov, zanj je cilj vedno upravičeval sredstva. 

V iranski republikanski gardi je hitro napredoval, uspehi na bojiščih so bili veliki. Ključ njegovega uspeh pa ni bil odličen taktični um, ampak pragmatičnost in diplomacija na fronti. V vojni se je naučil, kaj pomeni, da nasprotnikova vojska nima podpore domačinov oziroma nima niti pasivnega odobravanja. Iraške enote je pogosto vrgel iz tira, ker so morale napredovati po šiitskih teritorijih, ki niso sprejemale sunitsko vodene iraške vojske. Te taktike je izpopolnil, med vojno je uspel voditi določene misije globoko za frontnimi črtami, tudi v bližini Bagdada.

"Neustrašni poveljnik", ki mu uspe nemogoče

Borci so ga, kot pišejo iranski mediji, poznali kot neustrašnega vodjo, ki je pogosto bil na prvi bojni črti, brez neprebojnih jopičev, bil je tudi večkrat ranjen. Ko se je vojna z Irakom končala, je bil Soljemani znan kot dober taktik in strateg in spodoben diplomat, ki je znal z lokalnimi zavezništvi ustvarjati podobo bojišča. V Teheranu to prepoznajo in ga povišajo v poveljnika sil Al Kuds, to je enote za operacije v drugih državah. Kaj in kdaj je točno počel, ni jasno, pogosto se pojavilo le domneve in poročila obveščevalcev, a ve se, da je bil aktiven v Libanonu, Afganistanu in kar je najpomembnejše, v Iraku in kasneje v Siriji.

Ko se je leta 2003 začel ameriški napad na Irak, je Iran to videl kot priložnost, da znova vzbudi patriotski čut med prebivalci, ki so bili pogosto na robu protestov in način, kako lahko ameriško vojsko spravijo na kolena. Nekateri visoki iranski poveljniki so v intervjujih skozi leta povedali, da je šiitsko prebivalstvo na jugu Iraka potrebovalo samo potisk, pa bi se aktiviral sod smodnika. Spopad in mržnja med šiiti in suniti sta se po letu 2003 povečevala, ameriška taktika, da bi šiitom dali več moči, ni uspevala in Washington je bil prisiljen v iraško puščavo pošiljati vse več vojakov, ki bi mogoče lahko stabilizirali državo. Ni jim uspelo. Iran je uspel izrabljati ameriške napade, igrati na nezaupanje med šiiti in suniti ter tako Irak destabilizirati.

Dogodki v Siriji so se začeli dogajati v ključnih trenutkih, ko je prišlo do večje destabilizacije v Iraku in postopnega umika ameriških sil. AI Monitor je takrat poročal, da je Solejmani videl kolaps sil sirskega predsednika Bašarja al Asada kot priložnost in takoj priskočil na pomoč. Prevzel je vodenje iranskih operacij v Siriji in s pomočjo Hezbolaha in Hamasa, ki ju je vzgojil in zgradil v Libanonu, pripravil načrt za obrambo Asadove oblasti. Ker Iranci niso bili prepričani, da bo Asad obstal, je Solejmani pripravil podoben načrt, kot so ga imeli v Iraku: s pomočjo šiitskih milic in podpornikov bi preprečili, da bi opozicija lahko konsolidirala oblast v Siriji. The New Yorker je že takrat poročal, da je poveljnik iz "sence" Solejmani, najmočnejša vojaška figura v Siriji in da ima na voljo na tisoče fanatičnih borcev, ki so bili zanj pripravljeni storiti vse.

Rešil Asada pred propadom, krivec za smrt tisočih

Solejmani je deloval s podporo Asada in pomagal njegovi vojski, da je izvedla nekaj uspešnih operacij. Kasneje je tudi zgradil vojaška orodja, s pomočjo katerih je Asad prevzel pobudo v vojni. Nekonvencionalne taktike, preprečevanje ustvarjanja logističnih centrov, ki bi jih uporabljal nasprotnik in diplomacija na bojišču, ki je onemogočala ustvarjanje združene fronte proti Asadu, so bile kopija taktik, ki se jih je naučil v osemdesetih letih. Retuers je 2015 poročal, da je on bil ključna figura pri prepričevanju Rusov, da so začeli intervencijo v Siriji, bil naj bi tako pomemben, da je Putin zahteval prav njega, da uskladijo podrobnosti ruske vpletenosti.

Američani se leta 2011 "umaknejo" iz Iraka in lov na teritorij se je začel, saj so nesoglasja Irak spravila na kolena. Ko Islamska država začne leta 2013 z napadi, se je Bagdad bolj ukvarjal z šiiti kot z nemirnimi deli države, kjer so kot gobe po dežju rasle sunitske islamistične skupine, ki so Irak uporabljale kot varno območje za delovanje v Siriji in tudi Iraku. Ko Islamska država v neverjetni operaciji leta 2014 napade in osvoji Mosul in s 1000 borci porazi iraške divizije, ki so štele 40.000 ljudi, Solejmani znova zasede prvo mesto pri obrambi.

Po nekaterih ocenah so njegove enote in njegov občutek za taktiko preprečili, da bi padel Bagdad in da Islamska država ni napredovala bolj, kot je. S tem se je začel drugačen odnos z Bagdadom, ljudje iz sil Al Kuds so bili zaželeni, odnosi z Američani so se začeli ohlajati. Solejmani se je v Iraku lahko prosto gibal in je imel tudi politično moč v Bagdadu. Ker je bil uspešen pri uničenju Islamske države, so ga tolerirale številne politične enote v državi in v regiji, a zadnje iranske operacije za destabilizacijo položaja ameriških sil v regiji, napad z droni v Savdski Arabiji in zajetja tankerjev so začele novo "hladno vojno" med Iranom in ZDA, ki se je končala s smrtjo najbolj uspešnega iranskega generala zadnjih 30 let. Njegova smrt je hud udarec za iranske operacije v regiji. Zdaj se bo pokazalo, kako uspešne poveljniške strukture in učence je pustil za seboj. Suniti in nasprotniki v regiji so njegovo smrt pozdravili, veselje na ulicah je bilo ponekod nepopisno, a določeni strategi in politologi, ki poznajo odnose med državami v regiji so zaskrbljeni - kaj zdaj sledi? Kaj bo Iran naredil? Dejstvo pa je, da bo leto 2020 ključno za razumevanje položaja, ki se je vzpostavljal zadnjih 30 let na Bližnjem vzhodu, saj v  regijo aktivno vstopajo tudi Rusija in Kitajska, vojaške vaje med Iranom, Rusijo in Kitajsko pa že kažejo orise sil, ki bodo na novo zarisale črte v puščavskem pesku.