Gaza leži na starodavnih trgovskih in pomorskih poteh vzdolž sredozemske obale. Naseljena je že tisočletja, zanjo pa so se od nekdaj borili številni, od egipčanskih faraonov, Babiloncev, Filistejcev do Aleksandra Velikega, ki je Gazo oblegal in jo navsezadnje tudi zavzel. Zaradi svoje pomembne lege, blizu stika Azije z Afriko, je v antiki postala cvetoče trgovsko središče, del filistinske konfederacije petih mest ob obali, navaja Reuters. Vsaj od leta 1300 pr. n. št. je bila Via Maris – pot, ki je potekala iz Heliopolisa v starem Egiptu, sekala čez zahodno obalo Gaze in nato prečkala sirska ozemlja – glavna pot, ki so jo popotniki ubrali na svojih potovanjih v Damask.
V poznejših stoletjih so si Gazo praktično podajali, osvojili so jo Rimljani, Mongoli, križarji in nazadnje še Napoleon. Vendar ne za dolgo. Večino obdobja od 16. stoletja do leta 1917 je bila Gaza del Otomanskega carstva. Po koncu vladavine je območje Gaze postalo del Britanskega mandata za Palestino, ki je vključevalo ozemlja današnjega Izraela in današnje Jordanije. V zadnjem stoletju je torej Gaza prešla izpod britanske, nato egiptovske in izraelske vojaške oblasti in je danes ograjena enklava, v kateri živi 2,3 milijona Palestincev.
Vsa ta zgodovina je za seboj pustila ogromen del spomenikov in drugih kulturnih znamenitosti, ki zdaj v času vojne propadajo. Nevladna organizacija, ki dokumentira vojno škodo na kulturnih mestih, je poročala o uničenem starodavnem pristanišču iz leta 800 pr. n. št., mošeji, ki je bila dom redkih rokopisov in enemu od najstarejših krščanskih samostanov na svetu. To so sicer le trije med 195 uničenimi simboličnimi kraji.
Uničenje kulturne dediščine je eden od številnih zločinov, ki jih Južna Afrika očita Izraelu v tožbi, ki je bila nedavno obravnavana na Mednarodnem sodišču, piše Al Jazeera. "Izrael je poškodoval in uničil številna središča palestinskega učenja in kulture, vključno s knjižnicami, verskimi kraji in kraji zgodovinskega pomena," je navedeno v tožbi.
"Zločin ciljanja in uničevanja arheoloških najdišč bi moral spodbuditi svet in Unesco k ukrepanju za ohranitev te velike civilizacijske dediščine," je po izraelskem zračnem napadu 8. decembra na mošejo Omari sporočilo tudi ministrstvo za turizem v Gazi. V mošeji so bili shranjeni starodavni rokopisi. Kljub temu, da so se pristojni trudili priti do njih, še preden bi bili uničeni, jim to ni uspelo. Skupaj z mošejo so se v prah polegli tudi rokopisi.
Haaška konvencija iz leta 1954, s katero so se strinjali tako Palestinci kot Izraelci, naj bi obvarovala znamenitosti pred vojnim pustošenjem. "Knjižnice služijo kot kulturni repozitorij in napad nanje je napad na kulturno dediščino. To je v nasprotju s haaško konvencijo," je opozoril Isber Sabrine, predsednik mednarodne nevladne organizacije, ki dokumentira kulturno dediščino.
Od štirih muzejev stojita le še dva
V Gazi so štirje muzeji, dva sta bila uničena. Muzej Rafah je bil glavni muzej palestinske dediščine, v njem so hranili starodavne kovance, bakrene plošče in nakit. Muzej je bil prva žrtev vojne, uničen v zračnem napadu 11. oktobra. Bolj vzhodno je stal muzej Al Qarara (znan tudi kot muzej Khan Younis), katerega lastnika sta bila mož in žena, ki sta si želela ohraniti zgodovino dežel in dediščino Gaze. V njem je bilo kar 3000 artefaktov, ki segajo v obdobje Kanaancev, ljudstva v južnem Levantu. Od muzeja so zdaj ostali le drobci lončenine in razbito steklo. Izraelske sile naj bi sicer vodstvo muzeja pred napadom opozorile, naj ga izprazni in se evakuira na jug, piše Al Jazeera.
Še eden izmed pomembnih muzejev v Gazi je Pašina, palača iz 13. stoletja. Na ogled je ponujala zbirko artefaktov iz različnih obdobij iz zgodovine Gaze. Dvonadstropna utrdba, ki jo je zgradil mameluški vladar sultan Zahir Baybar, je bila nekoč sedež oblasti, zgrajena kot obramba pred križarji in mongolsko vojsko. V 17. stoletju so ga uporabljali otomanski vladarji, nekoč je služil tudi kot prenočišče Napoleonu.
Žalosten konec so doživele knjižnice
Kulturni center Rashad El Shawa, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja služil kot prizorišče mirovnih pogovorov med palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom in ameriškim predsednikom Billom Clintonom, je bil dom knjigarne Samirja Mansourja – v napadih je bila močno poškodovana.
Knjižnica Velike mošeje Omari v mestu Gaza je bila nekoč polna redkih rokopisov, vključno s starimi kopijami Korana, biografijami preroka Mohameda in starodavnimi knjigami o filozofiji, medicini in sufijskem misticizmu. Veliko redkih knjig in rokopisov, ki so bili tam shranjeni, je bilo med križarskimi vojnami in prvo svetovno vojno izgubljenih ali uničenih, ostalo je le 62 knjig. Toda tudi te tiskane kopije so bile uničene v napadu na mošejo 8. decembra.
Poškodovane številne mošeje
Ministrstvo za turizem in starine v Gazi je ocenilo, da je bilo od začetka izraelskega napada poškodovanih ali uničenih kar 104 mošej. Med te spada tudi mošeja Othman bin Qashqar v soseski Zeitoun, ki je bila zgrajena leta 1220 na mestu, kjer naj bi bil pokopan praded preroka Mohameda. Sicer mošeja ni bila popolnoma uničena, vendar je močno poškodovana.
Oktobrski zračni napad je posledice pustil tudi na mošeji Sayed al-Hashim, zgrajeni nekje okoli 12. stoletja. Mošeja je bila posebej pomembna za muslimane, saj naj bi bil tudi v tej pokopan eden od prerokovih pradedkov. Lokalno izročilo pravi, da je bil njegov pradedek trgovec, ki je potoval v Meko iz Sirije, ko je na poti zbolel in umrl v Gazi.
Velika mošeja Omari je bila kraj verskega čaščenja že približno dve tisočletji. Bila bi naj prva mošeja, zgrajena na območju Gaze. 8. decembra je žal popolnoma klonila pod napadi, o njenem obstoju zdaj priča le še minaret iz mameluškega obdobja, vendar upognjen in zlomljen. Zgrajena iz peščenjaka je sprejela tudi do 500 vernikov. "To je bila več kot le mošeja," je dejal Sabrine. "Slišal sem človeka, ki je rekel, da je bolj žalosten zaradi uničenja mošeje kot uničenja lastnega doma."
Mošeja je poimenovana po drugem islamskem kalifu, Omarju bin Khattabu, zgrajena pa je bila v sedmem stoletju, na ruševinah starodavne cerkve, zgrajene leta 406, ki je bila tudi sama zgrajena na temeljih poganskega templja kanaanskega boga plodnosti Dagona. Tudi ta mošeja nosi svojo zgodbo oziroma legendo. Nekatere pripovedke govorijo o Samsonu, izraelskem bojevniku, ki ga omenja tudi Stara zaveza, ostal pa naj bi pokopan pod ruševinami zgradbe. Spet drugi trdijo, da je tempelj padel, potem ko je cesar Bizantinskega carstva požgal vsa poganska mesta.
Lokalna muslimanska skupnost je mošejo uporabljala kot bogoslužje od leta 1291 in je služila kot osrednja točka za srečanja in kulturne dejavnosti. Mošeja je bila sicer tarča napadov že večkrat, med prvo svetovno vojno in znova med napadom Izraela na Gazo leta 2014.
Napadu se niso izognile niti cerkve
Tla bizantinske cerkve Jabalia, zgrajene leta 444, so bila nekoč okrašena s pisanimi mozaiki, ki so prikazovali živali, prizore lova in palme, stene cerkve pa so krasila verska besedila, napisana v stari grščini. Od cerkve so po oktobrskih napadih ostali le še kupi ruševin.
Samostan svetega Hilariona je stal v vasi Nuseirat na obali in sega približno v leto 340. Zgrajen je bil med rimsko vladavino v regiji. Pripoved pravi, da si je sveti Hilarion, z namenom, da se umakne iz posvetnega življenja in se poglobi v svojo duhovnost, zgradil majhno in preprosto sobo zase, na osamljenem kraju v današnjem Deir el-Balahu. Kljub njegovi želji po samoti so ga romarji iskali, sčasoma tudi našli, njegova preprosta soba pa se je razširila in nastal je samostan. Tam je stalo kar pet cerkva, grobišče in kopališče. Zdaj sicer ni popolnoma uničeno, vendar je močno poškodovano.
Poškodovana je bila tudi grška pravoslavna cerkev svetega Porfirija. Velja za tretjo najstarejšo cerkev na svetu, zgrajena pa je bila leta 425 na temeljih starodavnega poganskega mesta. V sedmem stoletju je bila spremenjena v mošejo, vendar so jo križarji v petdesetih letih 11. stoletja znova spremenili v cerkev.
V izraelskem bombnem napadu 19. oktobra je bilo ubitih 19 ljudi, ko se je udrla streha cerkve. Grški pravoslavni patriarhat v Jeruzalemu je napad označil za vojni zločin.
Poleg pravoslavne cerkve je bila uničena tudi cerkev Svete družine, zgrajena leta 1974, ki je bila edina rimskokatoliška cerkev v Gazi.
Arheološka območja
Ard-al-Moharbeen ali rimsko nekropolo so lani odkrili arheologi, potem ko so gradbeni delavci, ki so gradili nove hiše, na tem mestu odkrili grobnice. Na območju so našli vsaj 134 grobnic iz obdobja od leta 200 pred našim štetjem do leta 200 našega štetja s še nedotaknjenimi okostji. Odkrita sta bila tudi dva okrašena sarkofaga, eden z motivi grozdja, drugi z motivom delfinov.
"Na tem območju je bil odvržen beli fosfor, kakšna škoda je nastala, še ni znano," je za Al Jazeero dejal Fadel Alatel, arheolog v Gazi. Alatel si je ob vsakem izraelskem napadu prizadeval zavarovati in ohraniti arheološka najdišča, a tokrat tudi sam ne verjame, da mu bo tu uspelo.
Forensic Architecture, agencija za preiskovalno novinarstvo, je v svoji preiskavi dokumentirala uničevanje kulturne dediščine v Gazi. Raziskovalci so našli dokaze o treh velikih kraterjih od izraelskih raket. "To neupoštevanje in uničevanje palestinske kulturne dediščine zmanjšuje palestinske zahteve po državnosti in Palestincem odreka temeljno pravico do dostopa do lastne dediščine," so navedli v poročilu.
Samaritansko kopališče, imenovano Hammam al-Sammara, je bilo uničeno 8. decembra. Arheologi verjamejo, da so ga zgradili Samarijani, verska sekta etničnih Judov, ki so živeli na območju Zeitoun, znanem tudi kot judovska četrt. Območje je bilo priljubljeno zbirališče prebivalcev Gaze.
Stanje številnih drugih zgodovinskih znamenitosti v Gazi ostaja neznano. Po besedah Alatela je zelo težko slediti razmeram na terenu, saj se spreminjajo vsakih pet minut.
"Vsi naši spomeniki so jasno označeni, vendar se izraelski vojaški napadi nadaljujejo," je dodal Alatel. "Verjamem, da se bo vse to končalo. Tudi če bodo poskušali uničiti našo preteklost, bomo Gazi povrnili prihodnost."
KOMENTARJI (117)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.