Edvard Kardelj, ki ga poznamo tudi pod psevdonimi Bevc, Sperans in Krištof, je igral izjemno vlogo v času pred drugo svetovno vojno, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Pot glavnega arhitekta teorije socialističnega samoupravljanja, ki je pozneje služila kot osnova političnega in ekonomskega sistema v Jugoslaviji, ni bila vedno začrtana v politiki. Prej nasprotno, želel je biti učitelj, a mu ta služba očitno ni bila usojena.
Dejstvo je, da je bil Kardelj kontroverzna in kompleksna osebnost, pojasnjuje slovenski zgodovinar Jože Pirjevec. "Od rojstva je imel dva problema. Prvi je, da se je rodil s pohabljeno nogo, in to seveda v psihi vsakega pusti neke posledice. Drugi pa je, da je bila njegova družina revna in tako ni mogel nadaljevati študija na univerzi, temveč je dokončal učiteljišče, kar mu je pustilo nek občutek manjvrednosti. Njegova velika želja ni bila, da postane politik, temveč univerzitetni profesor in to mu ni nikoli uspelo."
V prvi polovici tridesetih let so ga v Ljubljani aretirali in peljali v zloglasni zapor Glavnjača, kjer so ga mučili. "Takrat sem se naučil sovražiti, je rekel Kardelj. To je bila izkušnja, ki je po mojem mnenju pustila globoko sled v njegovi psihi. Vse te izkušnje so ga utrdile, ampak tudi zaostrile," razlaga Pirjevec.
"Nisem našel nobenega Slovenca, ki bi bil tako zmožen analizirati razmere, v katerih je živel in jih opisati, prikazati. Je pa treba opozoriti še na eno dejstvo njegovega značaja, in to je, da je bil v določenem smislu skrajnež," pove Pirjevec. Vendar, nadaljuje, ga je do tega pripeljala njegova življenjska izkušnja. Razmere so bile v tistem času neznosne, socialno popolnoma nepravične in so bili večinoma vsi mladi ljudje, idealisti njegove generacije, tudi skrajneži. Mladi ljudje, ki so si želeli spremeniti svet, so tako postali marksisti in se zaljubili v sovjetsko Rusijo.
Med svojim življenjem v Moskvi, med letoma 1935 in 1937, je bil priča stalinizmu. Videl je, kako deluje, ampak to ga ni prepričalo ali pripeljalo do tega, da bi razmislil o režimu in kako se je ta spreobrnil v teror. Stalin takrat ni prizanesel nikomur, partijski voditelji, državni uradniki, sčasoma tudi Rdeča armada, vsi so bili žrtev njegove paranoje. Čeprav je bil Kardelj temu priča, je ostal veren komunist, prepričan, da je v Jugoslaviji drugače.

Kardelj, ustanovitelj Varnostno-obveščevalne službe
Protagonista jugoslovanske zgodovine nista bila vedno prijatelja, bila sta si različna tudi po naravi. Medtem ko je bil Tito ekstraverten, je bil Kardelj zelo zaprt človek, težko je komuniciral z drugimi. "Ampak vendarle je bilo njuno politično sodelovanje zelo dobro," pojasnjuje Pirjevec. "Kardelj je bil prepričan, da se je treba boriti za naše meje, ni si delal iluzij. Njegov odnos do Slovenije ni bil sentimentalen, razumel je, da je država nekaj umetnega." Bil je prepričan, da bo socializem prevladal v vsej Evropi, mislil je, da se bo to zgodilo do leta 2000 in takrat bo vsaka država šla po svoje. "Slovenci se bomo združili znotraj tega globalnega socializma z našimi sosedi Avstrijci in Nemci, ki so nam bližje kakor južni bratje."
Ob tem je ustanovil VOS, ki ni bila samo obveščevalna agencija, pod njihovimi streli je padel marsikateri Slovenec. Po atentatu na bana Dravske banovine Marka Natlačena je sicer Kardelj skušal to streljanje omiliti, saj je videl, da so ljudje reagirali negativno. Vendar se streljanju nikoli ni 100-odstotno odpovedal. "Po svoji politiki, po svojem načinu boja, je bil kakor francoski revolucionar Saint-Just," meni Pirjevec.
Pod streli VOS-a so padli vsi, ki so nasprotovali partizanskemu gibanju Osvobodilna fronta. Znana je tudi depeša, ki jo je Kardelj 25. junija 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču, v kateri zahteva, naj vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasno "čiščenje".
Odnosi s Sovjetsko zvezo – od prijateljev do nasprotnikov
Kardelj je bil nacionalno zelo zaveden, zelo goreč za interese slovenskega naroda, kar mu še danes marsikdo očita, pravi Pirjevec. Po vojni se je za naše meje izredno angažiral na mirovni konferenci v Parizu leta 1946, pozneje je postal tudi zunanji minister. Vendar v tistem času prihaja do konflikta med Titom in Stalinom, slednji je namreč Tita izključil iz Informbiroja. Jugoslavija pa se znajde v veliki, ogromni krizi. Bila je v s sporu z zahodnimi zavezniki, zdaj še s Sovjetsko zvezo in naenkrat stoji popolnoma sama. "Bilo je resnično vprašanje, kako bo preživela," pove Pirjevec. In tukaj nastopi Kardelj. Začel je iskati pomoč na Zahodu, okrepil vezi in pomoč tudi dobil.
Nato pa je, intelektualec, kakršen je bil, razmišljal. Kako je mogoče, da se je v Sovjetski zvezi socializem, marksizem tako izrodil? Začel je razmišljati, da je treba zastaviti gradnjo socializma v Jugoslaviji na nove temelje. "Trdim, da je bil zadnji evropejski utopist, ki je mislil, da bo mogoče na novo preoblikovati oziroma najti resnične korenine marksizma, udejanjiti ta marksizem v Jugoslaviji in jo spremeniti v svetilnik, ki bo vodil celo človeštvo," trdi Pirjevec. Takrat se je Kardelj temeljito posvetil branju Marxa, mislil je na francoske utopične filozofe iz 19. stoletja ... Ampak največjo vlogo je igrala knjiga. Knjiga, ki jo je napisal Vladimir Lenin med avgustom in septembrom 1917, torej nekje dva meseca pred oktobrsko revolucijo. Imenuje se Država in socializem, v knjigi pa je Lenin dejal, da je vsaka država nasilje in da je treba bodočo družbo graditi izven države. "Država mora izginiti, mora se oblikovati nova družbena mreža, ki ne bo slonela na nikakršnem nasilju."

In četudi Leninu te ideje še zdaleč ni uspelo uresničiti, je bil Kardelj prepričan, da bo njemu uspelo, tudi s pomočjo idej komunistke Rose Luxemburg. Kardelj je bil prepričan, da morajo pot, po kateri mora družba iti, oblikovati tisti, ki so na vrhu, torej avantgarda, ker oni vedo, kam je treba iti. Bil je prepričan, da imajo avantgardni komunisti pravilno vizijo, kako naj se razvija družba. V letih, ko je po Stalinovi smrti prišlo do odjuge med Moskvo in Beogradom, je to idejo skušal udejanjiti.
Sovjeti so ga začeli obtoževati, da ni komunist in socialist, temveč demokratični socialist, to pa je bila za Ruse takrat velika psovka. Kardelj je postal črna ovca sovjetskih politikov, začenši z Nikito Hruščevom. To je bilo jasno, ko se je Hruščov leta 1955 prišel pokesat v Beograd. Tito je bil še vedno zaljubljen v Sovjetsko zvezo, želel je imeti potrdilo od njih, da je pravi socialist, medtem ko Kardelj ni gojil enakih upanj. Vztrajal je pri svojem: Treba je zgraditi družbo, ki bo drugačna. In znova so mu Sovjeti to grozno zamerili.
Napovedal je, da bo jugoslovanska pot v socializem drugačna, da ne bomo kopirali Sovjetske zveze, ampak gradili svoj socializem, pri čemer pa ni nikoli opustil svojega radikalizma, pove Pirjevec.
Kardelj se je z leti odpovedal nasilju, pa tudi boju proti imperializmu. "Razmere so se spremenile, mi živimo v času, ki ga Marx ni mogel prevideti, velike sile pa imajo jedrsko orožje. Do spopada, globalnega spopada med deželami socializma in deželami kapitalizma, ne sme priti, kajti to bi pomenilo konec civilizacije," je dejal Kardelj.
"Komunistična partija Jugoslavije oziroma Zvezo komunistov Jugoslavije je bila od 1941., 1948., 1950. leta do danes, ne glede na vse težave, zaplete in krizne trenutke, na objektivno najbolj revolucionarnih pozicijah, tako v mednarodnih odnosih kakor tudi glede svojega koncepta notranjega razvoja dežele. Pri svoji strategiji mednarodnih odnosov je Zveza komunistov Jugoslavije proti blokom, ostro reagira proti imperializmu in hegemonizmu v vseh situacijah, vedno in dosledno podpira boj delavskih, osvobodilnih in demokratičnih oziroma vseh naprednih gibanj, čeprav sta bili tako ona sama kot socialistična Jugoslavija izpostavljeni pritisku ostrih reakcij z vseh strani." (Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, Edvard Kardelj)
S Hruščovom so se odnosi v šestdesetih letih nekoliko izboljšali, je pa Kardelj dobil novega nasprotnika. Mao Cetung ni bil zadovoljen z idejo, da bi države socializma in države kapitalizma našle skupno pot za preživetje.
Kardeljeve ideje so bile krasne, vendar ne vse uresničljive
Zadnja leta svojega življenja je Kardelj posvetil graditvi nove družbe, pojasnjuje Pirjevec. Vendar je šel predaleč. Razcepil je svoje teorije v dva dokumenta, ki sta bila skoraj nesprejemljiva. Prvi je bil nova jugoslovanska ustava iz leta 1964, drugi pa zakon o združenem delu. Ustava je bila konfederativna, republikam je dajala velike pristojnosti. Ustavi je praktično dal močno nacionalno idejo. "Ta ustava je v bistvu razbila Jugoslavijo." In na svoji turneji osovraženosti je naenkrat postal zelo osovražen tudi v Srbiji.
Imel je velik vpliv na grajenje nove države, pove politolog Igor Lukšič. "Slovenskemu vodstvu je rekel, naj se začnejo pripravljati na izstop iz Jugoslavije, ker so tenzije tako močne, da se ne bo dalo zdržati." Ocenil je namreč, pravi Lukšič, da se srbski nacionalizem zelo krepi.
Ideja o samoupravljanju je bila krasna, pove Pirjevec, vendar je predvidevala neko izobraženo ljudstvo. "Z ljudmi, ki so zagozdeni v starih tradicijah in mentalitetah, pogosto komaj pismeni ali celo nepismeni, ne moreš ustvariti samouprave. In to se je zgodilo, ne glede na to, da se partija ni bila nikoli pripravljena odpovedati nadzoru nad gospodarstvom." Ljudje preprosto niso bili pripravljeni na ta eksperiment. "Zato pravim, da je bil Kardelj utopičen, prepričan, da bo to idejo z inštrumenti in oblastjo udejanjil, a v resnici se mu je popolnoma podrla."
Od tam so se stvari za Kardelja poslabšale. Na začetku 60. let prejšnjega stoletja je njegov sin storil samomor. Bilo je novo leto, praznovali so pri Kardeljevih doma. Fant je šel v drugo sobo, zaslišal se je strel in tam se je končalo njegovo življenje. "Kardelj te tragedije nikoli ni prebolel," pove Pirjevec.
Bil je tragična osebnost, še pove Pirjevec, ki je pa vendarle za Slovence zaslužna prav zaradi tega, ker je hotel vedno ohraniti slovensko samostojnost znotraj Jugoslovanske federacije. "Gradil je zgradbo, ki ni imela temeljev in je propadla. Od njegovega pisanja, truda in dela ni ostalo skoraj nič. In to je bil Kardelj."
KOMENTARJI (77)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.