Zanje je heroj, ki (spre)govori namesto njih

V zadnjih letih se številne raziskave tako v ZDA kot drugod lotevajo analize podpore Donaldu Trumpu, poslovnežu, ki je postal politik in je dodobra pretresel ameriški (in svetovni) politični parket.

V Belo hišo je kot republikanski kandidat prišel leta 2016, po štirih letih je njene ključe stežka predal Joeju Bidnu. Z volilnim porazom se takrat ni želel sprijazniti, njegovi goreči privrženci so po obtožbah o ukradenih volitvah vdrli v poslopje ameriškega kongresa, ta poteza je terjala tudi smrtne žrtve. 

Na tokratnih volitvah se je želel vrniti vanjo, na poti mu je stala demokratska kandidatka in dosedanja podpredsednica Kamala Harris. Ankete in analize so napovedovale tesen rezultat, vendar je Trump nazadnje slavil zelo zanesljivo. 

Seksizem

Še do sredine letošnjega julija je sicer vladalo prepričanje, da se bo Biden proti Trumpu na novembrskih volitvah kot demokratski kandidat znova potegoval za še en mandat v Beli hiši, nato pa je 21. julija kandidaturo umaknil in za svojo naslednico podprl Kamalo Harris. Teden dni pred tem se je Politico razpisal o tem, da se tudi po odnosu do vprašanj, povezanih z moškostjo, vidi, kdo je čigav volivec. "Vrzel med spoloma že desetletja počasi spreminja način glasovanja Američanov – ženske bolj glasujejo za demokrate, moški pa se običajno držijo republikancev. Toda v zadnjem času republikanci vse bolj eksplicitno zavzemajo percepcijo možate stranke," so zatrdili.

Sklicevali so se na skupno raziskavo z znano mednarodno družbo za tržne raziskave IPSOS, v kateri so zajeli več sto demokratskih, republikanskih in neopredeljenih volivcev. Zastavili so jim več vprašanj glede (ne)strinjanja s predstavami Američanov o moškosti. Večina vseh vprašanih ne glede na strankarsko opredeljenost se je strinjala, da je možatost vse bolj ogrožena, razlike pa so se pokazale pri kazanju s prstom na vzroke za to in iskanju rešitev. Večina republikansko usmerjenih anketirancev je denimo menila, da gibanje #MeToo in popkultura otežujeta moškim biti moški, prav tako so bili prepričani, da ženske niso več žrtev spolne diskriminacije in so obenem podprli tradicionalne vloge spolov.

Avtorji raziskave pojasnjujejo, da je bolj verjetno, da bi za Trumpa glasovali tisti, ki so dosegli visoke rezultate zlasti pri dveh indeksih, ki ju je oblikovala anketna skupina za opis dveh posebnih vrst seksizma. Ta dva indeksa sta bila "indeks sodobnega seksizma" (vprašanja, ki so merila prepričanja anketirancev o seksizmu in današnjih prizadevanjih za enakost spolov, zlasti prepričanja o tem, da gredo takšna gibanja predaleč) in "indeks tradicionalnega seksizma" (vprašanja o tradicionalnih vlogah spolov, kot je npr. manj navdušenja nad žensko šefinjo).

Nevroticizem

Prav Trumpovi volivci pa so se znašli v središču pozornosti tudi številnih drugih analiz, tako v ZDA kot drugod. Fenomena očaranosti z Donaldom Trumpom so se tako lotili tudi pri svetovno znani londonski poslovni šoli Imperial College. Pravijo, da so si številni akademiki in analitiki belili glavo, kako je lahko Trump tako priljubljen kljub temu da ne spoštuje demokratičnih norm. Analizirali so psihološke lastnosti več kot treh milijonov ameriških državljanov in jih primerjali z drugimi dejavniki, kot so demografija in gospodarske razmere.

Analiza je vključevala 18 različnih meril, od zdravja, dohodka in izobrazbe ter prisotnosti tradicionalnih industrij v njihovem okolju. "Izid je pokazal edinstven koktajl dejavnikov, ki so prispevali k Trumpovi podpori," so zapisali.  

Trdijo, da imajo ljudje, ki živijo v regijah, ki so na obeh volitvah – 2016 in 2020 – glasovale za Trumpa, višjo stopnjo nevroticizma – osebnostne lastnosti, za katero so značilna negativna čustva, kot so tesnoba, strah in jeza. Tisti, ki imajo višjo stopnjo nevrotcizma, se strinjajo z izjavami, kot sta "sebe vidim kot nekoga, ki ga veliko skrbi" in kot nekoga, ki se počuti "potrtega, pobitega". Dodajajo, da so vlogo odigrali tudi posredni dejavniki: ljudje iz revnejših območjih so bolj verjetno glasovali za Trumpa, enako velja za belopolte volivce in tiste, ki so nagnjeni k rasnim predsodkom proti temnopoltim.

Povzemajo, da Trumpovi volivci na splošno živijo na območjih, kjer sta industrija in kmetijstvo v zatonu, in se počutijo, da imajo kaj izgubiti. Ker živijo v regijah z nizkimi dohodki, slabšim dostopom do interneta in manjšo geografsko mobilnostjo, denimo niso del sodobnega tehnološkega gospodarstva in zato morda grožnja nadaljnjega slabšanja življenjskih razmer hrani njihov strah in tesnobo. Ob tem pa dodajajo, da je zanimivo, da so najrevnejši v ZDA še vedno volili demokrate: za Hilary Clinton leta 2016 in Joeja Bidna leta 2020. Kot pravijo, je v njihovi analizi izstopalo tudi to, da so tisti brez diplome bolj verjetno glasovali za Trumpa kot tisti, ki so prišli do visokošolske izobrazbe.  

Pravijo, da je Trumpu, za katerega so aktualne volitve že tretje predsedniške volitve zapovrstjo, uspelo pridobiti podporo na območjih, kjer je prejšnjemu republikanskemu predsedniškemu kandidatu Mittu Romneyju leta 2012 spodletelo. "Pridobil je več ljudi kot Romney v regijah, kjer je bil nevroticizem še posebej visok, pa tudi tam, kjer je bila gospodarska stiska večja in etnična raznolikost manjša," navajajo.

Šli so še dlje, saj zatrjujejo, da je mešanica značilnosti, ki se skupna Trumpovim volivcem, neverjetno podobna lastnostim tistih, ki so podpirali osebnost, ki je v zgodovini najbolj povezana z vzponom avtoritarnosti – Adolfa Hitlerja. "Oba voditelja sta dobila podporo med volivci, ki imajo več za izgubiti: zaposlenim revnejšim, ki večinoma imajo službe in niso na samem dnu. V ZDA najrevnejši – bolj verjetno gre za etnične manjšine – še vedno večinoma volijo demokrate, v medvojni Nemčiji pa so najrevnejši večinoma glasovali za komuniste," primerjajo.

Kot ugotavljajo akademiki, so ljudje, ki se počutijo ogrožene zaradi demografskih sprememb, gospodarskega nazadovanja in ki so nagnjeni k negativnim čustvom, običajno naklonjeni avtoritarnim voditeljem, dodajajo.  

Spomnili so, da je Trump na prejšnjih volitvah pridobil na območjih, ki so tradicionalno v lasti demokratov, kjer je prepričal etnično bolj raznolike regije, čeprav so demokrati še vedno dobili največji delež glasov etničnih manjšin. Svoj rezultat je izboljšal tudi v regijah s slabšo zdravstveno sliko, kjer so volivci tradicionalno demokrati, zato so londonski raziskovalci menili, da bi morali biti našteti izsledki opozorilo za demokrate, naj se v novi predvolilni kampanji osredotočijo na področja, kot so izobraževanje, zdravje in premoženje, zlasti na etnično raznolikih območjih.

Kult osebnosti

Te teme so se lotili tudi pri Scientific American. Prepričani so, da vlogo pri Trumpovi politični privlačnosti, kljub številnim škandalom, obtožnicam in nepredvidljivemu vedenju, igra tudi njegov kult osebnosti. "To bi lahko pojasnilo njegov uspeh v ameriški politiki, kjer je ostalim populistom spodletelo," pravijo. "Razlage njegove priljubljenosti se osredotočajo na dejavnike, kot so belopolta identiteta, desničarski avtoritarizem, nacionalizem in populizem. Toda ameriško politiko že več desetletij sestavljajo ljudi s temi vzgibi, zato uganka Trumpove privlačnosti ostaja. Drugi ameriški politiki, kot so Pat Buchanan, David Duke in Ross Perot, so že poskušali izkoristiti to nezadovoljstvo, a z omejenim uspehom. Videli smo tudi neuspešne poskuse ponujanja bolj izpopolnjene različice "trumpizma", zlasti guvernerja Floride Rona DeSantisa. Kaj je torej pri Trumpu drugače, da mu je omogočilo takšen uspeh tam, kjer je drugim spodletelo?" se sprašujejo.

Trdijo, da odgovor leži prav v kultu osebnosti, ki manjka tistim, ki so ga želeli nadomestiti. Pravijo, da je njihova raziskava pokazala prepoznavno trdo jedro izjemno zvestih Trumpovih podpornikov, ki sestavljajo njegov kult osebnosti. "Člani takšnega kulta izkazujejo nedvomno zvestobo močnemu voditelju, kot sta bila denimo argentinska Juan in Eva Perón ali italijanski Benito Mussolini, ki ga dojemajo kot nezmotljivega in resnicoljubnega. Njihova predanost ima verske vzporednice, saj svojega voditelja doživljajo kot odrešenika z edinstveno sposobnostjo, da skupnost zaščititi pred notranjimi ali zunanjimi grožnjami," pravijo, da je Trump je tudi sam sprejel takšen status v odnosu do svojih privržencev, kar so ponazorili z njegovimi izjavami z ene od konvencij, kot sta "Jaz sem vaš glas" in "Samo jaz lahko to popravim".

"Člani kulta kažejo stabilno, disciplinirano zvestobo svojemu vodji in svojemu kultu. Priložnost, da sledijo močnemu vodji, sledilcem ponuja stališča, poteze in prepričanja, ki se jih lahko disciplinirano držijo. Medtem ko konservativci cenijo družbeno stabilnost in red, so člani kulta lahko naklonjeni destabilizirajočim dejanjem, kot je napad na ameriški Kapitol," so spomnili.

Trdno jedro MAGA

Teorijo o kultu osebnosti so podprli tudi pri organizaciji OPEU, kjer se ukvarjajo z opazovanjem politik v ZDA. Izpostavili so t. i. MAGA (Make America Great Again) republikance, jedro najbolj gorečih Trumpovih privržencev, ki med drugim verjamejo, da so bile volitve leta 2020 res ukradene. Po leta 2022 objavljeni raziskavi, ki so jo objavili na kalifornijski univerzi, ti predstavljajo 33,6 odstotka vseh republikancev oziroma 15 odstotkov odrasle ameriške populacije. Spomnili so, da so njihove značilnosti analizirale znane raziskovalne in medijske institucije, kot so Pew, Gallup, Morning Consult, AP-NORC, YouGov, The Economist, Washington Post, New York Times, Fox News, PolitiFact in drugi.

Nanizali so, da gre večinoma za belce, moške in starejše, ki so zelo konzervativni in podpirajo tradicionalne vrednote, kot sta vera in ponosno domoljubje. Manj verjetno je, da imajo visokošolsko diplomo, pogosteje živijo na podeželju ali v majhnih mestih, imajo nižje dohodke, so zelo vestni in disciplinirani, bolj pa so vdani Trumpu osebno kot republikanski stranki v smislu institucije.

Vprašanja, ki so jim najbližja, vključujejo pravico do orožja, boj proti splavu, krepitev policije, odpravo diskriminacije belcev in kristjanov, zaustavitev nezakonitega priseljevanja in sprejetje zunanjetrgovinskega protekcionizma za ameriško gospodarstvo. Mnogi od njih čutijo zamero, ker so zapostavljeni ali marginalizirani zaradi obsežnih družbenih in gospodarskih sprememb, kot so upadanje deleža belcev med prebivalstvom, množičnega nezakonitega priseljevanja iz držav v razvoju, upada verskih prepričanj, globalizacije, zaostajanja dohodkov za rastjo življenjskih stroškov, prehoda iz proizvodnega in fizičnega dela v storitveno in v znanje usmerjeno gospodarstvo, ki daje prednost bolj izobraženim mestnim prebivalcem.

"MAGA verniki" prav tako prezirajo osrednje množične medije, redno napadajo volilni sistem, sodišča, pravosodno ministrstvo in Zvezni preiskovalni urad (FBI), dovzetni so za sprejemanje teorij zarote, kot sta bila denimo vladni odziv na pandemijo covida-19 in na spletu rojena teorija zarote QAnon, ki jo je širil tudi Trump.

Popolnoma so prepričani v pravilnost svojih stališč, kažejo bolj avtoritarne lastnosti, raje imajo močnega voditelja in so precej manj nagnjeni k sklepanju kompromisov z demokrati kot ostali "neMAGA" republikanci.

Trumpovi sledilci pogosteje kot večina drugih s politične desnice vidijo nasilje in grožnje kot sprejemljive za dosego ciljev, državo vidijo v nevarnosti in ne izključujejo niti možnosti državljanske vojne med osmi "dobrega in zla", vendar pa zgoraj citirana študija obenem zatrjuje, da kljub podpori političnemu nasilju MAGA republikanci niso pripravljeni bolj kot drugi sami sodelovati v nasilju.

Vseeno pa je raziskava Centra za pravosodje Brennan z začetka letošnjega leta pokazala, da jih med lokalnimi volilnimi uradniki 38 odstotkov poroča o grožnjah, nadlegovanju ali zlorabi, 54 odstotkov skrbi varnost njihovih kolegov, 62 odstotkov omenjenih uradnikov pa je zaskrbljenih, ker se politični voditelji poskušajo vmešavati v njihovo opravljanje dela. Grožnje prihajajo predvsem od najbolj skrajnih Trumpovih privržencev, nekaj pa jih je tudi z levice, navaja raziskava. Vsi skupaj predstavljajo veliko skrb za varnost ob prihajajočih volitvah,  še zlasti če izgubi Trump, dodajajo.

"MAGA verniki" branijo Trumpa tako goreče, kot da je del njihove lastne identitete, včasih celo s fizičnimi grožnjami tistim, za katere menijo, da koruptivno in nepošteno blokirajo njegovo vrnitev na oblast, vključno s sodniki, javnimi in volilnimi uradniki, povzemajo.

Viktimizacija

"Na prvi pogled je zunanjega opazovalca morda zbega, kako je lahko tako aroganten in sebičen multimilijarder iz New Yorka z globalnimi poslovnimi interesi, več vilami in zasebnim potniškim letalom, zdaj star 78 let, ki je popolnoma ignoriral takšne osebe in kraje, dokler ni želel njihovih glasov, zdaj sprejet kot njihov heroj in nacionalni rešitelj, ki z njimi razvija kult osebnosti, kot da je skupaj z njimi tudi on žrtev," so zapisali pri OPEU.

Preprosto povedano – leta 2016 je bil edina osebnost, ki jih je uspela nagovoriti, se jim približati, zrcalila je njihove pomisleke, govorila jasno in glasno v preprostem jeziku, lahko so se našli v skupni žalosti in jezi, so ponazorili pri omenjeni organizaciji. S Trumpom so se lahko poistovetili tako, kot da bi bil eden izmed njih, ne pa klasičen politik. "Predstavljal je oster in dobrodošel odmik od stagnirajočega statusa quo in praznega političnega diskurza, ki so ga začeli sovražiti. V njem so našli svoj glas in voditelja, on pa prek njih podlago za tlakovanje poti do predsedniškega položaja," so se ozrli na Trumpovo takratno volilno zmago.  

Komentarji njegovih podpornikov v izjavah so pogosto: "Govori kot mi, ni politično korekten, pove tako, kot je, sovraži ljudi, ki jih mi sovražimo."  Vse to si razlagajo kot resnicoljubnost in poštenost, zato jih ne zanimajo "laži in neutemeljene govorice", kot označujejo objave o Trumpu v osrednjih medijih. 

Ohranjanje privilegijev

"Čeprav so Trumpovi podporniki označeni kot "zapostavljeni", "stigmatizirani" ali celo "marginalizirani", so ti opisi nevarno neosnovani," pa so opozorili pri Los Angeles Timesu. Pravijo, da spodbujajo narativ samoviktimizacije, ki je pogost med radikalnimi desničarskimi gibanji, spodbujajo zarote in podporo tej ideologiji. Poleg tega zanemarjajo dejstvo, da so zgodovinsko močne skupine, kot so belci, moški in kristjani, preveč zastopane med Trumpovimi podporniki. "Še danes so te skupine politično, ekonomsko in kulturno privilegirane. Po objektivnih merilih večina Trumpovih podpornikov ni zapostavljena, stigmatizirana ali marginalizirana," pojasnjujejo. A ob tem opozarjajo, da kljub temu raziskave kažejo, da se lahko belci, moški in kristjani vseeno subjektivno počutijo izključeni iz družbe, kar bi lahko pojasnilo neomajno podporo, ki jo mnogi izkazujejo Trumpu.  

Podrobno razumevanje tega, kako se ljudje počutijo vključene ali izključene, lahko pomaga razložiti, kaj ti Trumpovi podporniki v resnici iščejo, so prepričani. Spomnili so, da pretekle študije kažejo, da se vedno večji delež belcev, moških in kristjanov, kljub temu da menijo, da trdno pripadajo ameriški družbi, lahko subjektivno počuti nespoštovane, prikrajšane ali zapostavljene. Pravijo, da Trumpov tabor že dolgo nagovarja člane privilegiranih skupin, ki se počutijo nespoštovane, kot je razvidno iz sloganov, kot sta "življenja belcev so pomembna" in "naredite moške spet moške".

"Ta retorika obljublja, da bo vrnila pozornost in spoštovanje do ljudi, ki se subjektivno počutijo neopaženi. Trump spodbuja in izkorišča dojemanje nespoštovanja in zanemarjanje teh posameznikov. Kandidati radikalne desnice se pogosto zavezujejo, da bodo ohranili neenakosti v korist privilegiranih skupin, katerih nekateri člani so ranljivi za to nagovarjanje," piše omenjeni časnik.

"Površen jezik o tem, da so Trumpovi podporniki zapostavljeni, je popolnoma napačen: so člani dominantnih skupin, ki želijo ostati dominantni. Navsezadnje Trumpovi volivci podpirajo ideologijo, ki je rasistična, seksistična in izključujoča. Podpora politiku radikalne desnice ni protestno glasovanje, ampak glasovanje za status quo," so ostri.  

Menijo, da morajo zato tudi demokrati ponuditi liberalne predstave o tem, kako so lahko videti belopoltost, moškost in krščanstvo. "Zdi se, da je kampanja Harrisove to dojela z izbiro guvernerja Tima Walza iz Minnesote za svojega podpredsedniškega protikandidata, ki predstavlja takšno liberalno vizijo: kot človek, ki podpira ženske, in kot beli kristjan, ki sprejema različnost, po katerem bi se lahko zgledovali drugi beli kristjani, da se jim ni treba počutiti izključene," pravijo.  

Nespretni demokrati

A prav mnenje o aktualni demokratski oblasti, katere del je bila vsa štiri leta kot podpredsednica tudi Harrisova, je bila voda na mlin Trumpu.

Administracija Biden-Harris je med republikanci izjemno nepriljubljena, kot neuspešno jo vidi tudi večina splošne javnosti, zlasti na gospodarskem področju. Zaradi te negativne ocene aktualne administracije je lahko Trump računal na glasove proti in glasove za spremembo.

Verjetno je dobil celo glasove republikancev z osebnimi zadržki do njega, ki se sicer bolj identificirajo z nekdanjo usmeritvijo republikanske stranke. Čeprav bolj tradicionalno konservativna, je bila pred Trumpom bolj odprta do sklepanja kompromisov, pojasnjuje že prej omenjeni OPEU.

Gorivo podpori Trumpu so demokrati prilili tudi s svojo retoriko. Ko je komik na Trumpovem newyorškem shodu Portoriko, ki je ameriško ozemlje, označil za "plavajoči otok smeti sredi oceana", se je ob njegov govor obregnil predsednik Biden. "Edina smet, ki jo jaz vidim, so njegovi podporniki, je njegovo (Trumpovo op. a.) demoniziranje Latinoameričanov, ki je brezvestno in neameriško,"  je dejal. 

Pozneje se je skušal braniti, da je šlo za lapsus in da je bil njegov cilj kritizirati "sovražno retoriko" proti Latinoameričanom, vendar pa je Trumpova stran vztrajala, da je Biden očrnil Trumpove podpornike.

Trump je to seveda s pridom izkoristil, na shod v Winsconsin je prišel oblečen v delovno obleko smetarja, s katero je želel svojim volivcem pokazati, da nikakor niso "izmečki", kakor jih po njegovih besedah obravnavajo demokrati. Nova stigmatizacija je Trumpove podpornike le še podžgala in hitro so se na majicah znašli napisi "Biden nam pravi smeti, Trump nam pravi Američani" in pa "S ponosom smo Trumpove smeti". 

Trump seveda ni edini politik na svetu, ki je znal kljub svoji kontroverznosti – ali pa prav zaradi nje – pritegniti množice. Politični analitiki pa se strinjajo, da je vzroke v tem primeru treba iskati pri vodilnih strankah, ki so začele zanemarjati interese vse večjega dela ljudi. Ključno je nezadovoljstvo ljudi z učinki liberalne demokracije, voditelji, kot je Trump, pa so jih uspeli mobilizirati na valu protipriseljenskih politik in populizma.