Dvanajst držav za zlate medalje obljublja šestmestne denarne nagrade

Večina olimpijskih udeležencev lahko le upa na športni preboj, medtem ko išče skromne štipendije in redka sponzorstva, ki pogosto ne pokrijejo stroškov dolgoletnega treninga, opreme, zdravstvenih in potnih stroškov. Kljub temu bo kar nekaj srečnežev, ki se bodo uspeli povzpeti na olimpijski oder, prejelo zajetno denarno nagrado, če so seveda iz prave države.

Desetine držav športnikom, ki si bodo prislužili eno od 327 olimpijskih medalj v 15 športih, svojim kandidatom za odličja ponuja nagrade. Forbes je o tem pred igrami povprašal nacionalne olimpijske komiteje ali državne športne organe vseh 91 držav, ki sodelujejo v Pekingu. Po njihovih podatkih jih bo vsaj 32 izplačalo denarne nagrade za medalje, le štiri pa ne razmišljajo o nobeni obliki nagrade.

Med najbolj radodarnimi tudi Turčija

Med najbolj radodarnimi sta Hongkong z obljubo o 550.000 evrih in Turčija s 330.000 evri za vsako osvojeno zlato medaljo, a resnici na ljubo gre zgolj za teorijo, saj ne ena ne druga država doslej še nikoli nista osvojili medalje na zimskih olimpijskih igrah.

Močna ameriška ekipa si za zlato medaljo lahko obeta 32.500, za srebrno 19.000, za bronasto pa 13.000 evrov nagrade. Ob tem lahko računajo še na nekatere druge ugodnosti, kot je zdravstveno zavarovanje, ki je na voljo športnikom ameriške ekipe. Tega plača olimpijski in paraolimpijski komite ZDA, ki zbira sredstva preko neprofitne fundacije in za to ne prejema denarja od države.

Sicer pa so Američani nekje v sredini in obljubljajo na primer dvakrat tolikšne nagrade kot Avstralci in Kanadčani, a komajda polovico tistega, kar obljubljajo Francozi in celo Romuni. Pri tem se lahko vsote razlikujejo med posamičnimi in ekipnimi športi, saj nekatere države športnikom iz ekipnih športov obljubljajo nižje nagrade. Na Slovaškem si tako lahko Petra Vlhova za zlato obeta skoraj 48.000 evrov, medtem ko bi njihovi hokejisti prejeli vsak po 14.500 evrov.

Medtem ko so nagrade za medalje v mnogih državah domena nacionalnih olimpijskih komitejev, čeprav včasih s podporo vlade, pa nekatere nagrade izplačajo neposredno preko ministrstva za šport ali drugih vladnih služb. Slovenski športniki lahko nagrado za zlato olimpijsko medaljo pričakujejo po dveh poteh – 55.000 evrov od države in 20.000 evrov od nacionalnega olimpijskega komiteja.

Način nagrajevanja se po pisanju Forbesa razlikuje tudi po tem, da nekatere države dobitnike nagrad obdavčijo, druge pa jih davčnih obveznosti oprostijo. To je kar dobrodošlo na Danskem, ki ima sicer skoraj najvišje davčne stopnje na svetu, vendar bodo dobitnikom podelili približno 13.000 evrov brez davka.

V Južni Koreji pa so nabor potencialnih prejemnikov nagrad razširili tudi na trenerje in pomožno osebje. Medtem ko bo njegovo ministrstvo za kulturo, šport in turizem zlatemu olimpijcu izplačalo 33.500 evrov v ekipnem tekmovanju in 44.500 evrov za posamičnega prvaka, lahko glavni trener domov odnese še več, tudi do 56.500 evrov.

Prav vse države pa svojim uspešnim olimpijcem ne ponujajo posebnih denarnih nagrad. Med takimi sta Velika Britanija in Islandija, ki sicer športnikom zagotavljata druge vrste subvencij. Norveška, ki je na olimpijskih igrah v Pjongčangu leta 2018 s kar 39 medaljami zasedla prvo mesto, prav tako ne plačuje nagrad za osvojene medalje.

So pa tudi države, kot sta Grčija ter Bosna in Hercegovina, ki sta napovedali denarne nagrade za morebitne, sicer težko osvojljive medalje, vendar še nimajo določenega točnega zneska. Kitajska in Rusija, dva olimpijska giganta, sta v preteklosti dobitnike medalj že nagrajevala, a se tokrat na prošnjo Forbesa za informacije o tem nista odzvala.

Poleg že omenjenega Hongkonga in Turčije šestmestne nagrade za zlate medalje obljubljajo še v desetih državah. Malezija, ki z dvema smučarjema šele drugič sodeluje na zimskih igrah, bi zlatemu olimpijcu plačala 205.000 evrov, veliko bolj realne možnosti za to, da poberejo 170.000 dolarjev, pa imajo italijanski športniki. Italijo so sicer lanski uspehi v Tokiu stali skoraj osem milijonov evrov.

Ciper za zlato obljublja 145.000 evrov, čeprav na zimskih igrah sodelujejo vse od leta 1980, se doslej z medaljo še niso okitili. Njihov edini predstavnik, smučar Yianno Kouyoumdjian, zelo težko lahko računa na nagrado, čeprav bi tudi za 16. mesto prejel skoraj 10.000 evrov.

Med bolj radodarnimi je tudi Latvija z obljubo o izplačilu 136.000 evrov za zlato v posamičnem športu in 410.000 evrov v ekipnem športu. Tako kot tudi nekatere države, na primer Nemčija in Liechtenstein, si lahko njihovi športniki denarne nagrade obetajo tudi za mesta tik pod zmagovalnim odrom.

Le malenkost nižjo vsoto, 130.000 evrov, je obljubila Madžarska, celo bronasti dobitnik pa si lahko obeta 75.000 evrov, medtem ko si vsaj nekaj nagrade tudi tam lahko obetajo športniki za uvrstitev do osmega mesta.

Bolgarskim športnikom je za zlato medaljo obljubljenih do največ 120.000 evrov, odvisno od tega, s kakšnim proračunom bo razpolagalo tamkajšnje športno ministrstvo. A doslej so njihovi športniki vselej prejeli najvišjo obljubljeno nagrado, so sporočili iz bolgarske vlade. Enako visoko nagrado ponuja še Litva, kjer bi športniki tudi za osmo mesto prejeli po 6000 evrov.

Če bi koroškemu zobozdravniku Albinu Tahiriju, ki bo letos na smučarskih tekmah še drugič branil barve Kosova, uspelo pripraviti senzacijo in osvojiti zlato medaljo, bi lahko prejel obljubljenih 105.000 evrov od tamkajšnjega športnega ministrstva, olimpijski komite pa bi dodal še 9500 evrov. Čeprav je v alpskem smučanju, kjer ima kosovska ekipa edina dva predstavnika, težko doseči svetovni rekord, bi v tem primeru športnik prejel še dodatnih 96.000 evrov.

Estonski olimpijski komite za osvojitev zlata obljublja malenkost manj kot 100.000 evrov med posamičnimi športi, ob tem pa bi bili deležni še mesečne športne štipendije. Med tistimi, ki obljubljajo šestmestno nagrado, so še Čehi, kjer je za zlato prav tako rezerviranih skoraj 100.000 evrov.