'Dokler bo Zelenski živ, bo še naprej premikal Evropo v smeri, ki jo želi'

Avtorji seznama sicer pravijo, da ga še zdaleč ni bilo preprosto sestaviti. Za Evropo so namreč značilni različni centri moči, naklonjenost celine oblikovanju soglasja in procesi, ki so pri tem značilni, pa ustvarjajo pokrajino, v kateri je vpliv razpršen, pogosto utišan, včasih celo sporen. Ocenjujejo, da je zlasti po odhodu nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel iz politike težko najti osebo, ki bi veljala za nekoga, ki bo stvari popravil, ko bodo nastopile težave. 

Lani so si zato postavili vprašanje – kdo bo stopil v čevlje Merklove – letos pa odgovor ni nič bližje kot lani, ugotavljajo. Lani so takratnega italijanskega predsednika vlade Maria Draghija označili za voditelja, ki bi lahko prekinil francosko-nemški monopol nad povezavo, a kaj, ko se Draghi ni obdržal, zamenjala ga je Giorgia Meloni. 

Po drugi strani pa je naveza Nemčija–Francija močno oslabljena, na daleč najnižji ravni v zadnjih letih. Francoski predsednik Emmanuel Macron je kljub temu, da si je zagotovil drugi mandat, izgubil večino v parlamentu in ga pestijo težave doma. Ko gre za nemškega kanclerja Olafa Scholza pa se zdi, da se ta na vso moč trudi, da ne bi bil evropski voditelj, svojo energijo usmerja v to, da svojo razdrto koalicijo obdrži pri življenju. Tudi njegova zunanjepolitična igra se nekoliko odmika od evropske, še posebej, ko gre za Kitajsko. 

Najvplivnejši: Volodimir Zelenski

Vseeno pri Politicu pravijo, da je na vrhu lestvice politik, ki na novo opredeljuje, kaj pomeni biti Evropejec. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. 

"Evropa se spreminja. Celina ponovno ocenjuje svoje strateške odnose, resno se ukvarja z obrambo, ponovno razmišlja o trgovinski politiki, energetski varnosti. Na splošno gledano ponovno razmišlja o tem, kaj pomeni biti Evropejec – in to predvsem zaradi ukrajinskega komika, ki je postal predsednik. To ni prvič v zadnjih letih, da je Rusija napadla Ukrajino. Toda do zadnjega napada ruskega predsednika Vladimirja Putina je preostala Evropa naredila malo. Razlog, zakaj so stvari tokrat drugačne, je Volodimir Zelenski, osebnost, ki ji Evropa ne le zaupa, ampak jo občuduje in ji sledi – za razliko od prejšnjih predsednikov Ukrajine. Politiki hrepenijo po tem, da bi bili vidni, ko mu stojijo ob strani. Zelenski je prepričal preostalo Evropo, da je njena prihodnost povezana z Ukrajino – ideja, v katero je pred rusko invazijo verjel le malokdo. Njegove komunikacijske sposobnosti so bile ključne. Njegova retorika razkriva zlonamernost ruskega režima, proti kateremu se bori, in razblinja velik del evropske vere – zlasti v Berlinu in Parizu –, da je Moskva lahko partner. Premetena uporaba družbenih medijev, tradicionalnih medijev in zahodnih kulturnih ustanov je vojno prinesla na Zahod ter prepričala voditelje in javnost, da je njegova bitka tudi njihova. To mu daje moč, da Evropa naredi, kar želi. Če hoče orožje, ga dobi, tudi, če to pomeni, da obrne dolgoletno politiko Nemčije, da ga ne prodaja. Če hoče sankcije, jih dobi, tudi če to pomeni, da gre Evropa skozi energetsko krizo in težko zimo z vrtoglavimi cenami plina. Vodenje Zelenskega tudi pomeni, da so notranje težave, ki jih je imela Ukrajina - razširjena korupcija, šibko gospodarstvo, socialne delitve med ukrajinsko in rusko govorečimi - spregledane.  Dokler je Zelenski živ, bo še naprej premikal Evropo v smeri, ki jo želi," so zapisali v obrazložitvi. 

Kdo je pravi kancler?

Na vrh lestvice izvajalcev Politico postavlja nemškega politika. Robert Habeck je nemški gospodarski minister, ki pa je ob precej meglenem Scholzu, moral potegniti nekaj vidnih potez. 

"Ko je Rusija februarja napadla Ukrajino, se je takoj pojavilo vprašanje: Kaj bo storila Evropa? Da bi odgovorili na to vprašanje, so se ljudje seveda ozrli k Nemčiji, največji in najmočnejši državi Evropske unije. Vendar se niso ozirali na nemškega kanclerja Olafa Scholza; namesto tega so se ozirali na Roberta Habecka. 53-letni minister za gospodarstvo in podnebje je bil osrednjega pomena pri odločitvi EU o tem, kako daleč naj gre pri sankcioniranju Rusije. Prevzel je tudi težko nalogo iskanja rešitve, kako bi lahko Nemčija našla dovolj alternativnih zalog energije, da bi prestala zimo, medtem ko si še vedno prizadeva zmanjšati svoje emisije," v obrazložitvi piše Politico.

Na tej lestvici so še Christine Lagarde, Christopher Cavoli, Recep Tayyip Erdogan, Kaja Kallas, Denis Redonnet, Marine Le Pen, Aija Kalnaja in Bjoern Seibert. 

Prekinitev desetletja dolge tradicije

Na prvo mesto med tistimi, ki so sanjali velike sanje, so postavili finsko premierko Sanno Marin, ki je po mnenju Politica končno prekinila zahtevno gibanje svoje države tako stran od Rusije kot tudi Nata. Finska se je namreč skupaj s Švedsko odločila, da se pridruži zahodnemu vojaškemu zavezništvu. Pri tem se je Marin soočila z grožnjami Kremlja o "povračilnih ukrepih" in bo nadzorovala verjetno militarizacijo vzhodne meje države.

Vseeno največ (mednarodnega) prahu ni dvignila z vključevanjem svoje države v Nato, ampak ko se je pojavilo vprašanje, koliko zabave je primerno za voditeljico države. Številni so ji očitali, da si je privoščila – preveč zabave. "Kot 36-letna ženska je Marin še vedno redkost v političnem razredu, ki ga še vedno pretežno naseljujejo moški dinozavri. Celo v državi z visoko stopnjo enakosti med spoloma je njen čas tudi čas boja za enako obravnavo," menijo pri Politicu. 

Na tej lestvici so še: Nicola Sturgeon, Eric Huang, Elke Van den Brandt, Pap Ndiaye, Frans Timmermans, Thierry Breton, Sieta van Keimpema in Vladimir Putin, ki je opisan kot "zguba". 

"Sanje Vladimirja Putina o veliki Rusiji se verjetno ne bodo uresničile. Njegov obsežni napad na Ukrajino je začel propadati skoraj tako hitro, kot se je začel. Čeprav se ruski predsednik oklepa svoje definicije konflikta kot "posebne vojaške operacije", katere cilj je očistiti Ukrajino "nacistov", se čete, ki so na kratko ogrozile Kijev, komaj držijo na vzhodu države. Zaradi njegove odločitve, da bo vpoklical na stotisoče novih vojakov, so vojaško sposobni moški bežali iz države. Medtem pa ukrajinska vojska – opogumljena z ozemeljskimi pridobitvami, zahodnimi dobavami orožja in zajeto rusko opremo – še naprej izvaja pritisk. Putin si že dolgo želi povrniti Rusiji status velike sile, ki ga je imela v času Sovjetske zveze. Namesto tega je napad njegovo državo potisnil v tretjerazredni status, saj ni mogla premagati nasprotnika, ki ga je podcenjevala in prezirala. Rusija se je zatekla k navideznim referendumom in rožljanju z jedrskim orožjem, da bi skušala pritisniti na Zahod, da Putinu dovoli vtis zmage. Medtem ko bi se marsikdo umaknil, Putin vztraja in njegova trma pomeni, da se bo vojna verjetno zavlekla. Za Evropo bo to še naprej pomenilo divjo inflacijo, visoke cene energije, pomanjkanje gnojil in plina, kar bo pritiskalo na gospodarstvo in politični sistem. Putinova nesposobnost uresničiti sanje pomeni, da bo še naprej nočna mora za svoje sosede," piše v obrazložitvi. 

Ena in druga podoba

Med tistimi, ki motijo ustaljeni red – ne nujno na pričakovane in želene načine, pa se je na prvem mestu znašla nova italijanska premierka Giorgia Meloni, ki se po mnenju Politica na vse načine trudi, da bi se predstavila kot nenevarna. 

"Seveda je skrajna desničarka nekoč zagovarjala umik Italije iz evroobmočja in nasprotovala sankcijam proti Moskvi po ruski invaziji na Krim leta 2014. Toda te dni se trudi svojim sogovornikom v Evropi in na Zahodu dati vedeti, da je velika oboževalka Nata, ki ji je blizu trda linija do Kremlja in nikakor ne želi zapustiti Evropske unije (čeprav ne bi imela nič proti priložnosti, da naredi nekaj popravkov v načinu njenega delovanja). Ko je pred septembrskimi volitvami obravnavala fašistične korenine svoje stranke, je objavila video izjavo, v kateri se je odrekla ideologiji v francoščini, angleščini in španščini. Namesto tega je svoje politične poglede primerjala z britanskimi torijci in ameriškimi republikanci," piše Politico. 

"Ko pa evrokrati ne gledajo, so stvari drugačne. Melonijeva se zoperstavi priseljevanju, propagandi teorije spolov in politični korektnosti. Lahek dostop do splava je primerjala s kulturo smrti, opozarjala je na islamizacijo Evrope in podpornike Black Lives Matter označila za barbare," nadaljujejo avtorji lestvice. 

Njene besedne puščice so pogosto uperjene proti Bruslju, a kar po mnenju Politica Meloni razlikuje od drugih evroskeptikov, je, da želi spoštovanje, zlasti v Bruslju.

In kot dodajajo: "Meloni in njeni somišljeniki zagovarjajo pogled na EU, ki je v nasprotju z večino v bruseljskem balonu – želijo šibkejše centralne institucije in močnejše nacionalne vlade. Že zdaj imajo potencial, da vplivajo na evropsko politiko, če ne drugače lahko blokirajo prizadevanja za sankcioniranje Poljske in Madžarske zaradi njunih poskusov spodkopavanja medijev, pravosodja in demokracije. Z lahkoto pa bi se še okrepili ter preoblikovali evropski desnosredinski blok."

Na tej lestvici so še:  Viktor Orban, Keir Starmer, Jean-Luc Melenchon, Alberto Nunez Feijoo, Carlos Tavares, Ylva Johansson,  Kyriakos Mitsotakis in Sergej Lavrov, opisan kot "mračni diplomat". 

"Čeprav Bruselj tega noče priznati, vsi vojne v Ukrajini ne vidijo kot boja med dobrim in zlim. Kremelj ima še vedno vlade, ki so pripravljene stati za njim (ali mu vsaj ne nasprotovati). To je v veliki meri zasluga Sergeja Lavrova, ruskega zunanjega ministra, ki se je osredotočil na tradicionalne zamere in status Rusije kot velikega izvoznika hrane in energije, da bi zagotovil, da Moskva ni tako izolirana, kot si želita Evropa in Združene države. S sofisticiranimi propagandnimi orodji je 72-letni zunanji minister z vojsko diplomatov uspešno izkoristil globalni apetit po plinu in žitu ter kar najbolje izkoristil zapleten odnos Zahoda z njegovimi nekdanjimi kolonijami, pri čemer je izkoristil vsako priložnost, ki se je ponudila, kako prikazati Evropo kot neumno," ga opišejo avtorji lestvice.