Demokratski ples po taktih drugega Joeja

Ameriški predsednik je v sredo senatorja iz lastne stranke povabil v Ovalno pisarno, v kateri ga je skušal prepričati, naj podpre 3.500 milijard dolarjev vreden proračunski paket za obsežno socialno reformo. A Manchin se  ni vdal pritisku. Tako kot se ni konec zime, ko je sveže imenovana vlada sprejemala 1.900 milijard dolarjev vredno gospodarsko pomoč ob krču pandemije. Že takrat ga je senatni kolega s Havajev Brian Schatz na hodniku kongresa rahlo ironično pozdravljal z besedami "vaša visokost", Jeet Heer iz časopisne hiše The Nation pa je zahteve Zahodnovirginijca označil za "čisti nastopaški centrizem brez glave in repa", le dokazovanje moči. Bob Woodvard in Robert Costa iz Washington Posta v sveže izdani knjigi Nevarnost (Peril), zadnjem delu trilogije o predsedovanju Donalda Trumpa, opisujeta, kako naj bi Biden ob zapletih pri potrjevanju pandemske pomoči poklical Manchina in mu menda dejal: "Če me ne boš podprl, me boš resno z..bal."

Verjetno se podobno sočne misli v predsednikovi glavi pletejo tudi ob nastopu Manchina proti obsežnemu proračunskemu paketu. Ta je namreč del velikopoteznega Bidnovega načrta o prenovi ameriških socialnih programov, kakršne ZDA niso doživele že vsaj pol stoletja, o prenovi dotrajane infrastrukture in o prilagajanju države podnebnim spremembam. Demokratski kongresniki v obeh domovih so skoraj v celoti povzeli predsednikov predvolilni Načrt o ameriških družinah, ki denimo uvaja brezplačen vrtec za 3- in 4-letnike, pa brezplačno dveletno šolanje na javnih univerzah in stalen otroški dodatek. Med stotinami strani se sedaj skriva tudi predlog podelitve državljanstva "sanjačem", Američanom, ki so jih starši kot otroke brez ustreznih dokumentov pripeljali v ZDA in ne poznajo druge domovine. Takoj je postal še en kamen spotike v obsežnem svežnju reformnih ukrepov. Skupaj bi državo v desetih letih stali okoli 3.500 milijard dolarjev, kar se zatika v grlu tudi sredinskim demokratom.

Kaj šele na desnici. "Demokrati so sredi vroče razprave, ali naj Združene države sredi najvišje inflacije po osemdesetih porabijo 3.500 milijard, ki jih nimajo, za stvari, ki jih ne potrebujejo, potem ko so že namenile 6.000 milijard za nepričakovane stroške covida," njihov pogled povzema Charles Cooke, novinar konservativnega časnika National Review. Republikancev sicer nista skrbela neuravnoteženost letnih proračunov in dolgoročno breme, s katerim naj bi obtežili uboge potomce, ko so pod Trumpom sprejeli znižanje davkov (predvsem za premožne), kar naj bi dolg države napihnilo vsaj za 448 milijard dolarjev. A sedaj je žezlo v rokah demokratov, zato sta na desnici znova moderna zategovanje pasu in pridiganje o varčnosti. Prav tako je vedno zanimiv pogled na vrednote, ko država za obrambni proračun letno nameni že več kot 600 milijard dolarjev, vlaganje v dobrobit družin pa so "stvari, ki jih ne potrebujemo". Ali pa kar "evropski socializem", ki bo tako ali tako pokopal stari kontinent.
 

Piratsko spotikanje

Težava Bele hiše je, ker podobno ne mislijo le republikanski kongresniki, pač pa dovolj velik del sredinskih demokratov, da spotika visokoleteče načrte predsednika Bidna in njegovo željo, da bi se v zgodovino zapisal kot eden od velikih reformatorjev. Razmer mu ne olajšuje pravilo o obstrukciji v zgornjem domu senata, po nekdanjih nizozemskih piratih imenovano filibuster. V sedanji obliki praktično pomeni, da mora večina za potrditev zakona zbrati tri petine oziroma podporo 60 senatorjev v stočlanski zbornici. Če se je obstrukcija sredi prejšnjega stoletja proslavila kot orodje rasističnih južnjaških senatorjev, s katerim so branili apartheid na jugu ZDA, je v modernejših časih postala orožje jedkega strankarskega dvoboja, z njim pa ena stran drugi skoraj za vsako ceno preprečuje, da bi sprejela večje spremembe v državi.

Razmere so se tako poslabšale, da je praktično nemogoče sprejeti kakršno koli zakonodajo, če se s tem ne strinja tudi opozicija. Kot je zapisal naprednjaški politični komentator Adam Jentleson, je postal senat zbornica za "umiranje ambicioznih zakonskih predlogov". Ker ima vsaka zvezna država v njem enako število glasov, dva senatorja, imajo podeželske, redko poseljene in po navadi konservativne države enak vpliv kot velike. Tako ima Wyoming s 580.000 prebivalci enako moč kot Kalifornija s krepkimi 39 milijoni. Zaradi tega lahko že zelo majhen delež ameriških volivcev izvoli dovolj senatorjev (41) za blokiranje želja precej zajetnejše večine. Od preloma tisočletja republikanski senatorji vedno zastopajo manjšino Američanov, četudi so v senatu sicer imeli več senatorjev od demokratov. "Filibuster je večinoma služil manjšini belih konservativcev, da so preglasili demokratični sistem, ko bi bili preglasovani," trdi Jentleson. A vneto se ga oklepajo tudi demokrati, ko niso na oblasti.
 

Jedrska reforma 

V zadnjem desetletju sta obe strani ukinjali varovalke, ki so nastale z mislijo, da bodo ščitile opozicijo pred popolnim diktatom večine, a so postale le še eno orodje političnega boja v razklani državi. Začeli so demokrati, ki so ob nenehni obstrukciji desnice leta 2013 ukinili njeno uporabo pri imenovanju zveznih uradnikov in sodnikov. Republikanci so v času Trumpa to razširili tudi na vrhovno sodišče in najvišji sodni organ v državi za vsaj generacijo napolnili z izjemno konservativnimi sodniki. Zato so demokrati po lanski volilni zmagi glasno razmišljali o dokončni "jedrski možnosti", popolni ukinitvi pravice manjšine, da uveljavi filibuster. Kar gre za interno pravilo senata, je za njegovo spremembo dovolj navadna večina 51 glasov, sedanjim petdesetim demokratom se kot odločilni glas pridruži podpredsednica države Kamala Harris.

Kritike so se še ojačale, ko so republikanci preprečili sprejem zvezne volilne reforme, s katero je želela Bela hiša zaščititi pravice volivcev in se upreti omejevanju dostopa do volišč v nekaterih konservativnih zveznih državah. Pridružili so se jim številni vidni demokrati, tudi prvi temnopolti predsednik Barack Obama je poudaril, da gre za "ostanek iz dobe Jima Crowa". A se je oglasil Manchin in dal vedeti, da ne bo podprl tako odločnega reza. Pripravljen je le na spremembo pravil, po kateri bi morali senatorji za obstrukcijo znova z dolgimi govori zadrževati sprejem zakona, ne pa da njihovo osebje le zavrti telefon in sporoči, da njihov šef uveljavlja filibuster, ko se dogaja zdaj. Molly Reynolds iz mnenjske organizacije Brooking Institution meni, da to ni dobra rešitev, saj bi lahko organizirana opozicija tako povsem ohromila delo senata. A Jentleson dodaja, da to morda niti ni tako slabo: "Ali bodo konservativni senatorji še veselo obstruirali (denimo) volilno reformo, če bo to ustavilo tudi zagotavljanje denarja za vojsko?"
 

Razkačeni nad uradnico

Kongresna pravila imajo sicer vgrajeno posebno obveznico okoli obstrukcije, imenovano proračunska poravnava, ki omogoča, da je proračunska zakonodaja sprejeta samo z navadno večino (51 glasovi v senatu). Zato skušata ob vseh zapletih s filibustrom obe stranki v tovrstne zakone stlačiti čim več svojih načrtov. Demokrati so leta 2010 tako sprejeli nekaj sprememb zdravstvene zakonodaje, republikanci so leta 2017 na ta način rezali davke, Biden je na začetku predsedovanja prišel do pandemskega paketa gospodarske pomoči. Proračunsko poravnavo urejajo zapletena pravila, ki določajo, kaj smejo uvrstiti vanjo in kaj ne. Zelo grobo rečeno, mora zakonodaja vplivati na proračun, a ne dlje kot deset let, in ne sme posegati v pokojninski sistem.

Upoštevanje pravil nadzoruje parlamentarec, neizvoljen uradnik, ki ga imenuje vodstvo senata. Nalogo trenutno opravlja Elizabeth MacDonough, pred devetimi leti jo je imenovala demokratska večina. A od takrat jezi obe strani: najprej je republikancem preprečevala, da bi s proračunsko poravnavo razveljavili reformo zdravstvenega zavarovanja demokratskega predsednika Obame. Februarja je razkačila levo krilo demokratske stranke, ko je dokončno odločila, da v protikoronski paket ne smejo vključiti tudi določila o zvišanju minimalne plače v ZDA na 15 dolarjev (slabih 13 evrov) na uro. Naprednjaška poslanka Ilhan Omar iz Minnesote je celo javno pozivala, naj senat ukine filibuster in zraven še zamenja parlamentarko. "Kaj nam bo demokratska večina, če ne moremo sprejeti najpomembnejših zakonov?" je bila jasna.

Spopad v lastnih vrstah

MacDonoughova za zdaj ni posegala v Bidnovo politično vizijo, ki sta jo oba domova kongresa prelila v 3.500-milijardni proračunski poravnavi. Zanju so glasovali tako sredinski demokratski poslanci, ki jih je sicer skrbela zajetnost paketa, kot oba sredinska senatorja stranke, poleg Manchina še Kyrsten Sinema iz Arizone. Toda predvsem ta ves čas trdita, da ne bosta podprla končne različice poravnave, če ne bosta obe zbornici pri usklajevanju v enotnemu predlogu  občutno oklestili obsega vsebovanih programov, menda kar za polovico, na okoli 1.500 milijard. Glasove so nemudoma povzdignili na levem krilu stranke, senator Bernie Sanders je odhitel pred kamere in dejal, da je prvotni predlog obsegal kar 6.000 milijard, a so ga nato ravno zaradi skrbi sredinskih demokratov že zdaj krepko oželi, in da volivci v anketah podpirajo sedanje namere.

Demokratski poslanec John Yarmuth, ki v spodnjem domu vodi odbor za proračun, pravi, da so obnovljeni ugovori sredinskega krila stranke vzrok za precej nejevolje med njegovimi kolegi. "Vsaj polovica poslancev, verjetno pa precej več kot polovica jih je želela še več kot zdajšnjih 3.500 milijard, zato je veliko jeze, to pa je samo utrdilo namero, da vztrajamo še naprej," je napovedal. Že pred tem so dosegli, da o proračunskem paketu glasujejo skupaj z zakonom o okoli tisoč milijard dolarjev vrednih naložbah v mostove, ceste, železnice in drugo infrastrukturo, ki je bil v senatu že potrjen. Zakon je podprlo tudi 19 republikanskih senatorjev, zato si nihče ne želi zapraviti redkega trenutka medstrankarskega soglasja. Na desnici, ki je odločno proti "socialističnemu" proračunskemu paketu, se zato še toliko bolj zabavajo ob težavah demokratov.
 

Rdeči zasuk

Kongresna levica se spotika tudi ob tesno večino – vodja poslanske zbornice Nancy Pelosi lahko izgubi le tri glasove podpore v svojem poslanskem klubu, zato je demokratske kolege že pozvala: "Ostanimo enotni na poti do cilja in spoštujmo svoje vrednote." V senatu si demokrati ne morejo privoščiti samovolje niti enega demokrata. Toda ob vsem povzdigovanju glasov sredinskih demokratov so doslej vedno vsi stopili nazaj v vrsto. Vsi razen Manchina. Ta je v dobrega pol leta Bidnu že ob sprejemanju pandemske pomoči dokazoval, da drži v rokah škarje in platno: preprečil je imenovanje prvotne kandidatke za vodenje vladnega urada za upravo in proračun, dvig minimalne plače in uvedbo obveznega preverjanja skoraj vseh kupcev orožja.

Njegova moč se skriva v velikem političnem zasuku nekdaj proletarske in povsem modre Zahodne Virginije v konservativno, skoraj povsem rdečo zvezno državo. Pred skoraj natanko stotimi leti so se stavkajoči rudarji, ki so zahtevali priznanje sindikatov, na gori Blair krvavo spopadali z vojsko, policijo in varnostniki rudarski korporacij. Nato je prišel zaton premogovništva, ki je odpihnil na tisoče delovnih mest in dele države potisnil v izjemno revščino. Veliko ljudi je zanj krivilo demokrate, vse strožjo okoljsko zakonodajo in zavzemanje za zniževanje izpustov toplogrednih plinov. Ni pomagalo, ko je Hillary Clinton pred volitvami leta 2016 dejala, da bo veliko rudarjev na poti do čistejše energije ostalo brez službe. Besede so na desnici iztrgali iz konteksta, toda če je njen soprog Bill Clinton leta 1992 na volitvah v državi še zmagal za 13 odstotnih točk, jo je Trump potolkel že za več kot 40 odstotnih točk. In lani Bidna za slabih 39.

Manchin je izjema v takšnem okolju, praktično edini demokrat, ki še lahko zmaga v Zahodni Virginiji. Leta 2018 je kljub hudim naporom republikanske stranke dobil nov šestletni manda. Perry Bacon mlajši, novinar časnika FiveThirtyEight, temu pravi celo "ena najbolj občudovanja vrednih ameriških političnih zmag v 21. stoletju". Še posebej zato, ker senator ne velja za izjemno šarmantnega ali karizmatičnega. Lokalni novinar Ashton Marra trdi, da njegov uspeh ni samo rezultat precej konservativnih stališč, ampak je zaradi dolge politične kariere vse od leta 1982 eno najbolj prepoznavnih političnih imen po vsej zvezni državi. Toda "izjemen uspeh" iz leta 2018 je pomenil zmago za le 3 odstotne točke, "ob zasuku demokratov v levo pa bodo ljudje v Zahodni Virginiji le še bolj razočarani nad njimi, Manchin pa bo še težje znova izvoljen," napoveduje Marra.
 

Mejnik stare šole

Čeprav z levega krila stranke na senatorja letijo celo očitki, da je "petokolonaš desnice", pa demokrati nimajo nikakršnega vzvoda, s katerim bi pritisnili nanj. Medtem ko skuša Sinema vzdrževati podobno blagovno znamko zmerne demokratke, si v Arizoni, kjer je lani v tekmi za drugo senatno mesto zmagal demokrat Mark Kelly, Biden pa brez težav premagal Trumpa, ne more privoščiti spora z vrhom demokratov. Ti ji lahko odrečejo podporo in poiščejo protikandidata, ki jo bo morda porazil na volitvah v stranki. Manchin nima takšnih strahov. "Kaj bodo naredili ... v Zahodni Virginiji nastopali proti meni? Prosim, to bi mi pomagalo bolj kot kar koli drugega," je za New York Times nazorno opisal nemoč lastne stranke, da bi mu nadela uzde.

Bacon mlajši poleg tega ugotavlja, da 74-letni politik stare šole še vedno verjame v medstrankarsko sodelovanje in sklepanje dogovorov. Zgodovina vsaj zadnjega desetletja mu sicer ne pritrjuje, razkorak med desnim populizmom v obliki trumpizma in vse bolj socialdemokratskimi idejami naprednjaškega krila demokratov pa se le še veča. Trump je iz kongresa izgnal že veliko večino zmernih republikancev, pri demokratih prevladujejo politiki, ki zahtevajo korenite spremembe gospodarskih in rasnih politik. Če se je še en demokratski senator stare šole iz zmerne drže premaknil bolj v levo in je Biden kot predsednik celo nekoliko presenetil naprednjaško krilo, ki je nanj gledalo precej oprezno, Manchin ne kaže takšnih namer. S svojim odločilnim glasom v senatu pa je tisti, ki postavlja mejnike za vso demokratsko stranko.