Demokracija ali 'oligarhija z neskončnim političnim podkupovanjem'?

Leta 2016 je močno odmevala študija, ki sta jo objavila profesorja Martin Gilnes z univerze Princeton in Benjamin Page iz Northwesterna. Ugotovila sta, da ZDA pravzaprav niso demokracija, ampak oligarhija, v kateri imajo ekonomske elite, ki zastopajo interese kapitala, velik vpliv na politiko države, medtem ko imajo povprečni državljani in ljudske iniciative le majhen vpliv.

Vendar je najprej treba definirati, kaj oligarhija sploh je. Njena (ne)definicija je namreč sprožila precej ogorčenja v času ene od predvolilnih kampanj v Sloveniji, ko so vidnejši podjetniki stranki Levica grozili s tožbo, ker je eden od njenih poslancev enega izmed njih označil za oligarha, takratni koordinator stranke Luka Mesec pa se je od izjav poslanca distanciral. 

Oligarhija izhaja iz starogrških besed oligoi (malo) in arkhe (vlada), z drugimi besedami vladavina peščice, po navadi je utemeljena na bogastvu, vojaški moči in sorodstvenih vezeh. Finančna oligarhija, tako SSKJ, pomeni vladavina majhne skupine bogatih ljudi. Marksistični teoretiki, med njimi tudi 'praktik' Lenin, so trdili, da bo kapitalizem vedno vodil v oblikovanje oligarhije oz. da je ta zapisana v njegovem 'genomu'. "Imperializem ali prevlada finančnega kapitala je tista najvišja stopnja kapitalizma, v kateri ima ločitev lastništva kapitala velike razsežnosti. Nadvlada finančnega kapitala nad vsemi drugimi oblikami kapitala pomeni prevlado rentnika in finančne oligarhije; to pomeni, da manjše število finančno "močnih" držav izstopa med vsemi drugimi." Lenin je v svojem delu Imperializem, najvišja oblika kapitalizma še zapisal, da finančna oligarhija, poleg obvladovanja politične oblasti, med drugim obvladuje tudi tisk. "Pod splošnimi pogoji proizvodnje blaga in zasebne lastnine "poslovne operacije" kapitalističnih monopolov neizogibno vodijo v prevlado finančne oligarhije."

Ustanovni očetje niso želeli demokracije, ampak republiko

Ali to drži na primeru ZDA, pa tudi denimo Rusije in Kitajske? Dr. Marko Hočevar, politolog, docent in raziskovalec na FDV, najprej izpostavlja, da je pomembno razlikovati demokracijo od republike. "Če pozorno beremo ideje ustanovnih očetov, predvsem pa Federalist št. 10, ki ga je napisal 'oče ameriške ustave' James Madison, ta ugotavlja, da ZDA ne smejo postati demokracija po vzoru antičnih Aten, kajti demokracija, neposredna demokracija, je vedno bila preveč vihrava, predvsem pa je omogočila, da se je zaostroval temeljni konflikt v družbi glede distribucije lastnine in bogastva." Madison stranke oz. frakcije vidi kot neposredni boj glede distribucije lastnine. Krotenje teh protislovij je bil po njegovem mnenju možno na način, da se vpelje čim več vmesnih stopenj in mehanizmov, ki bi filtrirali politične odločitve, predvsem seveda v smeri ohranjanja statusa quo, pravi Hočevar. 

Madison je zato namesto demokracije po vzoru Aten predlagal mešano ustavo in republiko po rimskem vzoru, z veliko institucijami in mehanizmi, ki omejujejo delovanje teh institucij, pojasnjuje naš sogovornik. "To je njegov argument, ideja v ozadju pa je, da se je ta konflikt v neposredni demokraciji razreševal na način, ki je zmanjševal privilegije najbogatejšim. To pomeni, da so državljani v Atenah – čeprav je šlo za zelo majhno število moških, kajti ta demokracija je bila seksistična in rasistična – bili v veliki meri izvzeti iz ekonomskega izkoriščanja. Vendar ideja je bila jasna – da status državljanstva pomeni tudi odsotnost ali pomembno zmanjšanje ekonomskega izkoriščanja in ekonomsko enakost. Ideja ustanovnih očetov pa je bila, kako združiti ekonomske neenakosti med državljani, ob tem, da so imeli sužnje, in preprečiti, da bi se konflikt glede lastnine zaostril." Hočevar pojasnjuje, da je šlo v ozadju za "aristokratsko percepcijo poklicanosti o sodelovanju v politiki". Pri tem gre za prepričanje, da so tisti bogatejši vedno bolje usposobljeni za sprejemanje odločitev. Tako denimo danes še vedno glavno vlogo pri volitvah predsednika igrajo elektorji, ki lahko odločijo drugače od ljudstva, čeprav se je to skozi zgodovino dogajalo zelo redko. 

Po mnenju kritikov ameriškega sistema so bili torej demokratične zavore in ravnovesja prvotno uvedeni, da bi preprečili, da bi se demokratična večina, ki predstavlja revnejše sloje prebivalstva, združila in pridobila nadzor nad državo, obe politični stranki pa da se obnašata kot 'zasebni korporaciji'.

Na začetku omenjena študija je pod drobnogled vzela obdobje med letoma 1981 in 2002, ko so bile razlike med Američani velike, a hkrati precej manjše kot danes, kar je na začetku desetletja potrdil tudi Kongresni urad za proračun. Avtorji študije so izračunali, da so politike, ki pridobijo nizko podporo ameriške ekonomske elite (do 20 odstotkov), sprejete le v približno 18 odstotkih primerov, medtem ko imajo predlogi, ki dobijo večinsko podporo elite, skoraj trikrat večje možnosti za uspeh. Študija v sklepu sicer dodaja, da Američani kljub vsemu uživajo številne značilnosti demokratičnega upravljanja, kot so redne volitve, svoboda govora in združevanja, da pa so te zaradi vpliva bogatih posameznikov vse bolj ogrožene. Študija je bila sicer pozneje deležna nekaterih kritik in spodbijanj glede same metodologije in načina zastavljanja raziskovalnih vprašanj.

Ameriški ekonomist Simon Johnson je vzpon ameriške oligarhije povezal s finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008. Izplen te krize je bil še večja koncentracija moči in kapitala v rokah elit. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je leta 2015 ZDA celo označil za "oligarhijo z neskončnim političnim podkupovanjem".

Politolog in raziskovalec na FDV poudarja, da v ZDA sicer ne gre za tipično oligarhijo, kjer mala skupina ljudi v rokah drži ključne politične in ekonomske pozicije, temveč gre za bolj kompleksno prepletanje dveh področij. "Demokracija v kapitalizmu je vedno lahko zgolj politična demokracija, ekonomska demokracija ne more obstajati, razen če sprejmemo tezo o delavskem lastništvu kot najvišjo obliko ekonomske demokracije. Vendar, temeljno vprašanje je, kateri mehanizem določa produkcijo – ali je to trg ali potrebe ljudi. In dokler obstaja množica podjetij v delavski lasti, ki delujejo pod prisilo trga, težko govorimo o zares neki veliki ekonomski demokraciji. Politična demokracija pa je seveda možna in zaželena, kajti kapitalisti ne potrebujejo več neposrednih vzvodov za ekonomsko izkoriščanje. Razlastitev množic omogoča, da delujejo zakonitosti trga, in če kdor koli želi preživeti, se bo prisiljen prodati ali (samo)eksploatirati na trgu. Demokracija je možna, dokler so zaščitene lastninske pravice, prava demokracija pa bi pomenila tudi razpravo in možnost spreminjanja lastninskih pravic, predvsem spremembo lastninskih odnosov v kontekstu izkoriščanja v sferi produkcije."

Spopad svetovnih oligarhij

Zgodovinar in avtor Eric Zuess je ob teh ugotovitvah komentiral, da je "ameriška demokracija prevara, ne glede na to, koliko jo napihujejo oligarhi, ki vodijo državo in nadzorujejo nacionalne medije," piše. Zeuss gre dlje in ZDA primerja z Rusijo in drugimi demokratično spornimi državami, kjer sicer potekajo volitve.

Po mnenju Hočevarja pa pomembne razlike vseeno obstajajo, predvsem v odnosu ZDA in EU na eni strani ter Rusijo in Kitajsko na drugi. V prvem paru gre za ekonomsko močne skupine, ki lahko odločilno vplivajo na politične odločitve. "Pri čemer se je v zadnjih letih izkazalo, da poleg politične odvisnosti od ZDA države EU nimajo niti ekonomske suverenosti, oz. da evropske frakcije industrijskega kapitala nimajo vpliva na ključne politične odločitve znotraj njihovih držav in na ravni EU," meni Hočevar in dodaja: "Če pa bi si jo želele priboriti, so za vsak slučaj razstrelili Severni tok. Kajti to, kar vidimo danes, je deindustrializacija evropskih držav zaradi visokih cen energije, in to ni v interesu industrijskih frakcij kapitala v EU, čeprav so seveda njuni lastniki že kar nekaj časa kompleksna omrežja finančnih skladov." To torej pomeni, da ekonomsko močne skupine v ZDA vplivajo na sprejemanje politik v EU. Hočevar sicer med EU in ZDA vidi razliko, da se evropske politične oblasti navadno (še) ne novači neposredno iz kroga milijonarjev.

Mnogi, tako kritiki kot simpatizerji, še posebej v ZDA, se po več kot 30 letih še niso privadili na dejstvo, da Rusija že dolgo ni več komunistična država, ampak konservativna in kapitalistična, kjer ima država pomembno vlogo. Rekrutacija kapitalističnega razreda se je dogajala iz vrst nekdanjih aparatčikov, kriminalcev in ljudi iz varnostno-obveščevalnega aparata, ki so vsi v 90. letih uspeli precej poceni kupiti ključna strateška podjetja v Rusiji še v času Jelcina, pojasnjuje Hočevar. "Danes vidimo, da ima politična oblast še vedno pomemben nadzor nad kapitalisti, vendar se je določen del poskusil tudi osamosvojiti od države, z manj ali več uspeha. Sploh v zadnjih letih vojne v Ukrajini je jasno, da nekakšne napetosti morajo obstajati na relaciji politična oblast–kapital, kajti kapitalisti so izgubili ogromno premoženja na Zahodu zaradi sankcij."

Kitajska, kjer politično oblast centralizira komunistična partija – in je nikoli ni izpustila iz rok, kot se je to (pretežno) zgodilo v Rusiji – nima pravega kapitalističnega gospodarstva. Kot pojasnjuje Hočevar, poleg tržnih sil obstaja tudi močan element načrtovanja in vpletanja države v gospodarsko življenje. "Arrighi je temu rekel, sledeč Smithu, 'non-capitalist market society', torej nekapitalistična tržna družba. V njej imajo bogati seveda velike privilegije in tudi neenakosti ostajajo pomemben problem kitajske družbe, vendar najbogatejši nimajo takšnega neposrednega vpliva na politiko, temveč nasprotno. Spomnimo se, ko je Jack Mae kritiziral partijo in državo in potem izginil za nekaj časa. Jasno se ve, kdo je ključna sila, hkrati pa je tudi jasno, da je država z ohranjanjem monopolov določenih podjetij omogočila takšno bogastvo izbranim, in to se lahko hitro spremeni."

Kdo tvori oligarhijo?

Kot zastavonošo ameriške oligarhije mnogi omenjajo vojaško-industrijski kompleks (VIK). Pri tem izhajajo iz politične oporoke ameriškega predsednika Dwighta D. Einsenhowerja, kjer je drugi povojni ameriški predsednik, tudi sam vojak in ovenčani general, pred odhodom iz Bele hiše svaril pred prevlado vojaško-industrijskega kompleksa. Toda časi so se od takrat precej spremenili. Danes, poudarja Hočevar, ključno vlogo igrajo "high-tech" frakcije, ki nadzirajo potek in pretok informacij. "VIK je sigurno še vedno izjemno pomemben, ampak tehnološke spremembe in spremembe v produkcijskem načinu kažejo, da se vse bolj pridružujejo še drugi elementi. VIK je postal v določenih segmentih združen s 'high-tech' frakcijo, kot se kaže pri Musku in njegovi podpori vojaškemu udaru v Boliviji." Musk je vplival tudi na vojno v Ukrajini in dobavo Starlink terminalov za ukrajinsko vojsko, blokada Starlinka v Rusiji pa je hkrati omejila sposobnost komuniciranja ukrajinskih enot na ruskem ozemlju med operacijami v Kursku.

Pri vplivih ameriškega kapitala na zunanjem področju Hočevar omenja tudi interese fosilnega kapitala oz. naftnih in plinskih interesov, ki so tesno združeni z VIK denimo na Bližnjem vzhodu. "VIK pa je zelo uspešno plasiral staro orožje v Ukrajino in zagnal produkcijo novega znotraj ZDA." 

Vendar Hočevar poudarja, da ni vse odvisno od ZDA in njihovih političnih in ekonomskih interesov, saj obstajajo tudi drugi akterji. "V Ukrajini se manifestirajo tudi interesi Rusije in ruskega kapitala, potem pa še vsaj dela Evrope in Turčije, na Bližnjem vzhodu pa vse pomembnejšo vlogo igra Kitajska ter zadnjih 70 let tudi Izrael, Iran in Savdska Arabija." Po njegovem mnenju tako ni možna redukcija, da bi bilo brez ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa manj konfliktov na planetu, saj obstajajo nasprotujoči si interesi tudi drugih akterjev.