'Dala sem glas očetu in bratu, ki se javljata iz onostranstva'

"Stopili smo na dolg in temen hodnik. Prinesli so rjavo papirnato vrečko in tam na tleh začeli iz nje jemati stvari. Srce mi je pospešeno bilo. Močno. Iz vrečke je padel kovinski predmet in zažvenketal na ploščicah. Bila je zaponka 'Marlboro'."

To je odlomek iz knjige Kopča (prevod: zaponka), ki jo je napisala Nirha Efendić. V njem opisuje trenutek, ko je leta 2002, sedem let po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, prepoznala posmrtne ostanke svojega očeta. "Očeta sem zelo jasno prepoznala po zaponki na pasu, brata pa sem prepoznala po delih oblačil," mi je zaupala po nedavni predstavitvi svoje knjige v Ljubljani. 

"Zelo dobro so se mi vtisnili v spomin tisti zadnji trenutki. Spominjam se očeta, kakšen je bil videti. V knjigi sem to opisala v enem poglavju. Knjiga je žanrsko umeščena v memoir z elementi fikcije, kar ji daje dimenzijo romana. Ampak, kaj je tu fikcija? Edina fikcija je to, da sem dala glas tistim, ki jih ni več med nami. Dala sem glas očetu in bratu, ki se javljata iz onostranstva," pravi Nirha. 

'Odpeljali so moje vrstnike, pa tudi mlajše fante'

Kot 16-letno dekle je doživela padec Srebrenice, sama se je 11. julija 1995 z materjo zatekla v nekdanjo tovarno akumulatorjev v Potočarih, kjer so svojo bazo imeli Združeni narodi (ZN). Oče in brat pa so, tako kot drugi moški, slutili, da jim srbske enote pod vodstvom Ratka Mladića ne bodo prizanesle, in so sklenili, da se iz obleganega območja skušajo rešiti s pešačenjem čez gozdove. Spominja se, da sta v ljudeh v mestu vladala strah in panika. V tovarni sta se z mamo stiskali v kotu, kjer se je zadrževala voda. Obkrožala ju je vlaga, tema, množica prestrašenih, žejnih, lačnih in obupanih ljudi. Po treh dneh bivanja v takšnih neznosnih razmerah so jih začeli odvažati. 

"Ko sem stopila na svetlobo julijskega dne, sem mislila, da sem oslepela. Težko sem korakala. Tresla sem se od nemoči, strahu, od pogleda na človeški zlom. Pripeljali so nas do tovornjaka, na katerem je bil zadnji del podaljšan z deskami, ki so v višino podaljševale strani prikolice. Ko sem se približevala tistemu kamionu, in to je bilo moje prvo neposredno srečanje s četniško uniformo, sem videla, da se bliža konec tudi teh muk. Komaj sem vlekla noge. Odpeljali so mojega učitelja matematike Zikreta. Ločili so veliko moških. Vse tiste, ki so se jim zdeli, da jih je treba ločiti. Odpeljali so moje vrstnike, pa tudi mlajše fante," je v knjigi opisala začetek genocida.  

Tistega julija je poleg očeta in 19-letnega brata v genocidu izgubila še 33 moških članov širše družine. Nekateri so še vedno pogrešani oziroma njihovih posmrtnih ostankov še niso našli oziroma identificirali. "Ta izraz pogrešani je nekako izrabljen. Oni so bili pogrešani, nato so jih našli in smo izvedeli, kako so izginili. Pravzaprav so bili na mučen in gnusen način pobiti, zverinsko. To, da se jih obravnava kot pogrešane, je evfemizem za pobite," pravi 45-letnica, ki danes dela kot kuratorka v Narodnem muzeju Bosne in Hercegovine v Sarajevu.

'Ne vem, zakaj je svet to lahko tako nemo opazoval'

Čeprav je že kot deklica čutila potrebo, da ubesedi vse, kar se je zgodilo in kar je doživela, je potrebovala skoraj tri desetletja, da je besede izpilila, se opogumila in izdala knjigo. "Vsi preživeli nosimo to breme in potrebo, da povemo, kaj se je tam zgodilo. Ko pravim breme, je to pravzaprav občutek krivde, saj se pogosto sprašujemo, zakaj smo ravno mi preživeli, oni pa so umrli – kot, da nas je sram pred njimi, ker smo mi živi, oni pa niso. Ne le sram, pač pa je to tudi neka vrsta bolečine," skuša strniti občutke, medtem ko se v njenem glasu čuti, da jo stiska v grlu. 

Pred menoj sedi ženska, ki se je morala naučiti živeti s svojo travmo. "Od našega prejšnjega življenja je ostal le en odstotek. In s tem enim odstotkom smo morali iti naprej," pravi. Psihološke pomoči v tistih prvih letih po vojni ni bilo, pa tudi pozneje so, kot pravi, bili nekako pozabljeni. 

"Nisem imela očes, ki bi me videle, in ušes, ki bi mi prisluhnile v tistem trenutku. In to je bolelo. Očitno sem potrebovala toliko časa, da izgovorim svojo travmo. To ni bilo lahko. Bila sem dekle pri 16 letih, ko sem bila pregnana iz Srebrenice. Želela sem si, da bi naenkrat povedala vsakomur, kaj se mi je zgodilo, da bi povedala, kako strašno je to bilo. In kaj se mi je pravzaprav zgodilo ... Morda se nisem niti zavedala, kaj se mi je vse zgodilo, a sem vedela, da je to strašno. Ne vem, zakaj je svet to lahko tako nemo opazoval, da se nam dogajajo tako strašne stvari."

Tudi samo nastajanje knjige je trajalo dolgo. Ideja, da bi jo napisala, se ji je pojavila že kmalu po vrnitvi v BiH, saj je tik pred koncem vojne odšla v Zagreb, kjer je končala srednjo šolo. Zanjo je bilo pisanje knjige neke vrste katarza. "Pisala sem jo v trenutkih, ko sem želela to žalost dati iz sebe," pravi. 

Besedilo je tako imela napisano že nekaj časa, a ga je nato še deset let popravljala, brisala, dodajala, krajšala. "Želela sem, da ko to nekdo prebira, da se ne počuti slabo, pač pa, da začuti moč zmage nad nesrečo. To me je vodilo. Najbrž sem tudi jaz v tem procesu dozorevanja počasi rastla do te drže in do te želje, da nekdo občuti lepoto in moč takšnega odnosa do življenja. Še vedno mislim, da je moje življenje lepo, in ga imam rada, je vredno boja, ne glede na težave, ki so nas doletele," je optimistična. 

In optimistično zre tudi v prihodnost. Kljub temu, da se danes odvijajo nove grozote in vojni zločini v Sudanu, Ukrajini, Gazi ... "Imam upanje, da se bo nekaj spremenilo. Se že spreminja v Evropi. Slovenija je priznala Palestino. Slovenija je bila vedno na strani pravice. Vidite, kako zdrava je slovenska družba, ki je v večjem odstotku prepoznala, kaj je pravično, in je to javno povedala. To je pogumno za eno relativno majhno državo, toda en zrel narod."

Kot pravi, je strašno, da umira toliko ljudi in se preliva kri pri izravnavanju stvari na globalni tehtnici. A poudarja: "Nikoli ne morete pobiti celega naroda, niti v genocidu. Vedno bodo ostali preživeli, ki bodo dobili moč, da stvari izravnajo in vrnejo zgodovino oziroma življenje na prave tirnice. V življenju je vedno boj med dobrim in zlom. In če me vprašate, kam gre ta svet s takšno količino zla, tega ne vem, ampak vedno bo obstajala dovolj velika količina dobrih ljudi, ki bodo jasno in glasno obsodili zlo in stopili na stran pravice. Včasih je treba čakati na to, nekateri čakajo dlje, nekateri morda malo manj. Vendar, pravična in dostojanstvena borba na koncu tudi dočaka." 

'Negatorji potrebujejo veliko več energije, da oporekajo dejstvom'

In tudi svojci žrtev genocida v Srebrenici so dočakali pravico na Haaškem sodišču in sprejetje resolucije Združenih narodov, s katero so 11. julij razglasili za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. "Po drugi strani pa imamo ljudi, ki negirajo genocid. Imamo pa tudi zakon o kaznovanju negiranja, za kar smo se morali boriti. Mislim, da negatorji potrebujejo veliko več energije, da oporekajo dejstvom, kot mi, da jih dokažemo. Mi smo jih dokazali, zdaj gremo naprej. Njim pa ne zavidam," je komentirala nasprotovanje srbskih politikov med sprejemanjem resolucije ZN. 

Letošnjega 11. julija tako prvič obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. Na sedežu Združenih narodov v New Yorku ga bodo obeležili v dvorani Generalne skupščine ZN. Medtem pa bodo na letošnji osrednji spominski slovesnosti v Potočarih pokopali posmrtne ostanke 14 žrtev genocida, ki so jih na novo identificirali. Med njimi je bil najmlajši star 17 let, najstarejši pa 68.

V Srebrenici je danes tudi Nirha, tako kot vsako leto v tem času. "Ni drugega kraja na zemeljski obli, kjer bi lahko preživela 11. julij, kakor v Potočarih. Leta 2022 se je sicer zgodilo, da nisem mogla biti tam, saj sem bila na romanju v Meki, tako je zneslo. Sicer pa sta vsako leto 10. in 11. julij vedno rezervirana za Potočare. Tam vsako leto na ta datum doživim neko katarzo, počutim se, da sem jim bližje. Čeprav sem pogosto tam, saj mama živi kilometer stran in jo pogosto obiskujem, med obiskom pa grem tudi na pokopališče. Toda, trenutek pogrebne molitve je trenutek skupinske molitve za njih in za nas, in to nas zelo povezuje in pomirja. Mislim, da nam vsem to pomaga tudi psihično, zato ljudje tudi prihajajo vedno znova. Ne le člani družin, ki so izgubili svojce, pač pa tudi ljudje, ki jim je humanitarno delo pri srcu, filantropi, ki imajo radi ljudi, ki razumejo Srebrenico, ki obsojajo trpljenje ljudi na različne načine," pravi. 

V spominskem centru Potočari je bilo do danes pokopanih 6751 žrtev genocida, 250 so jih pokopali na drugih pokopališčih. Posmrtne ostanke več kot tisoč žrtev pa še iščejo oziroma identificirajo, saj so jih sile bosanskih Srbov iz primarnih grobišč premeščale na različne kraje, da bi zakrile svoj zločin. Njihova identifikacija je zato zelo zahtevna.