Črna gora – kam naprej?

Odnosi s Srbijo se vztrajno slabšajo v zadnjih dveh desetletjih, etnični razkol med Srbi in Črnogorci pa je postal temeljni notranjepolitični konflikt. Nacionalna identiteta je postala temelj političnega delovanja. Srbija in Srbi poskušajo ohraniti močan vpliv v Črni gori, ki je dolga desetletja in stoletja veljala kot naravna zaveznica Srbije. Po drugi strani pa se črnogorska identiteta oblikuje predvsem skozi negacijo povezav s Srbijo.

Ta konflikt je kulminiral, kot se tako pogosto zgodi, v verskem konfliktu, ki je vseeno specifičen, saj ne gre za konflikt med različnimi verami ali denominacijami, temveč gre za konflikt znotraj pravoslavne cerkve. Namreč, v obdobju 2017–2018 je prišlo do zahtev v Črni gori, da se Srbski pravoslavni cerkvi (SPC) odvzamejo nepremičnine v Črni gori in se da jih prevzame Črnogorska pravoslavna cerkev. Srbi in SPC so to doživeli kot velik napad na njih, pri čemer ni zanemarljivo, da osnovni problem niso bili zgolj sakralni objekti, temveč tudi različni nepremičninski posli SPC v Črni gori in strah pred izgubo lastništva nepremičnin, ki imajo zelo malo skupnega z vero. Tako se je v etnični konflikt vpisal tudi verski in pa vprašanje avtokefalnosti cerkve. Številni protesti nasprotnikov in podpornikov takšne rešitve so se velikokrat končali z nasiljem, podpis Temeljne pogodbe med SPC in črnogorsko vlado poleti 2022 pa je pripeljal tudi do padca vlade in več kot pol leta trajajoče vladne ter politične krize.

Poleg teh samoniklih političnih konfliktov lahko v Črni gori opazujemo tudi preslikavo različnih globalnih geostrateških in geopolitičnih interesov. V začetku tisočletja je Črna gora namreč veljala za povsem prorusko in za ruski kapital odprto državo. Številne investicije in prihod ruskih bogatašev so dodobra začeli spreminjati črnogorsko obalo, cene nepremičnin pa so poletele v nebo. Svetovna finančna kriza je te procese umirila, a je v drugim desetletju tretjega tisočletja prišlo tudi do pomembnega političnega premika. Črnogorska država, pod vodstvom DPS-a in Mila Đukanovića, se je obrnila proti ZDA in stran od Rusije. Do pohitritve teh procesov je prišlo po zamenjave proruskih oblasti v Kijevu in ruske okupacije Krima v začetku leta 2014. Črna gora je naposled postala polnopravna članica Nata leta 2017, kar je izjemno poslabšalo odnose med Rusijo in Črno goro, ruski kapital pa se je v veliki meri umaknil iz Črne gore.

V vsem tem obdobju velikih sprememb in tudi vse večjih notranjepolitičnih kriz je edina stalnica v Črni gori bil in ostal Milo Đukanović in vladavina njegove stranke, DPS-a. Đukanović je postal pomemben politični kader še v času antibirokratske revolucije ob koncu 80. let, od leta 1991 pa je, z nekaj manjšimi prekinitvami, zasedal ključne politične položaje v državi – bil je bodisi predsednik vlade bodisi predsednik države. V tem obdobju je njegova politika doživela več radikalnih obratov – od velike podpore Miloševiću do nasprotovanja Miloševiću in podpore opoziciji v Srbiji, od naklonjenosti skupni državi s Srbi do zahtev po samostojnosti države; od velikega zaveznika Rusije do velikega zaveznika ZDA in Nata. Hkrati pa je od zagriženega komunista postal velik zagovornik kapitalističnega trga.

Vsi ti notranje in zunanjepolitični elementi močno vplivajo na kampanjo za predsedniške volitve v Črni gori – 2. krog volitev bo potekal 2. aprila; podobno pa je pričakovati tudi v kampanji pred junijskimi parlamentarnimi volitvami. Absolutna prevlada Đukanovića se je začela krhati avgusta 2020, ko DPS po parlamentarnih volitvah ni sestavil koalicije, temveč so vladno koalicijo oblikovale stranke, ki so odkrito nastopale proti DPS-u in Đukanoviću. Vendar ima Đukanović, ki zaseda funkcijo predsednika države, še vedno realne možnosti za zmago v 2. krogu volitev in je tudi dobil največ glasov v prvem krogu volitev. Vendar je podpora Jakovu Milatoviću, protikandidatu v 2. krogu predsedniških volitev, precej široka, hkrati pa je velika večina drugih kandidatov, ki se niso uvrstili v 2. krog, odkrito podprla Milatovića. Milatović, ki ni ne Srb ne rusofil, stavi predvsem na evropske integracije ter na vzpostavitev dobrososedskih odnosov, predvsem s Srbijo.

Izide predsedniških volitev bomo izvedeli kmalu, vendar kakršni koli že bodo, ne bi smeli delati dolgoročnejših sklepov. Zmaga ali poraz Milatovića bi bila lahko, vsaj na svoj način, tudi spodbuda za oblikovanje močne anti-DPS koalicije za parlamentarne volitve, bodisi zaradi ideje dokončnega poraza DPS-a bodisi zaradi poskusa zmanjšanja vloge Đukanovića v črnogorski politiki, v kolikor bi ta znova zmagal na predsedniških volitvah. Đukanović, ki tako ali drugače vlada Črni gori že več kot 30 let, bi tudi v primeru poraza zagotovo ostal pomemben politični dejavnik v državi, ki bi na prihajajočih parlamentarnih volitvah zagotovo imel pomembno vlogo. Navsezadnje je Đukanović zagotovo najbolj pragmatičen politik na območju nekdanje Jugoslavije in bi se v primeru poraza zagotovo poskušal znova vrniti na oblast.

Kakšna bo prihodnost Črne gore po letošnjih predsedniških in parlamentarnih volitvah, je težko napovedati. A po vsej verjetnosti bo Đukanović še vedno zelo pomemben politični dejavnik, saj mu več kot tri desetletja na vodilnih političnih položajih in pa obrat proti Zahodu (ZDA, Nato in EU) zagotavljata podporo tako domačih vladajočih razredov kot tudi ključnih mednarodnih političnih sil. Vendar ne glede na izide obeh volitev je jasno, da bosta etnični in verski razcep ter konflikt glede zunanje politike (ZDA–Rusija) ostala še nekaj določujoča elementa črnogorske notranje politike.