'Če mladostnik nima dobrega odnosa z vrstniki, je to velik znak za alarm'

Na vse pogostejše in hujše nasilje v šolah v Srbiji učitelji in starši opozarjajo že več let. Ko so lani na srednji tehnični šoli v Trsteniku trije dijaki verbalno poniževali in spodmaknili stol učiteljici, da je padla na tla – vse skupaj pa so snemali z mobilnikom, je bila to kaplja čez rob. V začetku decembra so zato učitelji organizirali množični protest, na katerem so zahtevali, da se v šolah konča nasilje. "Otroci in starši imajo vse pravice, mi pa nobenih," so med drugim opozarjali učitelji. A tudi glasno opozarjanje ni zaleglo. Še do pred kratkim je namreč v srbski javnosti odmeval marčevski primer nasilja iz Tutina, ko je skupina vrstnikov v šoli pretepla 12-letnika in ga hudo poškodovala. Primerov medvrstniškega nasilja je še več.

Po podatkih Unicefa iz leta 2019 je v Srbiji okoli 65 odstotkov učencev in učenk vsaj enkrat doživelo nasilje, okoli 22 odstotkov pa je poročalo o pogostem vrstniškem nasilju. 

Kateri osebni in družbeni dejavniki pa botrujejo nasilju, kakršnemu so bili v Beogradu priča minuli teden, smo povprašali psihologinjo in psihoterapevtko Tijano Mirović. "Niti kot stroka na to nimamo jasnih odgovorov. Vsekakor pa obstajajo faktorji, ki k temu doprinesejo. Mladi, ne samo v naši družbi, zelo trpijo. Dramatično se je povečalo število samomorov mladih. Zadnji podatek, s katerim denimo razpolaga Hrvaška, je, da se je število samomorov pri mlajših od 14 let povečalo za 280 odstotkov. To priča o tem, da otroci trpijo, da imajo zaradi načina življenja starši zanje vse manj časa, skupni čas se meri že v minutah. Sistem vrednot se je v družbi močno spremenil. V Srbiji imamo veliko nasilja, prisotno je v medijih, tako rumenih kot elektronskih, otroci pa s tem odraščajo. Šole pa nimajo podpore. Premalo je programov za duševno zdravje, večinoma se ljudje zorganizirajo, ko se nekaj zgodi," je opozorila.

Nedvomno je Srbija v zadnjih 30 letih šla čez turbulentno obdobje. Ali torej lahko govorimo o nekakšni generacijski težavi, ko današnji mladi plačujejo ceno za nepredelane travme iz preteklosti? "Zagotovo lahko govorimo o nečem, kar se imenuje transgeneracijska travma, ko naslednje generacije nosijo rane, ki niso bile neposredno zadane njim. Na drugi strani pa imamo nov sistem vrednot, ki, kot že rečeno, prinaša normalizacijo nasilja, njegovo veliko prisotnost v javnem govoru in nekaterih medijih, ki so, kakršni pač so. Vse to vpliva. Tudi orožje je bolj dostopno," pravi Mirovićeva. 

Socialni pedagog in profesor psihologije na beograjski Filozofski fakulteti Dragan Popadić pa meni, da kljub vsemu v primeru tragedije na beograjski osnovni šoli ne moremo govoriti o generacijskem problemu. Kot je pojasnil, se taki dogodki lahko zgodijo v katerem koli času oziroma pri kateri koli generaciji. Se pa tudi on strinja, da so današnji otroci in mladina veliko bolj izpostavljeni prej omenjeni normalizaciji nasilja, kar lahko pripelje do večjega sprejemanja takšnega vedenja, prav tako pa do splošne dezorientiranosti oziroma izgubljenosti pripadnikov današnje generacije.

"Zmeraj obstajajo primeri grozodejstev, ki se bodo zgodili ne glede na predhodne sistemske ukrepe, ki so bili storjeni v tej smeri. Ampak na tem mestu se moramo vprašati, če so bili ti ukrepi res sprejeti. Torej, ali so bili prepoznani odklonilni dejavniki posameznika, neka patološka dejanja, npr. če je bil posameznik že kdaj prej nasilen ipd. In ali se je potem na te znake tudi primerno ukrepalo ali ne. To so odprta vprašanja," je dodal Popadić.

Center za preiskovalno novinarstvo Srbije (CINS) je konec avgusta 2020 pisal, da je med januarjem 2019 in marcem 2020 od 173 državnih šol v Beogradu najmanj 67 šol prijavilo težjo obliko vrstniškega nasilja. Ob tem so opozorili, da je nasilja verjetno še več, a da šole vseh primerov ne prijavljajo. Prav tako so opozorili, da se ministrstvo običajno ne vmešava v reševanje tega perečega problema. 

"Kadar koli se zgodi nasilje, moramo razmisliti najmanj o štirih faktorjih. Najprej, faktor trenutnega stanja osebe. Vse študije kažejo, da je vsakokrat, ko se je zgodilo nekaj podobnega, oseba imela neko krizo ali pa je trpela. Gledati moramo tudi karakterne lastnosti osebnosti – za kakšno osebo gre, kakšna je njena sposobnost čustvene regulacije, je impulzivna? Je ekstravertirana ali introvertirana oseba? Kakšno izkušnjo ima z nasiljem? Je bila deležna nasilja v družini ali v odnosu z vrstniki? Kakšna je bila družinska komunikacija? Je bila odprta? Kakšen je bil stil vzgoje? In potem, če gremo širše, kar je za to obdobje adolescence najbolj pomembno – vrstniško okolje oziroma odnos z vrstniki. Za njih je vrstniško okolje pomembno kot mama za majhnega otroka. V času adolescence vrstniki omogočajo glavno funkcijo povezovanja in razumevanja. Če mladostnik nima dobrega odnosa z vrstniki, je to velik znak za alarm. V tem obdobju sta samozavest in duševno zdravje dobesedno povezana z dobrimi odnosi z vrstniki," pa nam je pojasnil Danilo Pešić, psihiater in psihoterapevt z Inštituta za duševno zdravje v Beogradu. 

Pešić je opozoril tudi na to, da dejstvo, da je 13-letnik napad načrtoval, še ne pomeni, da se je zavedal posledic takšnega dejanja. "Vedeti moramo, da adolescenti še nimajo povsem razvitega prefrontalnega korteksa. To je del možganov, ki skrbi za načrtovanje, ozavešča o posledicah, kontrolira impulzivnosti. Zato nekateri nevroznanstveniki menijo, da adolescenti ne morejo biti odgovorni za svoja delikventna dejanja vse do 24., 25. leta. Kajti šele takrat se končuje ta mielinizacija prefrontalnega korteksa in šele takrat se oseba zaveda svojih dejanj. Adolescenti enostavno ne morejo razmišljati niti o odloženi nagradi niti o odloženi kazni. Tudi če načrtujejo, ne pomeni, da se zavedajo posledic," je opozoril psihiater. Poleg tega je dodal, da se kot mlajši mladoletnik napadalec morda niti ni zavedal koncepta smrti oziroma, da smrt dejansko pomeni konec. 

Sicer pa strokovnjaki opozarjajo še na slabo dostopnost do strokovne pomoči v Srbiji, ki je je – paradoksno – v šolah vse manj. "Vedno obstajajo neke akcije, s kolegi organizirano dogodke, tribune, govorimo, pišemo, obstajajo tudi mediji, ki to tematiko resno pokrivajo ... Tako da nekaj tega obstaja, vendar gre bolj za posamezne akcije navdušencev, ki v to verjamejo ali pa so sami kaj doživeli in želijo na ta način doseči neko družbeno spremembo. Po drugi strani pa je število psihologov in pedagogov po šolah vse manjše, tistih, ki so zaposleni na primarni zdravstveni ravni, prav tako," je opozorila psihologinja Mirovićeva. 

Po nekaterih podatkih imajo v Srbiji le enega psihologa na 33 razredov. Tudi tisti psihologi, ki delajo v šolah, pa so preobremenjeni z birokracijo in imajo manj časa za konkretno delo z otroki. Kar je zaskrbljujoče, glede na to, da naši sogovorniki kot eno od rešitev omenjajo ravno pogovor s strokovnimi delavci. "Takšni pogovori ljudem – tudi tem, ki morda kažejo tendence, da lahko storijo kaznivo dejanje – namreč lahko pomagajo iz osebne stiske," je prepričan Popadić. 

Mirovićeva je sicer poudarila, da se odnos do duševnega zdravja tudi v Srbiji izboljšuje. "Vsekakor je veliko bolje kot pred denimo 15 leti. Tega je več v medijih, tudi kot stroka smo bolj prisotni, nekateri o svojih težavah javno govorijo in to je pripomoglo k temu, da je stigma manjša, a še vedno obstaja," je prepričana. Pešić pa je dodal, da se je v Srbiji v zadnjih letih veliko delalo na preventivi nasilja v šolah. Med drugim je izpostavil medsektorsko sodelovanje med izobraževalnim sistemom in sistemom za socialno delo, oblikovanje ekip za medvrstniško nasilje in kampanjo Unicefa o psihosocialni intervenciji v sektorjih, ki delajo z mladimi. "Premiki se dogajajo. Mislim, da je tudi javnost obveščena o tem, da primanjkuje strokovnjakov na tem področju in da so začeli delati na tem," je prepričan. 

Sicer so strokovnjaki še poudarili, da je odgovornost za naraščanje nasilja med mladimi na celotni družbi. Opozorili so še na dejstvo, da so otroci pogosto prepuščeni sami sebi, starši pa ne opazijo in razumejo njihovih težav in jih tudi ne znajo naučiti, kako naj se spopadejo z njimi.