Božična premirja 1914: ko se je vojna za trenutek ustavila

Britanski vojak Graham Williams je na božični večer leta 1914 stal na straži s puško v rokah in zrl čez nikogaršnjo zemljo – opustošeno območje med britanskimi in nemškimi jarki. Nato je zagledal in zaslišal nekaj nepričakovanega. 

"Kar naenkrat so se vzdolž nemškega jarka prižgale luči. Pomislil sem, da je to nekaj čudnega. Potem pa so Nemci začeli prepevati 'Stille Nacht, heilige Nacht'," se je Williams spominjal v radijski oddaji BBC-ja. Nemški glasovi so odmevali čez nikogaršnjo zemljo, pesem, ki so jo prepevali, pa je presegala jezikovne ovire. "Ko so končali svojo pesem, smo jim zaploskali in se odločili, da jim odgovorimo. Odgovorili smo jim s pesmijo The First Noel," je dejal. 

To je izkušnja enega vojaka z enega bojišča. Toda, božično premirje se je tistega leta zgodilo na številnih lokacijah vzdolž zahodne fronte. Ni šlo za nek vsesplošni dogovor "višjih instanc", pač pa se je božično premirje zgodilo na različnih lokacijah povsem spontano, med vojaki na bojišču. 

'Vojna se je, vsaj v tistem trenutku, ustavila'

Mladi častnik Scott Shepherd je bil na fronti na severu Francije, ko se je morda prav zaradi slabega vremena zgodilo premirje. Na božično jutro je namreč nikogaršnjo zemljo prekrivala gosta megla. "Megla je bila tako gosta, da nisi videl lastne roke pred obrazom," je nekoč za BBC opisoval Shepherd. Odločili so se, da bodo krinko, ki jo je zagotavljala megla, izkoristili za utrditev jarka. Toda, ko so začeli polniti vreče s peskom, s katerimi so nameravali utrditi jarek, se je nenadoma megla razkadila. 

"Dvignila se je izjemno hitro. In kar naenkrat smo lahko videli, da so Nemci na prostem počeli prav isto stvar. Nekaj časa smo se samo gledali, nato pa sta en ali dva vojaka odšla proti njim. Srečali so se, se rokovali in si izmenjali cigarete. Začeli so se pogovarjati. Vojna se je, vsaj v tistem trenutku, ustavila," je pripovedoval Shepherd.

Ker so si bili jarki razmeroma blizu, so lahko vojaki drug drugemu na daljavo voščili, nekateri so celo poklepetali. "Eden od Nemcev je zavpil, da hočejo enodnevno premirje in da bo prišel ven, če bo tako," je v pismu svoji ženi dogajanje opisal britanski general Walter Congreve. "Zelo previdno se je eden od naših mož dvignil nad jarek in videl Nemca, ki je počel isto. Oba sta izstopila, nato pa jih je ven stopilo še več," je zapisal. 

Prekinitve ognja so vojakom omogočile tudi, da so z nikogaršnje zemlje odnesli padle vojake in jih primerno pokopali. Marsikje so se nemški in britanski vojaki ves dan družili, skupaj kadili, peli in si izmenjavali darila in spominke. Nekateri so poročali celo o nogometnih tekmah, ki naj bi jih vojaki sprtih strani odigrali na nikogaršnjem ozemlju. V belgijskem kraju Mesen so v spomin na nogometno tekmo v času božičnega premirja 1914 postavili celo kip.  

"Nenadoma je Tommy prišel z nogometno žogo ... In nato se je začela nogometna tekma. Vratnice gola smo označili z našimi kapami. In veliko smo brcali. In na koncu so nas Nemci premagali s 3:2," se je za BBC spominjal Johannes Niemann. 

Ker božično premirje 1914 ni bilo poenoteno, je tudi trajalo različno dolgo. Ponekod so vojaki odložili orožje le za nekaj ur, drugod do konca božiča, ponekod pa je premirje zdržalo celo do novega leta. Na nekaterih lokacijah pa premirja sploh ni bilo, tako je na božič 1914 denimo bilo ubitih 77 britanskih vojakov. 

Se pa takšno množično božično premirje med prvo svetovno vojno ni več ponovilo. Vojaški poveljniki, ki tega niso pričakovali, so se bali, da bi takšna druženja s sovražniki ogrozila borbeno moralo v vojaških vrstah. Na obeh straneh so zato izdali ukaze, ki so prepovedovali vsakršno bratenje z nasprotnikom. Že ob naslednjem božiču so tako rafali zadušili petje, vojna pa je postajala vse bolj neusmiljena. 

Ne glede na to, se je božično premirje leta 1914 v zgodovino zapisalo kot svetel trenutek v temnih časih. "Premirje je bil kratek, a čudežen preblisk človečnosti v vojni birokraciji, mašineriji in eksplozivih," je dejal britanski zgodovinar Dan Snow. To je bil trenutek, ko so vojaki drug drugega videli ne kot sovražnike, pač pa kot očete, brate in sinove, ki so si vsi želeli le, da se morija čim prej konča in se vrnejo domov k svojcem.