'Bosna in Hercegovina je dokaz, da obstaja Bog'

Ešref Kenan Rašidagić je profesor na sarajevski univerzi za politologijo, ki med drugim poučuje in preučuje politični sistem Bosne in Hercegovine. Zakaj torej Rašidagić meni, da je Bosna dokaz, da obstaja Bog? Pogovor z njim je bil po eni strani zelo informativen, po drugi pa tudi zabaven, saj s praktičnimi primeri predstavlja paradokse v BiH.

Bosna se spopada z velikim odlivom ljudi, zakaj? Kaj to pomeni za državo?

Če bi prešteli prebivalce v državi, bi jih mogoče imeli že manj kot tri milijone (zadnji popis 2013 jih je naštel 3,5 milijona), nekatere raziskave so trdile, da je številka že blizu 2,8 milijona, a se mi zdi številka prenizka. Večina se strinja, da je številka tri milijone, a vnovično štetje je predvsem politično vprašanje. Politične stranke so spodbujale prebivalce, ki so v tujini, da se vrnejo in popišejo, saj višja številka prinese večjo moč. Pri nas se vse gleda z nacionalnimi očali, koliko je naših, koliko je njihovih, in so tako vse tri strani marsikaj popisovale, da bi dosegle boljši položaj.

 Zato trdim, da tem popisom ni verjeti, a tudi če bi jim, je od zadnjega minilo že ogromno let, in to so bila leta, ki so jih zaznamovale ogromne migracije in ekonomske težave. Zadnje čase je šlo že tako daleč, da ljudje primarno ne odhajajo zaradi ekonomskih razlogov, ampak enostavno ne želijo več živeti v takšnem političnem sistemu, želijo boljšo prihodnost za svoje otroke. Politični in klientelistični sistem je takšen, da so izobraženi in pametni ljudje enostavno rekli dovolj.

Ta sistem je bil spremenjen z Daytonskim sporazumom?

Ne. Pozabljamo, da je bil Daytonski sporazum eden v nizu mirovnih sporazumov, ki so jih podpisale strani v vojni, in je v nasprotju s številnimi predhodnimi dejansko uspel. Prvobitna skrb, ki so jo imeli pisci tega sporazuma, je bil na vsak način prekiniti vojno, ne pa delujoč politični sistem. To so naredili tako, da so vsaki strani (hrvaški, bošnjaški, srbski) dali nekaj, kar so želeli, in ponudili številne instrumente, ki bi omogočali blokado kakršnegakoli poskusa politične prevlade ene strani nad drugimi. Ideja ameriške strani je bila, da se to podpiše kot nekakšen dogovor o prekinitvi streljanja, nato pa se čez kakšno leto, če bo zdržalo, začne pogovarjati o politični prihodnosti države.

Nove ustave, politične ureditve ni bilo, nastopila sta mir, optimizem in nikomur se ni dalo ukvarjati z Bosno, večina je bila zadovoljna s tem, kar so naredili, da je nastopil mir. Dayton je državo de facto naredil kot konfederalno državo dveh entitet, kjer centralna oblast praktično nima nobenih pooblastil; kar potencialno deluje, so skupna zunanja politika, obramba in monetarna politika, a že tu vidimo, da ne gre vedno brez težav. Ti entiteti imata vse značilnosti države, Republika Srbska ima recimo vlado, parlament, je unitarna, etnično homogena, policijo. Edina izjema je vojska, ki je bila ena bolj uspešnih mednarodnih reform, ki ji jo je uspelo centralizirati in ustvariti eno poveljstvo. Na drugi strani je entiteta Federacija Bosne in Hercegovine, ki je razdeljena na deset kantonov, v petih so v večini Bošnjaki, v treh Hrvati in dva sta mešana. Vsak kanton ima svoj parlament, svojo policijo, svoje oblastnike. Imamo več kot 130 ministrov, najmanj 10 premierjev, in ko pridemo še do entitet, je še dodaten set politikov, ki jim pripadajo vse ugodnosti. 

Zakaj pa je toliko kantonov in kaj pravzaprav predstavljajo?

Kantoni so nastali, ker so tisti, ki so vodili pogajanja v Daytoni, vztrajali, da se države ne razdeli v tri entitete, kot je bilo realno stanje, saj ne bi države nič držalo skupaj, ta bi enostavno razpadla na tri dele. Tako so naredili federacijo, Hrvatom pa so ravno s kantonalnim sistemom dali močno avtonomijo, da so bili zadovoljni. Države v takšnem sistemu ni mogoče razdeliti na tri enake dele, saj ravno kantoni onemogočajo, da bi se ustvarile homogene strukture in posledično odcepitev ali osamosvojitev na podlagi nacionalnih meja.

Če bi pogledali zemljevid in kako so meje kantonov in entitet zarisane, bi razumeli, da so pisci Daytona imeli v mislih zgolj varnostne in etnične argumente. Te razmejitve in omejitve so narejene tako, da nobena entiteta nima popolne oblasti, vedno je nekaj, kar moti homogenizacijo te. Te razmejitve nimajo ne ekonomskega, ne geografskega in ne družbenega smisla, zarisane so po nenavadni "logični" kombinaciji vojnih front, etnične sestave. Zdaj imamo paradokse, ko imamo lokalne skupnosti, ki so bile pred vojno povezane, in so z novimi mejami ločene in razbite. Tako obstajajo vasi, ki so imele nekaj kilometrov do najbližjega upravnega mesta, na Daytonu pa so odločili, da je njihovo novo upravno središče 20 ali 30 kilometrov stran. Območje mesta Doboj je tipičen primer: samo mesto spada pod Republiko Srbsko, vse okoliške občine, najbližja je nekaj 100 metrov stran čez reko, so včasih gravitirale k mestu, zdaj pa so povezane z Zenico, ki je 70 kilometrov stran.

Vse to bi mogoče še delovalo in bi država lahko delovala, če ne bi obstajalo to zloglasno orodje – nacionalni veto. Ta preprečuje, da bi zadeve lahko speljali naprej ali pa naredili spremembe, ki bi omogočale dolgoročni napredek, saj lahko katerakoli etnična skupina, brez razloga in namena, blokira sprejemanje odločitev. To lahko naredijo že tako, da etnični klub predstavnikov enostavno ne glasuje in s tem dejansko blokira sprejetje zakona, saj ta za potrditev potrebuje večino glasov vsake etnične skupine. Vi ste lahko levo usmerjeni, social demokrat, desno usmerjen, zelen, karkoli, a se vas glas v širšem kontekstu šteje v etničnem spektru.

Tako v Bosni obstaja inštrument absolutnega veta, ki ne obstaja nikjer na svetu. Drugod je tako, da je mogoče veto z drugačno večino preglasovati, v Bosni pa se ta debata konča, ko nekdo reče ne ali enostavno ne glasuje. Mogoče je, da gre na ustavno sodišče, a tam tudi morajo biti glasovi vseh treh etničnih predstavnikov, tako da smo v nekakšnem kavlju 22, kjer demokratične ustanove obstajajo, a absurdi preprečujejo delovanje države.

Predstavljajte si tako: v družini so oče, mati in sin, ki se morajo odločiti, kaj bi jedli za večerjo. Oče bi pico, mama bi pico, sin bi kalamare. Konec zgodbe. Oče bi pico, mama bi pico, sin je tiho. Še vedno ne gredo na večerjo. Oče in sin bi pico, mama pa je proti, ker sta jo že dvakrat želela prepričati, in večerje ni. Zelo posplošeno so točno takšne politične razmere v Bosni. Kako naj takšna država potem deluje?

Bosna je dokaz, da obstaja Bog

Ker ni drugega razloga, ki bi pojasnil, zakaj ljudje enostavno ne odidejo oziroma država ne propade, je Bosna lahko dokaz, da Bog obstaja. Država obstaja že več kot štiri stoletja in sosednje države, Hrvaška in Srbija, so jo vedno poskušale uničiti, drugače ni niti danes. Srbi Republiko Srbsko jemljejo kot samostojno državo, Hrvati iščejo vse mogoče izgovore, da bi Hercegovina dobila večja pooblastila ali pa se celo odcepila. To počnejo v Bruslju, lobirajo na vseh ravneh, tudi znotraj Bosne. V Bosni pa vse tri strani ne delajo konstruktivnih korakov k sodelovanju, saj delujejo v reciprocitetnem maščevanju, danes ena stran blokira želje druge in obratno.

Znotraj etničnih meja pa so se ustvarile "mafijske" povezave, kjer eni iščejo nadvlado nad drugimi in branijo svoje, a po drugi strani zelo dobro profitirajo v nastalih razmerah. Imamo nekakšen klientelistični sistem, ki v tem kaosu in sistemu dobro napreduje, in če danes v Bosni niste član stranke, njen sledilec, boste težko kamorkoli prišli ali dobili pogodbo z javnim sektorjem. Poznam primer, ko je manjši podjetnik na Facebooku kritiziral lokalno oblast in že naslednji dan je dobil najprej prvo inšpekcijo, nato drugo, tretjo, četrto ... in ker ni bil član stranke ali mreže, ga nihče ni mogel zaščititi.

Ironija je, da edino, kar drži Bosno skupaj, so isti elementi in možnost veta, ki ji onemogočajo normalen razvoj. Zavedati se je treba, da obstajajo tudi znotraj Bosne številne želje, da bi se kantoni oziroma občine bolj po nacionalnih mejah prešteli in definirali. Ko bi to bilo storjeno, predvsem če bi Hrvatom uspelo sestaviti homogeno celoto in pokrajine, bi se lahko zadeva obrnila drugače.

Ločevanje med Republiko Srbsko in federacijo je vse bolj izrazito. Poglejte samo hribe okrog Sarajeva! Ko boste prečkali to imaginarno mejo, vas bodo povsod pozdravile srbske zastave, policisti in eden največjih nadzornih sistemov s kamerami v Bosni. Te kamere nadzorujejo vsak vstop v Republiko Srbsko, in samo Bog ve, koliko je ta sistem stal. Zanimivo je, da sistem gleda samo prehode iz srbskega območja in nazaj, sistem s kamerami, ki bi nadzoroval promet ali druge dele v državi, pa ne obstaja.

Dve tretjini zaposlenih oseb v Bosni sta zaposleni v javnem sektorju

V Bosni je sistem absolutno nevzdržen in tako velikega javnega sektorja ni mogoče ohranjati nad vodo. Tudi ekonomisti se danes sprašujejo, kako je mogoče ta sistem financirati, in če pogledate ekonomske kazalce in raziskave, Bosna "preživi", ker diaspora, Bosanci, ki živijo v tujini, toliko denarja nakažejo družinskim članom. Pogosto eden ali oba starša v tujini delata, otroci pa ostanejo s starimi starši v Bosni, in celotna družina je odvisna od njunega nakazila.

Od časa vojne smo videli, da so ljudje, ki so odšli, pogosto vlagali v domačih krajih v hiše, stanovanja ali druge nepremičnine, misleč, da se bodo enkrat vrnili. Te iluzije ima predvsem prva generacija, a ko si ustvarijo družine v drugih državah, tam se jim rodijo otroci, se enostavno ne vrnejo. Njihovi otroci, ko pridejo na obisk k družini v Bosno, so pogosto presenečeni, saj je to za njih divja država Balkana, nimajo enakega pogleda na njo kot starši, in ta razkorak je velik, veliko večji, kot si ljudje mislijo, in verjemite mi, redkokdo, ki ima stabilno in normalno življenje v, recimo, Nemčiji, se ne bo vrnil v Bosno. Moj brat je tak dober primer, on živi v Ameriki, kamor je odšel zaradi ekonomskih razlogov, in v dvajsetih letih je bil tukaj štirikrat. Njegovi otroci so vedno začudeni nad državo, okolico, a to državo vidijo zgolj kot kratkoročno turistično snidenje z družino, o kateri so veliko slišali od staršev.

To, kar se v Bosni dogaja danes, se je že, v manjšem obsegu, zgodilo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko je Jugoslavija podpisala sporazum z Zvezno republiko Nemčijo o pošiljanju delovne sile. Ekonomski čudež, ki so ga Nemci imeli po drugi svetovni vojni, je bil omejen zgolj zato, ker jim je manjkalo pet milijonov moških delavcev, zato so v Jugoslaviji videli priložnost, saj je socialistična država na Balkanu skoraj bankrotirala. Številni nezaposleni in tudi proračun Jugoslavije so imeli od tega sporazuma ogromne koristi, in na tisoče ljudi, ki je odhajalo v Nemčijo na delo, so govorili, da se bodo vrnili, a je to storila zgolj manjšina. V domače kraje prihajajo zgolj na dopuste.

Demokracija je potem zgolj na papirju?

Nočem izpasti kot nekdo, ki bi zagovarjal eno stran ali drugo, a zadnje čase so se zadeve tako oblikovale, da je še največ pluralizma v bošnjaškem delu, medtem ko v Republiki Srbski in hrvaškem delu države ne obstaja resna opozicija, zgolj en vidik na vodenje njihovih smeri. Na Hrvaškem obstaja zgolj HDZ in majhne stranke, ki so podrejene njihovem pogledu na stvari in v hrvaškem narodnem saboru volijo, kar HDZ reče, in de facto ima ena oseba vso moč. Podoben primer je v Republiki Srbski, kjer je Milorad Dodik absolutni gospodar entitete in dve, tri opozicijske stranke, ki se mu nikoli niso zoperstavile ali opozorile na napačna dejanja.  

Razlog za to, da je v bošnjaškem delu rahlo drugače, je lokacija treh velikih mest – Sarajevo, Zenica, Tuzla, delno Mostar, ki so tudi največji populacijski centri v Bosni. Tu tako obstajajo nekatere stranke, tudi v opoziciji, pripravljajo predloge in tudi protipredloge. 20 let je bila nacionalna stranka na oblasti in je bila podobna tistim strankam v Republiki Srbski in Hercegovini, potem so postopoma opozicijske stranke pokazale na napake in jih uspele spraviti s prestola. Kako uspešne pa bodo v takšnem klientelističnem sistemu, bomo videli v naslednjih letih, saj se bodo soočale z istimi zakoni in omejitvami, ki jih imajo vse stranke.

A tudi tu boste naleteli na te naše bizarne nacionalne omejitve. Če imate v stranki recimo dva Hrvata, dva Srba in dva Bošnjaka, ki sta izvoljena v parlament, se bo njihov glas primarno štel v nacionalni kvoti, tako da lahko razumete, zakaj bi manjše stranke lahko imele probleme. To rezanje v Bosni, kjer se vsak glas, vsakega človeka razdeli v manjše nacionalne enote, nima pozitivnega vidika za prihodnost države. Namesto da bi se pogovarjali o združevanju, iskanju rešitev, politiki večino časa porabijo za opozarjanje na grožnje z druge strani in natančnim merjenjem velikosti njihovega volilnega sistema.

Ekonomske razmere so na dolgi rok nevzdržne

Ekonomija v Bosni sledi logiki javnega sektorja, ki ima, kot smo že rekli, dve tretjini zaposlenih v državi. Strukturno imamo tudi težave, saj imamo veliko večji uvoz kot izvoz, med najslabšimi razmerji v Evropi. Nekdanja težka industrija je izginila oziroma izginja, le proizvodnja električne energije še nekako uspeva, saj Bosna tudi izvaža elektriko. Drugih večjih podjetij ni, tu pa tam boste srečali kakšne podjetnike, ki se trudijo, imajo zaposlenih 30, 40, 50 ljudi, a tudi takšna podjetja imajo okrog populacijskih centrov, Sarajevo, Tuzla ... V zgodovini je bilo največ ekonomske aktivnosti ravno v dolini reke Bosne, kjer je večina teh mest, a tudi danes ni nič drugače.

Med najbolj fascinantnimi podatki, ki sem jih dobil in sem jih tudi preveril, so plačila DDV pri pogonskih gorivih in se jih da slediti. Pogonska goriva so dober pokazatelj ekonomske aktivnosti in koncentracije ljudi, in s pomočjo nadzora DDV lahko dobimo nekakšno, sicer splošno, računsko izhodišče za sestavo. Samo 20 odstotkov goriva se proda v Republiki Srbski, ki predstavlja 50 odstotkov ozemlja države. Kaj vam to pove o ekonomski aktivnosti v tej entiteti? Realno, vam je to indikator, da tam ekonomija ne deluje preveč dobro. In gorivo je bilo večkrat uporabljeno za indikatorje za izračun aktivnosti, samo poglejte tako: ko so primerjali porabo energentov v Berlinu in Makedoniji, je Berlin porabil več kot celotna država na Balkanu in vam je tudi dober pokazatelj o tem, kateri prostor, mesto je bolj razvito.

To vaše vprašanje, kaj se bo zgodilo čez deset, dvajset let, vam lahko odgovorim, da se brez zunanjega vpliva ne bo storilo veliko. Država bo stagnirala, ljudje bodo odhajali, vprašanje je samo še, koliko časa bo država to zdržala.