Bodo Kanarski otoki postali novi Lezbos?

Aprila je evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex sporočila, da je bilo v prvem četrtletju letošnjega leta na splošno manj nezakonitih prehodov evropske zunanje meje kot lani. Se je pa povečalo število nezakonitih prebežnikov, ki so prispeli na Kanarske otoke in ki so prečkali osrednje Sredozemlje.

V prvih treh mesecih je na Kanarske otoke prispelo več kot 3300 nezakonitih prebežnikov, navaja Frontex, kar je več kot dvakrat več kot v enakem obdobju lani. Samo marca je prispelo tisoč nezakonitih prebežnikov, največ iz držav podsaharske Afrike, in sicer iz Malija in Slonokoščene obale.

Število prebežnikov, ki se podajajo na nevarno pot iz zahodne afriške obale proti španskim Kanarskim otokom, se je začelo povečevati že lansko leto, ko je po podatkih visokega komisarja ZN za begunce sem prispelo približno 23.000 migrantov iz Afrike. Za primerjavo – v letu 2019 so po podatkih Politica zabeležili 2700 prihodov prebežnikov. 

Večina se jih na nevarno pot, ki lahko traja tudi več tednov, poda v majhnih lesenih čolnih. Število prebežnikov, ki poti ne preživijo (med glavnimi vzroki sta tudi pomanjkanje vode in hrane), je tako visoko. Natančne številke niso znane, UNHRC ocenjuje, da jih je lani v Atlantskem oceanu umrlo vsaj 400. 

Vse več prebežnikov pa za to špansko otočje predstavlja velik izziv, s katerim se le stežka sooča. Po prihodu migrante večinoma čaka daljše bivanje v migrantskih centrih – španske oblasti namreč niso pripravljene, da bi na celinsko Španijo premestile večje število prebežnikov. In prav zaradi tega organizacije za človekove pravice že opozarjajo, da bi Kanarski otoki lahko postali nov Lezbos ali Lampeduza – evropska otoka, ki sta postala znana kot vstopni točki množice prebežnikov, na katerih pa so ti nato obstali, večinoma v slabih življenjskih razmerah v centrih, čakajoč na odločitev o njihovi prošnji za azil, še navaja Politico. 

Večino žensk so oblasti sicer že premestile na celinsko Španijo, za mladoletnike skrbijo lokalne oblasti. Na tisoče moških pa je nameščenih v centrih, zgrajenih na treh otokih – v njih delujejo nevladne organizacije, sofinancira pa jih Evropska unija. Največji med njimi je na Tenerifu, nevladniki pa pravijo, da je center prenatrpan, v njem vladajo slabe higienske razmere, primanjkuje tudi zdravil in medicinskih pripomočkov. 

Na stotine prebežnikov je, v strahu pred deportacijo, zbežalo iz centrov in tako sedaj živijo na ulicah, brez podpore. Med njimi je tudi 34-letni Moussa iz Senegala, ki je na otočje prispel novembra. Njegova pot iz Dakarja do Kanarskih otokov je trajala 10 dni. "Želim si poiskati službo, da lahko pošiljam denar nazaj domov svoji družini," je dejal za Politico. Migrantski center je zapustil pred tremi meseci, sedaj pa je 'obtičal' na otoku Gran Canaria. Z več deset drugimi migranti spi kar na plaži, vsako jutro pa jih prebudi policija, naj pospravijo svoje stvari in odidejo s plaže, preden pridejo turisti. 

Pot od zahodne afriške obale preko Atlantika je postala vse bolj priljubljena tudi zaradi razmer, ki so nastale kot posledica pandemije, pravi Mednarodna organizacija za migracije IOM. Veliko ljudi, ki "se odpravijo na pot do Kanarskih otokov, je delalo v ribištvu ali kmetijstvu - dveh panogah, ki ju je pandemija covida-19 najbolj prizadela," poudarjajo za Politico. 

Nevladne organizacije, med njimi tudi španska organizacija za begunce CEAR, od uradnega Madrida zahtevajo več pomoči in več premestitev na celinsko Španijo. Zadrževanje migrantov na otokih je "strategija, namenjena predvsem lažji deportaciji", pravi tiskovni predstavnik CEAR, Juan Carlos Lorenzo. Španska vlada na drugi strani zahteve zavrača, menijo namreč, da bi premeščanje le spodbudilo druge prebežnike in povečalo število prihodov. Minister za migracije Jose Luis Escriva zavrača primerjave z grškim Lezbosom, napoveduje pa, da večina migrantov na Kanarskih otokih ne izpolnjuje pogojev za status begunca ter bodo tako soočeni z deportacijo. 

52 odstotkov prebežnikov v letu 2020 prihaja iz Maroka, približno 20 odstotkov pa iz Senegala – držav, ki sicer veljata za varni, čeprav se pri obravnavah prošenj za azil upoštevajo posebne okoliščine vsakega posameznika, ne zgolj njegova nacionalnost. Deportacij v Senegal sicer niso izvedli že od leta 2018, deportacije v Maroko pa so zaradi zaprtja meja v času pandemije zaustavili. 

Španske oblasti so se sicer trudile izboljšati situacijo – lani poleti je premier Pedro Sanchez za migrante odprl hotele, ki so bili zaradi pandemije prazni. Vlada je hotelom plačala za nastanitev in hrano, kar je tudi turističnemu sektorju, prizadetemu od pandemije, pomagalo. Ko pa so številke prebežnikov začele naraščati, je tudi ta rešitev postajala vse manj zaželena, predvsem v lokalnih skupnostih. Od začetka letošnjega leta se Španija tako zanaša le še na centre, ki jih financira EU.