Bernie Sanders se moti o položaju ameriškega delavca

Natančneje, Bernie Sanders ocenjuje, da so njihove gospodarske razmere neznosne. Večina državljanov komaj drži glavo nad vodo, saj jih že kar "60 odstotkov živi od plače do plače", obenem sta "dohodkovna in premoženjska neenakost tako visoki kot še nikoli prej". Dodaja, da "je realna, za inflacijo popravljena tedenska plača povprečnega delavca, v resnici danes nižja, kot je bila pred 50 leti".

Sanders seveda ni navdušen nad Trumpovim desničarstvom in avtoritarnostjo, vendar namiguje, da razume, zakaj so ga povprečni Američani podprli. Živijo namreč v ekonomsko apokaliptičnem stanju, v katerem se življenje za večino slabša. To so razmere, ki zgodovinsko gledano gojijo populistične avtoritarce, kakršen je Donald Trump.

Težava te analize je, da je Sanders sam levi populist, ki raje kot po hladni, umirjeni in na podatkih temelječi analizi poseže po floskulah in čustveno nabitih sloganih. Seveda je precej jasno, da mu je iskreno mar za Američane, ki živijo v stiskah. Toda kljub temu je populist, zaradi česar je težko povsem zaupati njegovim trditvam. Preverimo jih.

Ali 60 odstotkov Američanov živi od plače do plače?

Sanders se verjetno sklicuje na odmevno številko, o kateri je lani poročalo podjetje LendingClub, ki prodaja finančne storitve, predvsem osebna posojila. Za oglaševalski namen so pripravili anketo, v kateri je 61 odstotkov Američanov trdilo, da živijo od plače do plače. To je huda socialna stiska, za katero je značilno, da človek nima nobenih omembe vrednih razpoložljivih prihrankov, s katerimi bi si lahko pomagal, če naslednji mesec ne bi dobil plačila.

Morebitna težava te ankete je, da jo je pripravilo podjetje, ki prodaja storitve, po katerih ljudje posežejo, predvsem če imajo občutek, da so v ekonomski stiski. V tem smislu bi lahko anketo in njene ugotovitve bremenil konflikt interesov. Omembe vredno je še, da ne želijo razkriti vprašanja, ki so ga postavili anketirancem.

Zanesljivejša so sistematična uradna letna državna poročila o ekonomskem stanju gospodinjstev. Ta nepresenetljivo kažejo precej drugačno podobo. Delež odraslih, ki imajo dovolj prihrankov, da pokrijejo trimesečni izpad dohodka, je bil leta 2022 in 2023 enak kot pred pandemijo leta 2019 (54 oziroma 53 odstotkov). Ta delež je tudi opazno višji kot v kateremkoli letu v prejšnjem desetletju. Isti viri kažejo, da ima Američan na sredini dohodkovne distribucije (mediana, ne golo aritmetično povprečje) na svojem tekočem računu 8.000 dolarjev.

To pomeni, da ima vsaj polovica prihranjenih bodisi toliko bodisi več, kar je v precej očitnem nasprotju s Sandersovo trditvijo. Mimogrede, leta 2019, pred pandemijo, je bil ta znesek nižji, tj. 6.100 dolarjev. Obe številki upoštevata inflacijo in sta torej izraženi v realnih vrednostih.

Ali sta dohodkovna in premoženjska neenakost večji kot kadarkoli prej?

Za razliko od večine evropskih držav je dohodkovna neenakost v ZDA hud problem; preprosto je previsoka. A ne drži, da je danes višja kot kadarkoli prej. Neenakost v razpoložljivem dohodku, merjena z indeksom Gini, je danes primerljiva z leti 2019, 2014 ali 2006. V zadnjih 20 letih, upoštevaje statistično negotovost v viru Standardized World Income Inequality Database, pravzaprav ni nobenega naraščajočega ali padajočega trenda.

Enako kažejo podatki Svetovne banke. Sanders bi imel povsem prav, če bi ostal pri trditvi, da je neenakost v ZDA previsoka in škodljiva – četudi se skozi 21. stoletje ni pomikala zaznavno višje.

Kaj pa premoženjska neenakost? Zgornji odstotek najbogatejših Američanov danes nadzoruje nekoliko manj celotnega družbenega premoženja (34,9 odstotka), kot ga je sredi prejšnjega desetletja (35,7 odstotka). Splošno rečeno, vsaj od leta 2011 ni nobenega očitnega pozitivnega ali negativnega trenda glede tega problema. V širši zgodovinski perspektivi celo velja, da je ameriška premoženjska neenakost danes približno deset odstotnih točk nižja, kot je bila v prvi polovici 20. stoletja. Takrat se je gibala v razponu od 40 do 50 odstotkov.

Strogo gledano se torej Sanders znova moti, kar je škoda, saj ima sicer prav: na tem področju imajo ZDA prav tako težave. V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja se je premoženjska neenakost v Evropi povečala le skromno in danes ostaja dvakrat ali celo trikrat nižja kot v prvi polovici 20. stoletja. V enakem obdobju je bilo povečanje v ZDA precej bolj agresivno.

Ali je realna plača povprečnega delavca nižja kot pred 50 leti?

Realna plača Američana na sredini dohodkovne lestvice (mediana) po uradnih podatkih ni bila še nikoli v zgodovini tako visoka, kot je bila lani in letos. Inflacija je seveda preprečila, da bi bile plače še višje, kot so. Tudi če jo upoštevamo, je danes realna povprečna plača (mediana) višja kot v zadnji četrtini leta 2019, ko je dosegla prejšnji zgodovinski vrh. Enako velja za širšo skupino – delavce, ki so med 40. in 60. percentilom plačne lestvice.

Če se osredotočimo samo na spodnjo petino Američanov, celo ugotovimo, da je bil tempo rasti realne plače v zadnjih štirih letih najhitrejši v primerjavi z drugimi štirimi petinami. To ne pomeni samo, da so plače delavcev – kakorkoli definiramo to skupino – danes opazno višje kot pred pandemijo, ampak tudi, da so se relativno gledano najbolj zvišale za tiste na dnu. Študije zato ugotavljajo, da se je v tem času v ZDA zgodila nepredstavljiva plačna kompresija, zaradi katere je bila odpravljena kar tretjina prejšnjega štiridesetletnega naraščanja plačne neenakosti.

Sanders je zapisal, da govori o plačah (te naj bi bile danes na sredini lestvice nižje kot pred 50 leti), ne o dohodku. Je mogoče mislil dohodek, ne plač? Realni letni dohodek gospodinjstva na sredini (mediani) ameriške družbe je bil namreč za razliko od plač leta 2023 res nekoliko nižji kot leta 2019 pred pandemijo. Znašal je 80.610 dolarjev (popravljenih za inflacijo), leta 2019 81.210 dolarjev. V tem smislu bi bilo za Sandersovo poanto bolje, da bi se obrnil zgolj k dohodku in ne govoril o plačah. Toda s tem podatkom bi se prav tako precej motil zaradi drugega dela svoje trditve: nižji kot pred 50 leti, saj je bil dohodek Američanov tako v letu 2019 kot 2023 daleč najvišji v zgodovini. V primerjavi s pokriznim letom 2012 je bil višji za skoraj 23 odstotkov, v primerjavi z 2004 za 18, primerjavi z 1990 za 27 in v primerjavi z 1984 celo za 38 odstotkov. Vse te primerjave upoštevajo učinek inflacije in prikazujejo realno kupno moč, ne nominalne.

Zakaj je torej zmagal Trump?

Čeprav ni res, da večina delavcev trpi – kar je populistična trditev, ki med drugim zakriva dejanske krivice in resne stiske določenih skupin Američanov – pa drži, da imajo mnogi zmotno percepcijo, da njihovo gospodarstvo poka po šivih. To je odneslo vladajoče demokrate. Čeprav je glede lastnih financ 72 odstotkov Američanov lani in predlani trdilo, da nimajo težav (kar je primerljivo z letom 2019), jih je samo 22 odstotkov enako dejalo glede ameriškega gospodarstva. To je kar dvakrat manj kot leta 2019.

Za razliko od svojega osebnega stanja, ki ga dobro poznamo, so občutki o širših družbenih razmerah precej bolj gnetljivi in potencialno oddaljeni od resničnosti. Za razliko od neposredne izkušnje, ki jo imamo s svojim bančnim računom, jih namreč oblikujejo kaotično negativno medijsko poročanje, vplivneži, populistični politiki in družbena omrežja.

Desetletja robustnih družboslovnih raziskav kažejo, da smo volivci v povprečju precej osupljivo nevedni glede celo osnovnih gospodarskih in družbenih dejstev. Spretni politiki, kot je Trump, znajo to dejstvo izkoristiti, sploh v času negotovosti in sprememb, ki so prišle s pandemijo in inflacijskim šokom. Verjetno najelegantnejši prikaz volilne nevednosti in gnetljivosti percepcije kažejo raziskave potrošniškega razpoloženja. Tik pred Trumpovo zmago so republikanski volivci ocenjevali gospodarstvo kot izrazito šibko, demokrati pa kot dokaj trdno. Nemudoma po njegovi zmagi se krivulji obrneta. Demokrati naenkrat mislijo, da je gospodarstvo dokaj šibko, republikanci pa, da je precej solidno. V resnici se seveda ni spremenilo nič.

Ko gre za politiko, žal vlada percepcija, ne resnica. To verjetno ve tudi Bernie Sanders.