Večina Američanov bo na predsedniških volitvah 5. novembra oddala glas bodisi demokratki Kamali Harris bodisi republikancu Donaldu Trumpu. Toda ti glasovi ne bodo neposredno odločili, kdo zmaga.

Bizarni ameriški mehanizem za izbiranje stanovalca Bele hiše namreč ne omogoča, da zmagovalec postane tisti, ki dobi največ glasov. Namesto tega kandidata tekmujeta za zmago v 50 zveznih državah in Zveznem okrožju Kolumbija. Ne gre torej za glas približno 244 milijonov Američanov, kolikor jih ima volilno pravico, pač pa so pisci ameriške ustave leta 1787 iznašli sistem elektorjev, ki volijo v imenu svoje zvezne države.

Kako deluje elektorski kolegij?

Vsaka zvezna država ima takšno število elektorjev, kot je njenih članov v predstavniškem domu – to je določeno s popisom prebivalstva, plus dva senatorja. Ameriška ustava ne določa, kako naj zvezne države določijo elektorje, tako da ima vsaka svoj proces. Skozi zgodovino se je oblikovala praksa, da jih v mnogih izvolijo na zborovanju vsake posamezne stranke, ponekod jih še vedno izbere strankarsko vodstvo. Nabor zmagovalne stranke je nato uradno potrjen za vlogo elektorjev. 

Največ elektorjev, 54, ima Kalifornija, po zgolj tri elektorje (kar je tudi najmanj) pa ima šest najmanj poseljenih držav – Severna Dakota, Južna Dakota, Wyoming, Vermont, Delaware in Aljaska. To pomeni, da en elektorski glas v najmanj poseljenem Wyomingu predstavlja glas 192.000 ljudi, medtem ko en elektorski glas v Teksasu, enem najbolj poseljenih, predstavlja glas 730.000 ljudi. Tudi Zvezno okrožje Kolumbija, ki ni zvezna država in nima volilnega predstavnika v kongresu, ima tri elektorske glasove. Skupaj je na voljo 538 elektorskih glasov, zmagovalec pa je kandidat, ki osvoji večino, to je 270 ali več glasov. 

Vse zvezne države, razen Maina in Nebraske, imajo pravilo "zmagovalec pobere vse", kar pomeni, da predsedniška glasovnica, ki dobi največ glasov, prejme vse elektorske glasove tiste zvezne države. Posledica tega sistema pa je, da lahko kandidat dobi na nacionalni ravni večino glasov, vendar na volitvah izgubi. Tako je leta 2016 Donald Trump premagal Hillary Clinton, čeprav je prejel skoraj tri milijone glasov manj. Leta 2000 je George W. Bush premagal Ala Gora, čeprav je demokratski kandidat dobil dobrih pol milijona glasov več.

V večini zveznih držav elektorji oddajo svoje glasove tako, kakor je glasovala večina volivcev v njihovi zvezni državi, ni pa to obvezno. Če elektor glasuje proti izbiri svoje države, ga označijo za nezvestega. To se sicer redko zgodi, a leta 2016 je bilo na ta način oddanih sedem glasov elektorskega kolegija – več elektorjev je poskušalo glasovati proti Donaldu Trumpu, a jim kljub temu ni uspelo spremeniti volilnega izida. V državah, kot so Kalifornija, Kolorado, Teksas, Florida, Georgia, Michigan in Minnesota, so lahko "nezvesti" elektorji denarno kaznovani in celo sodno preganjani.

Karte v rokah ima na koncu le peščica držav

Države, ki že leta štejejo kot trdnjave republikancev, so Teksas, Oklahoma, Kansas, Alabama, Mississippi, Tennessee, West Virginia,  Wyoming, Idaho in Utah. Na drugi strani za trdno demokratske veljajo Kalifornija, New York, Illinois, New Jersey, Massachusetts, Maryland, Connecticut, Washington, Oregon in Havaji. 

Ker zvezne države z izjemo nekaterih, ki so v preteklosti zamenjale modro barvo za rdečo in obratno, na vseh volitvah glasujejo za isto stranko, o zmagovalcu na koncu odločajo t. i. swing statesi. Tam se volilno telo včasih nagne na eno, včasih na drugo stran, običajno pa vse do zaključka volitev ni jasno, kakšen bo rezultat.

Letos so to po raziskavah Arizona, Georgia, Michigan, Nevada, Severna Karolina, Pennsylvania in Wisconsin. To so torej države, kjer bosta Trump in Harrisova iskala pot do 270 elektorskih glasov. 

Kaj se zgodi, če je rezultat pretesen?

Če se slučajno zgodi, da kandidat zmago doseže s tesnim volilnim izidom, le tega izpodbijajo, glasove pa ponovno preštejejo. Najbolj znano ponovno štetje se je zgodilo na Floridi leta 2000, ko sta se merila George W. Bush in Al Gore. Zmaga je na koncu po odločitvi vrhovnega sodišča pripadla Bushu mlajšemu. Tudi leta 2020 je zaradi tesnih razlik ponovno štetje izvedlo več zveznih držav. V Georgii je ponovno štetje potrdilo zmago Joeja Bidna.

Če pa večinskega zmagovalca na volitvah ni, če torej noben kandidat ne zbere 270 elektorskih glasov, o predsedniku glasuje predstavniški dom Kongresa ZDA. To se je sicer zgodilo le enkrat, leta 1824, ko nihče od štirih kandidatov ni dobil večine. Glede na trenutno prevlado republikanske in demokratske stranke je danes zelo malo verjetno, da bi se to zgodilo. 

Zmagovalec volitev je običajno razglašen že na noč volitev, leta 2020 pa je, tudi zaradi pandemije koronavirusa in Trumpovih obtoževanj o prirejenih volitvah, trajalo kar nekaj dni, da so prešteli vse glasove.

Elektorji se nato sestanejo 17. decembra, uradno oddajo svoje glasove in rezultate pošljejo v Kongres ZDA. Kongres glasove običajno sešteje 6. januarja, novi predsednik pa priseže na inavguraciji 20. januarja prihodnje leto.

236 let star sistem, ki je daleč od vizije ustanovnih očetov

Ameriški volilni sistem je nastal iz kompromisa med snovalci ustave, ki so želeli, da državljani neposredno volijo predsednika, in tistimi, ki so želeli, da ga izbere kongres. Odločili so se ustanoviti začasno, vmesno telo med volivci in izvoljenimi uradniki, ki bo odločalo. Ob ustanovitvi demokracije v ZDA ni bilo političnih strank in prvotni sistem je predsedovanje predal tistemu, ki je pridobil največ glasov, mesto podpredsednika pa drugouvrščenemu. Z 12. amandmajem so ustavo leta 1804 spremenili tako, da sta bila predsednik in podpredsednik izvoljena skupaj.

Danes sistem deluje povsem drugače od zamišljenega in dokaj nedemokratično, saj omogoča, da pravi zmagovalec lahko izgubi volitve, prav tako daje preveč moči v roke tako imenovanih "swing statesov". Za ocenjevanje kakovosti volitev po vsem svetu je bil leta 2012 kot neodvisen raziskovalni projekt ustanovljen Electoral Integrity Project (EIP) na univerzah Harvard in Sydney. Rezultati so pokazali, da so strokovnjaki ameriške volitve ocenili kot najslabše med vsemi zahodnimi demokracijami. Brez reform lahko to na dolgi rok škodi legitimnosti ameriških volitev – dodatno oslabi zaupanje javnosti v politične stranke, kongres in vlado ZDA, zniža volilno udeležbo in poveča tveganje za množične proteste, ocenjujejo poznavalci.

"Snovalci ameriške ustave so si zamislili neodvisno skupino ljudi, ki bi lahko sama presojala. A prvotni namen so pokvarile države, ki so zahtevale povezavo med elektorskimi glasovi in kandidatom, ki zmaga v tej državi. Glede na število prebivalcev in volilne vzorce bi morali demokrati precej hitro zmagati na večini predsedniških volitev," za The Independent ugotavlja Costas Panagopoulos, profesor politologije na univerzi v Bostonu. "Možnost, da nekatere zvezne države zakonsko določijo, da morajo njihovi elektorji glasovati za kandidata, ki je zbral največ glasov, pa lahko na koncu privede do tega, da v Belo hišo pride kandidat, ki je v skupnem seštevku zbral manj glasov."

Zakaj torej ZDA 235 let po ustavni konvenciji še vedno uporabljajo takšen volilni sistem? Panagopoulos pravi, da preprosto ni soglasja o boljši alternativi. Poleg tega Američani preprosto ne marajo dvomiti o tem, kar je zapisano v ustavi. Po njegovih besedah tudi funkcija "zmagovalec vzame vse" sploh ni zapisana v ustavi, pač pa so se tega domislile države. Bi bilo pa brez te funkcije kateremu koli predsedniškemu kandidatu težje priti do 270 elektorskih glasov, opozarja. "In če jih nihče ne doseže 270, se volitve preselijo v predstavniški dom ameriškega kongresa, kjer vsaka zvezna država dobi en glas, kar bi lahko trdili, da je celo manj demokratično od posrednega sistema volilnega kolegija, ki ga imamo."

Ali se bo torej ameriški volilni sistem kdaj spremenil? Panagopoulos verjame, da to je mogoče: "Zdi se mi, da je sprememba vse bolj verjetna, vendar govorimo o procesu, ki bo najverjetneje nastajal še desetletja."

Večina volivcev si želi neposrednih volitev

Tudi septembrska raziskave agencije Gallup je pokazala, da 58 odstotkov odraslih Američanov podpira neposredne predsedniške volitve in je naklonjenih spremembi ustave, medtem ko jih 39 odstotkov želi, da bi se ohranil sedanji elektorski sistem.

Vse od začetka opravljanja raziskave leta 2000 so demokrati pogosteje kot republikanci in neodvisni volivci naklonjeni spremembi ustave, kar ni presenetljivo, saj so njihovi kandidati samo v tem stoletju že dvakrat ostali praznih rok, čeprav so zbrali več glasov od tekmeca. V letošnjem letu si tega želi 82 odstotkov demokratov. Medtem pa se 66 odstotkov republikancev zavzema, da bi sedanji sistem ohranili.

Če bi odločala navadna večina Američanov, bi torej ustavo spremenili tako, da bi predsednika volili na volitvah po vsej državi. Toda sedanja ustava elektorjem v vsaki zvezni državi izrecno daje nalogo, da izvolijo predsednika, ustavne spremembe pa so bile v zgodovini ZDA zelo redke. Postopek spreminjanja je namreč zahteven in zahteva znatno soglasje za uveljavitev sprememb. 

Ameriška ustava je bila od ratifikacije leta 1788 sicer spremenjena 27-krat.