Ameriški veteran druge svetovne vojne srečal Italijane, ki jih je rešil kot otroke

Več kot sedem desetletij je Martin Adler skrbno hranil črno-bele fotografije, s katerih se smehlja kot mladi ameriški vojak, ob njem pa stojijo trije skrbno oblečeni italijanski otroki. Prav njemu gre namreč zasluga, da so ostali živi – rešil jih je pred nacisti, ki so se leta 1944 umikali proti severu.

Včeraj pa je 97-letni veteran druge svetovne vojne prvič po vojni osebno srečal tri sorojence, ki so tudi sami danes že osemdesetletniki.

Adler je iztegnil roko in prijel Bruna, Mafaldo in Giuliano Naldi. Ganljivo srečanje, polno solz veselja in sreče so pripravili na bolonjskem letališču, po več kot 20-urnem letu Adlerja iz Boce Raton na Floridi. Trem 'Martinovim otrokom', kot so jih poimenovali, je razdelil tablice ameriške čokolade, kot je to storil že kot 20-letni vojak v vasici Monterenzio, poroča agencija AP.

"Poglej moj nasmeh," je ob pogledu na staro fotografijo dejal Adler. To je bil srečen konec zgodbe, ki bi zlahka lahko postala tragedija.

Vojak in otroci so se prvič zagledali leta 1944, ko so trije prestrašeni obrazi pokukali iz ogromne pletene košare, kamor jih je mama skrila pred vojaki, ki so se približevali. Adler je mislil, da je hiša prazna in je na koš naslonil mitraljez, ko je zaslišal šum. Sprva je menil, da se v notranjosti skriva nemški vojak. "Ven je prišla mama in stopila naravnost pred moje orožje, da bi me ustavila pred streljanjem," se spominja veteran. "S trebuhom se je naslonila na mojo pištolo, vpila: 'Bambinis! Bambinis! Bambinis!' in tolkla po mojih prsih."  "To je bil pravi junak, ne jaz. Mama je bila junakinja. Si predstavljate, da stojite pred orožjem in kričite: Otroci! Ne!," dodaja.

Adler še vedno trepeta ob spominu, da ga je od strelov na košaro ločilo le nekaj sekund. In po vseh teh desetletjih ima zaradi vojne še vedno nočne more, pravi njegova hči Rachelle Donley.

Otroci, takrat stari od tri do šest let, so po drugi strani lep spomin. Njegova skupina je še nekaj časa ostala v vasi, občasno jih je obiskoval in se z njimi igral. Najmlajša Giuliana Naldi se edina od otrok spomni dogodka. Spominja se, da je splezala iz košare in videla Adlerja ter še enega ameriškega vojaka, ki je danes že pokojen. "Smejala sta se," pripoveduje 80-letnica. "Vesela sta bila, da nista streljala." Ona, po drugi strani, ni povsem dojela resnosti trenutka in grožnje, ki je pretila. "Ničesar se nismo bali," dodaja. Prav tako se spomni čokolade, ki jim jo je dal vojak, zavite v modro-bel ovoj. "Pojedli smo toliko tiste čokolade," se smeji.

Dolgo pričakovano srečanje v živo je steklo tudi po zaslugi družbenih omrežij. Donleyeva se je med popolnim zaprtjem javnega življenja zaradi pandemije covida-19 odločila, da bo na družbenih omrežjih poskušala izslediti otroke s stare fotografije. Za pomoč se je najprej obrnila na veteranske organizacije v Severni Ameriki. Fotografijo je sčasoma opazil italijanski novinar Matteo Incerti, ki je napisal več knjig o drugi svetovni vojni. Na podlagi majhnega detajla na eni drugi fotografiji mu je uspelo izslediti Adlerjev polk in mesto, kjer so bili stacionirani. Fotografijo je nato objavil lokalni časopis, kar je privedlo do odkritja identitete treh otrok, zdaj že samih starih staršev.

Decembra so organizirali prvo virtualno 'srečanje'. Počakali so na sprostitev protikoronskih omejitev potovanj in ko so bili leti čez Atlantik spet mogoči, so se podali na pot. "Tako sem vesela in ponosna nanj. Stvari bi lahko bile v sekundi povsem drugačne," pravi njegova hči. Kot dodaja, se njegovemu oklevanju lahko zahvalijo generacije, ki so sledile.

97-letniku je hvaležna tudi 30-letna Roberta Fontana, vnukinja Giuliane Naldi. Njena babica ima šest otrok, osem vnukov, pa tudi že dva pravnuka – in vsi so potomci malčice, skrite v pleteni košari. "Zavedanje, da bi Martin lahko ustrelil in nihče od moje družine ne bi obstajal, je nekaj zelo velikega," je dejala Fontana. "To je zelo čustveno."

Adler bo med bivanjem v Italiji nekaj časa preživel tudi v vasi, kjer je bil pred 77 leti nastanjen. Nato bo odpotoval v Firence, Neapelj in Rim, kjer upa, da se bo srečal s papežem Frančiškom. "Moj oče si resnično želi spoznati papeža," je dejala Donleyjeva. "Želi deliti svoje sporočilo miru in ljubezni. Moj oče želi mir," je še sklenila.