Ameriški mediji: Upor v Sivi dami

Sredi prejšnjega tedna se je na spletni naslovnici New York Timesa znašel naslov Pošljite vojsko, v katerem je republikanski senator Tom Cotton iz Arkansasa ostro obsodil divjanje na protestih in zagovarjal stališče (predsednika države), da bodo uporabili star zakon, ki omogoča pošiljanje rednih vojaških enot v ameriška mesta. Senatorjevo mnenje je sprožilo ne samo običajno stresanje jeze najbolj liberalnih bralcev časnika, ki le s težavo prenašajo konservativna stališča na straneh enega najbolj uglednih časopisov v ZDA in po svetu. Val ogorčenja je naraščal tudi znotraj časnika, po mnenju večine novinarjev je bil komentar nevaren, grozilen in neskladen z dejstvi. Več kot osemsto uslužbencev je podpisalo pismo, v katerem so zapisali, da senatorjevo pisanje pomeni nevarnost za temnopolte.

To ni samo prispodoba. V Seattlu je eden vodilnih skrajnežev za belo nadvlado zapeljal v množico protestnikov. Na spletu se je pojavil posnetek belega možakarja, ki besno vpije na ljudi, ki zahtevajo enake pravice za temnopolte. Nekdo po imenu Dave je poslal pismo Jeffu Bezosu, v katerem ga obvešča, da je "njegov poslovni odnos" z Amazonom končan, ker e-trgovski velikan podpira boj za pravice temnopoltih. "Zagovarjanje množice ničvrednih črnuhov bo uničilo tvoje podjetje," je bil bister Dave. Bezos je odgovoril, da z veseljem izgublja takšne stranke.

To je ozračje, v katerega je Cotton poslal poziv k "silnemu prikazu moči, s katerim bomo razpršili, zaprli in na koncu odvrnili kršilce zakonov". Po smrti temnopoltega Georgea Floyda pod kolenom belega policista v Minneapolisu je sto tisoče protestnikov noč za nočjo polnilo ameriške ulice. Ponekod smo bili priča nemirom, nasilju, požigom, ropanju in načrtnim pohodom uličnih tolp, ki so proteste izrabile kot krinko za svojo nizkotno početje. A je bil to le manjši del. "Ne sme nas zavesti nekaj kršilcev zakonodaje, proteste zaznamuje na deset tisoče ljudi, ki zahtevajo, da živimo v skladu z našimi vrednotami, kot ljudje in kot narod," je zapisal nekdanji obrambni minister James Mattis. Upokojeni general marincev je grožnje z napotitvijo vojske proti protestnikom označil za kršitev ustavnih pravic Američanov. 

Vrednost različnih idej

Zdaj že nekdanji urednik mnenjskih strani James Bennet je v ponedeljek ostal brez službe. Ni pomagalo, da se je opravičil za objavo, ki jo je sprva sicer zagovarjal, in priznal, da je proces urednikovanja zatajil. Še manj njegovo prvotno na hitro skrpano opravičilo, da sam pred objavo ni prebral besedila. Izdajatelj časnika A. G. Sulzberger je odločitev, da se razide z enim najbolj vplivnih ameriških medijskih urednikov, ki je veljal za naslednjega prvega moža New York Timesa, pospremil z besedami, da "smo bili priča pomembnemu zlomu našega uredniškega procesa, ne prvega v zadnjih letih". Ne ravno prikrita bodica je bila usmerjena v Bennetovo najemanje konservativnih komentatorjev, ki so s svojimi mnenji razpihovali srd levice. 

Toda hkrati je odhod znova sprožil vprašanje, do kakšne mere naj mediji svoje bralce varujejo pred drugačnimi mnenji, ki niso v skladu z njihovo ideološko podobo sveta. Robby Soave iz libertarnega časnika Reason je zapisal, da je bilo Cottonovo besedilo "slabo utemeljeno, ustavno na majavih temeljih, moralno vprašljivo in je popačilo dejstva". Toda po njegovih besedah vplivni senator ni povprečen desničarski odbitek, ampak je eden ključnih oblikovalcev politik v dobi Donalda Trumpa. Zaradi česar je "objava njegovih avtoritarnih narekov boljša pot, kot pa da bralci Timesa ne izvedo za njegove zamisli". 

Na drugi strani je trditev Karen Attiah, urednice mnenj na (Bezosovem) Washingoton Postu, da je tudi pisanje na mnenjskih straneh novinarstvo. In da mora tudi mnenje prestati preverjanje, ali zapisana dejstva držijo. "Avtor lahko poda svoje mnenje, toda to mora biti oprto na dejstva in ne sme napačno označiti realnosti, da bi ustrezala njegovim namenom," je prepričana Attiahova. Zach Beauchamp iz časnika Vox pa se sprašuje, ali si vsaka ideja, pa naj bo še tako slabo pretehtana, zasluži spoštljivo predstavitev v osrednji publikaciji. "Ali pa so meje, tako teža argumentov in moralna spodobnost, kjer uredniki potegnejo črto – še posebej v dobi Trumpa?" retorično ugotavlja Beauchamp. In takšne ideje preverijo skozi članek, ki jih pretehta, na pa da jim dajo prosto pot.

Krhkost novinarske nevtralnosti

Takšna filozofska izpraševanja se ne dogajajo samo v Sivi dami, kot že dolgo imenujejo New York Times, z njimi se v času upora na ulicah soočajo tudi druge redakcije. Novinarji časnika Philadelphia Inquirer so javno izrazili svoje "naveličanosti in utrujenosti" po objavi kolumne z naslovom Tudi zgradbe so pomembne, v kateri so izrabili geslo o pomenu življenja temnopoltih Američanov. Tudi ta upor je spodnesel dolgoletnega urednika Stana Wischnowskija. Na Pittsburgh Post-Gazette je jezo zaposlenih sprožila odločitev uprave, da zaradi precej neškodljivega tvita poročanje o protestih prepove temnopoltemu novinarju in fotografu, ter posegi urednikov v članke. 

Točki preobrata smo priča ne samo na ameriških ulicah, ampak tudi v redakcijah ameriških časnikov. Te so bile dolga leta utrdba belih moških, v katero so si ženske in manjšine le s težavo utirale pot. Zaradi tega so bili pogledi, ki so jih izražala takšna uredništva, ukrojena v skladu s pogledi belih moških na ameriško družbo. Na New York Timesu smo tako priča "pomembni razpravi o sistemskih rasnih predsodkih in o (rasni) raznolikosti uredništva", kot je za CNN dejal eden neimenovanih članov uredništva. 

Hkrati je na tapeti razmišljanje o vlogi medijev kot (nepristranskih) poročevalcev o dogodkih, na pa kot njihovih tvorcev ali nekoga, ki skuša vplivati nanje. Jon Allsop iz Columbia Journalism Review stare predstave o novinarski nevtralnosti, "ki nikoli ni bila nevtralna", zavrača kot "zgradbo okamenelih predsodkov", ki so ji "spremembe družbenih norm spodmaknile temelje". Po njegovih besedah so ti premiki ponavadi neopazni. V zadnjih časih, še posebej v eri Trumpa, pa so sprožili močno napetost, saj so razkrili slepe pege načela o domnevni nevtralnosti novinarjev, tabor na desnici pa jih je izrabil kot orožje proti novinarjem samim. "Čas je, da nadomestimo vzorce razmišljanja, ki nas vedno znova izneverijo, in zgradimo nove, v katerih moralna jasnost in življenjske izkušnje niso potisnjene ob stran, ampak njihov osrednji del," trdi Allsop.

Stara garda, tako v uredništvih kot med teoretiki novinarstva, se temu upira. "Nismo opozicijska stranka, niti vodstvo upora proti Donaldu Trumpu," ponavlja odgovorni urednik New York Timesa Dean Baquet. Po njegovih besedah bi bilo to "nevzdržno, nenovinarsko, nemoralno stališče New York Timesa". Podobno razmišlja Tom Jones iz medijskega inštituta Poynter, usmeritev v bolje osebno poročevalstvo, v katerem novinarji brez zadržkov govorijo o tem, kar sami vidijo kot resnico, je zanj "spolzka in prav lahko nevarna pot, ki bo morda osrečila nekatere bralce, a je nasprotje objektivnega novinarstva, usmerjenega v iskanje pomenov". 

Slovensko ogledalo

In kaj ameriška razprava pomeni za Slovenijo? Na eni strani je za nas nepredstavljiva, saj etični sistem v ameriških medijih deluje na drugačni ravni kot slovenski, kjer so novinarji hkrati komentatorji ob svojih poročilih. In je bila norma o domnevni nevtralnosti vedno na spolzkih tleh. Na drugi je nepredstavljiva raven samoanalize, saj pri nas vlada lažna solidarnost, ko mediji ne poročamo o medijih. Kar pomeni, da praktično skoraj nihče ne čuva psov čuvajev demokracije. In ne preverja njihovega zdravja.

To je še posebej nevarno v časih, ko so novinarji prodali svoje deleže v medijih in je ves slovenski tisk v lasti novodobnih poslovnih baronov (ali celo političnih strank), ki še zdaleč nimajo utrjenih osnovnih pojmov o vlogi in pomenu časnikov. In je vsebina pogosto tržno blago za najboljše ponudnike. Zato se je treba zanesti na navidez obrobne medijske prispevke, kot je nedavna medijska analiza portala Pod črto, da postavijo ogledala.