Američani so se prešteli, na vrsti je mešetarjenje

Mesto Columbus v zvezni državi Indiana bi bilo z dobrimi 50.000 prebivalci zlahka tretje največje slovensko mesto, v ZDA sodi med manjša. Znano je predvsem po sedežu motorne korporacije Cummins, po modernih zgradbah, ki so jih snovali najbolj priznani sodobni arhitekti, zadnja leta tudi po izjemno konservativnem nekdanjem podpredsedniku v prejšnji vladi Miku Penceu. Zaradi slednjega je še toliko bolj zanimivo, da je konservativni časnik Wall Street Journal mesto ob objavi rezultatov lanskega popisa prebivalcev izbral za podobo novih Združenih držav. Vsak sedmi meščan je bil namreč rojen v tujini, učenci v javni šoli doma govorijo skupaj petdeset različnih jezikov in narečij. Rasna in etnična raznolikost se je z obal ZDA razlila globoko v notranjost Srednjega zahoda in Velikih planjav, priseljence so privabili nižji življenjski stroški in dovolj delovnih mest, da so lahko začeli nova življenja. Delež belih prebivalcev okrožja, v katerem leži Columbus, se je v zadnjih desetih letih zmanjšal s 87 na 78 odstotkov in vse bolj spominja na predmestja metropol, kot so Boston, Chicago, Filadelfija ali Denver.

Štetje prebivalcev je staro toliko kot civilizacija sama, Babilonci so že pred šest tisoč leti na glinaste ploščice zapisovali, koliko jih je, v Atenah so upravniki šteli kupe kamenja, ki so ji zložili meščani, vsak po en kamen, Jožef je svojo nosečo ženo Marijo odpeljal iz Nazareta v Betlehem, ker je cesar Avgust ukazal, da "je treba zabeležiti ves svet". Toda preštevanja se je dolgo držal slab sloves kot orodja oblasti za boljši nadzor podanikov. Andrew Whitby v svoji knjigi Vsota ljudi (The Sum of the People) poroča, da so britanski poslanci leta 1753 zavrnili takšno preštevanje kot "popolno uničevanje zadnjih ostankov angleške svobode". Z demokracijo so ga povezali prav tvorci ameriške države, ustanovni očetje so vedeli, da morajo za uravnavanje poslanskega zastopstva in učinkovito pobiranje davkov vedeti, kje ljudje živijo. Zato so štetje vsako desetletje zapisali v ustavo. A hkrati z določilom, da so temnopolti sužnji le tri petine človeka, rasizem vkovali v njene temelje. Razprava o rasizmu in štetju se znova razpleta dvesto let kasneje.
 

Belo usihanje

V začetku meseca se je v zaliv pred ladjedelnico Barron's v predmestju New Yorka zasidral dvojambornik Anne. Kapitan Reid Stowe je tešil žejo lokalnih jadralskih kibicev z drobci s svojega tisočdnevnega potovanja brez pristanka, žena Soanya Ahmad in sin Darshen pa sta potrpežljivo – in verjetno vajeno – čakala, da bo radovednost za silo utešena. Potem se je Ben, eden od lokalcev, obrnil k njej in jo vprašal, od kod je. "Rojena in vzgojena v New Yorku," mu je odvrnila. Prav tako verjetno vajena, da jo zaradi južnoazijskih potez imajo za eksotični ulov kapitana Stowa. Čeprav je ta odraščal v vojaški družini in otroštvo preživljal po Evropi in Aziji, ne v ZDA, je sloki in modrooki belec še vedno bolj prispodoba Američana kot Newyorčanka filipinskega porekla. Toda nebeli Američani bodo vse manj deležni nadležnega "Od kod ste?", saj se je po zadnjem štetju prvič v zgodovini zmanjšal ne samo delež belih, pač pa tudi njihovo število.

Le še slabih 58 odstotkov od 331,4 milijona Američanov, kolikor jih je našlo lansko štetje, se je označilo za belce. Delež belih Američanov se opazno znižuje že od šestdesetih let, ko so ukinili rasistične priseljenske kvote. Tokrat se je znižalo tudi njihovo dejansko število, na 191,7 milijona (2010 jih je bilo 196,8 milijona). Kar pomeni, da je celoten prirastek 23 milijonov prebivalcev v zadnjih desetih letih prišel iz vrst latino, temnopoltih, azijskih in večrasnih Američanov. Razlogov je več, najbolj očiten je dolgoletno zniževanje števila otrok v belih družinah, ki se za potomstvo odločajo vse kasneje. To hkrati pomeni, da je ta skupina tudi vse starejša, povprečna starost je že 44 let, pri latino Američanih le 30. Tretji razlog je skokovito naraščanje odvisnosti od opioidov predvsem med revnimi belci na podeželju, kar je še pred pandemijo covida-19 povzročilo zniževanje življenjske dobe v ZDA. Podatki za mlajše od 18 let so še bolj očitni, delež belcev se je med njimi v desetih letih zmanjšal s 53,5 odstotka na 47,3 odstotka.

Varljive kljukice

To se kaže tudi na ravni posameznih zveznih držav, bela večina se je skrčila v vseh petdesetih. "V vse več okrožjih, državah, velikih mestih nebelci postajajo večina in pridobivajo (politično) moč," trdi politologinja Melissa Michelson, ki na kalifornijski univerzi Menlo preučuje populacijske trende. Šest zveznih držav je že preseglo mejo, ko so nebeli Američani večina, najbolj raznoliki so Havaji. V najbolj poseljeni Kaliforniji s 35,5 milijona prebivalcev so belci postali ne samo manjšina (34,7 odstotka), ampak šele druga največja rasna skupina, presegla jih je latino skupnost (39,4 odstotka). Spreminja se tudi nekoč snežno beli severovzhod, Maine pa je zadnja zvezna država, v kateri je še vedno več kot 90 odstotkov belih. Prestolnica Washington, oziroma zvezno okrožje Columbia, v katerem leži, je edini del ZDA, kjer se je delež belcev povečal in sedaj le še za dva odstotka zaostajajo za temnopolto večino.

"Ameriško prebivalstvo je veliko bolj večrasno ter bolj rasno in etnično raznoliko, kot pa smo izmerili v preteklosti," je podatke pospremil Nicholas Jones z Urada za popis, ki je opravil štetje in analizira podatke. Nekateri demografi nepričakovano veliko krčenje belega prebivalstva pripisujejo prehodu k večrasni samopodobi. Od leta 2000 je namreč mogoče označiti več kot samo eno rasno pripadnost, lani pa se je za to možnost odločilo kar 33,8 milijona ljudi, skoraj štirikrat več kot desetletje poprej. Podatke prav tako zamegli dejstvo, da je latino skupina rasno zelo pisana, od belih do temnopoltih, podobno mešanje se dogaja tudi pri Američanih azijskega porekla, sicer najhitreje rastoče skupine. Hkrati analize Urada za popis kažejo, da obstajajo ljudje, ki med različnimi štetji spremenijo svojo rasno samopodobo. "Z demografskega vidika živimo v nenavadnem času, še nikoli ni bilo toliko različnih možnosti za podobo o samem sebi. V primerjavi s prejšnjimi leti na podlagi okenc, ki jih je nekdo obkljukal v vprašalnikih, veliko težje presodimo, kdo je posameznik," ugotavlja sociolog Tomás Jiménez z univerze Stanford.

Revolucija zidov

Po besedah znamenitega anarhista Leva Tolstoja preštevanje skupnosti ponudi ogledalo, "v katerega hočeš nočeš strmimo vsi kot celota in kot posameznik". Toda sodobna politika je hiša izkrivljenih ogledal, v kateri vsak poišče odsev, ki mu ustreza. Eden od njih bo novo grmenje na desni zaradi upada števila belih Američanov. Zgodovinar Geoffrey Kabaservice vleče rdečo nit sedanjega zdrsa ameriške desnice proti belemu nacionalizmu iz "republikanske revolucije" razvpitega poslanca Newta Gingricha, ki je na začetku devetdesetih pridigal, da morajo naelektriti volivce in jih razdeliti na jasno razmejena politična bloka, kar je republikancem po desetletjih opozicije prineslo večino v poslanskem domu kongresa. A hkrati so se vrata Washingtona odprla takšnim čukom, kot je Steve King, vse do lani zvezni poslanec iz Iowe. Leta je nasprotoval priseljevanju in se spogledoval z zagovorniki bele nadvlade. Kolege v spodnjem domu kongresa je nagovarjal h gradnji betonskega zidu na meji z Mehiko, opremljenega z električnimi žicami, "podobno, kot ogradimo živino".

"Steve King je bil čajankar, preden je gibanje čajankarjev sploh nastalo," ga je že pred leti opisal Steffen Schmidt, profesor politologije na državni univerzi Iowe. Radikalno populistično konservativno gibanje, ki je bilo znano kot čajankarji (po začetku ameriškega upora proti Britancem), se je označevalo kot odgovor na menda proračunsko razsipnost demokratov, a je hitro postalo tudi odziv na prvega temnopoltega predsednika. Naplavilo je še bolj čudne tiče, kot je poslanec slovenskih korenin iz Arizone Paul Gosar. Ta je po izgonu Kinga, ki je tudi za vse bolj na desno tonečo republikansko stranko postal preveč politično strupen, prevzel štafetno palico pri koketiranju s skrajneži za belo nadvlado. Kar ni zmotilo slovenskega predsednika Boruta Pahorja in mu je predlani izročil državno odlikovanje zlati red za zasluge.

Čajankarji so odprli prostor za Donalda Trumpa, postali trumpisti ter z njim družno vpili "Zgradimo zid!" Sedaj so del njegove gonje proti izidom lanskih volitev. Olje na ta ogenj priliva televizijski kanal Fox News. Na njem večerni voditelji, kot sta Tucker Carlson in Laura Ingraham, bolj ali manj očitno ponavljajo trditve skrajne desnice o namenoma odprtih mejah za množične demografske spremembe in o "zamenjavi" belcev z nebelimi prebivalci. V manj strupeni obliki so takšni strahovi preoblečeni v besedovanje o varovanju ameriške kulturne dediščine, ki naj bi slonela na stebrih zahodne civilizacije stare Grčije in Rima, judovsko-krščanski religiji, anglosaksonski politični tradiciji in kapitalizmu prostega trga. Kar je zanimivo stališče potomcev priseljencev, ki so brez pomislekov izruvali kulturno dediščino prvotnih prebivalcev. Ali potomcev vseh valov priseljencev, od Ircev, Nemcev, do Slovanov, ki so veljali za na pol barbarski vdor ter veliko imigrantsko grožnjo ameriški družbi in kulturni dediščini.

Prirastek iz porodnišnic

Rezultati popisa bodo voda na takšne mline, toda to isto preštevanje je hkrati pokazalo, da manjšine ne naraščajo zaradi priseljevanja, ampak po "naravni" poti. Počasno okrevanje po veliki finančni krizi iz 2008, kasneje Trumpovo zapiranje mej nato še ukrepi ob pandemiji, vse je močno zmanjšalo število priseljencev v zadnjih desetih letih. Po sedanjih ocenah je tri četrtine novih Latinoameričanov rojenih v ZDA. "Čeprav je pozornost usmerjena na priseljevanje, je večina prirastka zaradi veliko več rojstev kot smrti v latino populaciji. Ta so tudi ublažila vpliv upada bele rodnosti na rast prebivalstva v ZDA,“ poudarja Kenneth Johnson, strokovnjak za demografijo na Univerzi New Hampshire. Azijski Američani so edina skupina, ki je naraščala predvsem s priseljevanjem, a jih na desnici redko omenjajo kot nevarne kriminalce. Jeza in ulično obračunavanje sta se nanje usula le po Trumpovem ponavljanju, da državo pesti "kitajski virus".

Ob vsem tem so ZDA v zadnjih desetih letih zabeležile drugo najpočasnejšo rast (+7,4 odstotka) prebivalstva, višjo le od tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so velika depresija, okrevanje po njej in omejitev priseljevanja ustavili prihod novih bodočih Američanov (na le 7,2 odstotka). Kar škoduje gospodarstvu in tudi vse bolj ostarelim belim Američanom, saj pomeni krčenje delovne sile, ki mora podpirati vse več upokojencev. "Smo država s starajočim se prebivalstvom, z vse več smrtmi in vse manj rojstvi. To lahko rešimo z več priseljenci in njihovimi otroki," neizprosno resnico potrjuje William Frey, strokovnjak za demografijo v mnenjski organizaciji Brookings Institute. Toda ob priseljevanju kot političnem strelovodu in orožju kongres (in Bela hiša) nista zmožna najti političnih rešitev.

Volilni spački

Zdrs od sklepanja dogovorov do vse bolj skrajnih stališč in politične ohromelosti ima po mnenju mnogih ameriških politologov temelje prav v preštevanju prebivalcev. Kongres je vse do leta 1910 po vsakem popisu (razen enkrat) število poslancev v spodnji zbornici prilagajal rasti prebivalstva. Ko pa je štetje v 1920 pokazalo, da so meščani presegli število podeželanov, so se poslanci iz podeželskih zveznih držav ustrašili redčenja svojega vpliva in sprva preprečili novo zvišanje poslanskih mest, nato sprejeli zakon, ki je zgornjo mejo zabetoniral pri sedanjih 435. Kar pomeni, da povprečni poslanec zastopa 750.000 Američanov, to pa po besedah Davida Litta, nekdanjega pisca govorov za predsednika Obamo, povečuje odtujenost med politiki in volivci. Prepričan je, da bi večji spodnji dom pomenil večjo odzivnost politikov na želje volivcev in zvišal javno zaupanje v delovanje države.

Toda politični analitiki menijo, da se politiki že odzivajo na želje volivcev, le da so si te izbrali sami, ne pa volivci njih. Ameriški politiki na začetku 20. stoletja niso ustavili le višanja števila poslancev, pač pa tudi spreminjanje mej volilnih okrajev. Ti so vse manj odsevali seljenje temnopoltih Američanov v mesta in prihode priseljencev vanje, s čimer je naraščala moč belega podeželja. Šele "prerazporeditvena revolucija" vrhovnega sodišča v šestdesetih, s katero so ukazali, da morajo vsi volilni okraji imeti približno enako število prebivalcev in da morajo meje okrajev znova zarisati po vsakem štetju, je spremenila takšno ugrabljanje parlamenta. Toda ob rasti zmogljivosti računalnikov, kar je omogočilo natančne in kompleksne analize rezultatov popisov, je nov razmah dobila stara praksa spretnega risanja takšnih volilnih okrajev, da so dajali prednost le eni stranki.

Početja se je oprijelo ime močeradenje, ker so se okraji raztegnili v nenavadne oblike, podobne lisam na hrbtu dvoživke. Demokrati so imeli navado oblikovati "koalicijska okrožja", v katera so združevali različne liberalne skupine – temnopolte, latino in bele napredne volivce, tem pa so dodajali neodvisne in nekaj republikancev. Slednji najraje oblikujejo okrožja s poenoteno demografsko podobo, vse skupaj pa povzroči nastanek povsem desnih ali levih okrožij. V njih je vnaprej jasno, da bo denimo v desnem okrožju vedno zmagal republikanec, ob izbruhu konservativnega populizma pa je edini izziv poslancem prihajal z desnega krila stranke. Kar je sprožilo tekmovanje, kdo se bo pomaknil bolj v desno in nenadoma so skrajni glasovi zveneli vse bolj normalno, Washington pa je začela zalivati poplava vse bolj ideološko zakrknjenih politikov.
 

Michelangelo močeradenja

Prakse so se lotevali v obeh strankah – pravzaprav v vseh strankah v ameriške politične zgodovine – le da so republikanci v tej tekmi imeli veliko bolj daljnosežne načrte. Denimo projekt Redmap, s katerim so leta 2010 načrtno napadli poslance lokalnih parlamentov nekaterih ključnih zveznih držav in z osredotočeno kampanjo, ki je temeljila tudi na pošti z lažnimi obtožbami demokratov, te povsem presenetili. Preden so se politični tekmeci dobro zavedali, kaj se dogaja, so na desnici imeli v rokah večji del ameriških lokalnih kongresov. Ti pa večinoma oblikujejo volilna okrožja in 2011 so na desnici zavihali rokave ter, kjer so le lahko, demokratske volivce stlačili v čim manj okrajev ali jih razpršili v tiste s še vedno republikansko večino. Delo so opravili odlično, ko so denimo leta 2012 v Pensilvaniji demokratski kandidati za kongres skupaj zbrali sto tisoč več glasov od republikanskih tekmecev, so ti vseeno imeli trinajst od osemnajstih poslanskih mest.

Politični analitik David Wasserman iz nestrankarske organizacije Cook Political Report je leta 2013 ocenil, da so bile volitve 2010 "najpomembnejše nepredsedniške volitve v ZDA za sedanjo generacijo. Republikanci so pod svoj nadzor dobili toliko lokalnih parlamentov, da bodo svojo prevlado lahko vzdrževali še vrsto let." Imeli so tudi "Michelangela sodobnega močeradenja", kot je New York Times predlani zapisal ob smrti Thomasa Hofellerja, štiri desetletja mojstra za izrabljanje tudi najbolj ostrih ovinkov za iztirjanje demokracije na rdečo (v ZDA konservativno) stran. Eden zadnjih njegovih trikov je bila zamisel, da bi na lanski vprašalnik vključili vprašanje o državljanstvu popisanega. Na ta način naj bi od sodelovanja odvrnili prebivalce brez dokumentov o priselitvi, kar bi lahko pomenilo, da bi skupnosti z večjim deležem manjšin imele na videz manj prebivalcev in manjšo težo pri risanju meja okrajev. Ker manjšine raje volijo demokrate, bi to koristilo desnici. Vrhovno sodišče je to nazadnje preprečilo, a hkrati odločilo, da o risanju mej volilnih okrajev ne morejo odločati sodišča, ampak so te stvar dogovora politiko. In potrdilo, da je ustvarjalno risanje okrajev povsem legalno.

Poleg tega tudi zelo praktično, manj trdih tekem pomeni manj potrebnega zbiranja denarja, manjše volilne štabe in lažje delo za stranko. Toda volivci v vse več zveznih državah se odločajo za neodvisne volilne komisije, ki naj bi prevzele njihovo deljenje na veliko bolj racionalen in pravičen način. Letos bodo na takšen način meje okrajev zarisali v desetih, med njimi je Kolorado, kjer so na referendumu leta 2018 z veliko večino potrdili ustanovitev takšne komisije. Toda demokrati v Skalnem gorovju se sedaj sprašujejo, ali jih bo to drago stalo. Velika večina v deseterici so namreč modre države, v njih pa naj bi sedaj vsi imeli podobne možnosti. V rdečih, konservativnih, pa bodo republikanci še naprej risali svoje vijugaste čarovnije.
 

Preventivne tožbe

Tokrat imajo republikanci še dodatno prednost, saj sta rdeča Teksas in Florida zaradi naraščanja prebivalstva dobila prvi dva, druga enega dodatnega poslanca, modra Kalifornija in New York pa enega izgubila. Na videz bi podatki popisa morali koristiti demokratom, saj je bila vsa rast prebivalstva v velikih mestnih in primestnih območjih, kjer je večina volivcev bolj liberalnih. Več kot polovica vseh okrožij pa je zabeležila upad števila prebivalcev, kar pomeni praznjenje konservativnega podeželja. "V New Yorku bi morali biti priča zmanjšanju števila republikanskih poslancev, saj se je zmanjšalo število republikancem naklonjenih volivcev. Podobno velja za Teksas, število latino prebivalcev je naraslo za polovico, število nebelih prebivalcev kar za skoraj 90 odstotkov. Oboji raje volijo demokrate. Ni razlike med pravičnostjo in boljšimi rezultati za demokratsko stranko, v resnici nam demokratom ni treba goljufati, ne potrebujemo močeradenja. Republikanci pač, ko se soočajo z bolj raznolikim, bolj urbanim in vse manj podeželskim volilnim telesom," trdi Eric Holder, pravosodni minister v zadnji vladi predsednika Obame.

Njegovo nejevoljo podžiga dejstvo, da je vrhovno sodišče leta 2013 ukinilo še eno varovalko, nadzor Washingtona nad risanjem volilnih okrajev v tistih zveznih državah, ki so imele dolgo zgodovino rasne diskriminacije na voliščih. Demokrati razmišljajo o obsežni reformi volilne zakonodaje, a nimajo zadosti glasov v senatu, da bi premagali obstrukcijo desnice. Hkrati dogajanje poteka pod pritiskom kratkih rokov, saj je popis zamujal zaradi zapletov s Trumpovo vlado, nato ga je upočasnila še pandemija. Ponavadi so nova volilna okrožja objavili že marca, sedaj jih ne bo pred septembrom. Ker so roki za izvedbo volitev prihodnje leto vse bližji, so predvsem demokrati vložili celo nekaj preventivnih tožb. "Za obe stranki je to tokrat še bolj intenziven spopad. Naredili bodo vse, da dosežejo svoje," je napovedal Michael Liz iz liberalne mnenjske organizacije Brennanovo središče za pravico.