Aljaščanka, ki purana prebivalcem iz odročnih krajev vrže kar iz letala

Velik del Aljaske je divjina, le 20 odstotkov območja je dostopnega po cestah. Pozimi se zato številni, ki živijo na oddaljenih območjih, za prevoz zanašajo predvsem na majhna letala ali motorne sani, s katerimi včasih potujejo tudi kar prek zamrznjenih rek. Nekateri, predvsem starejši prebivalci, pogostih poti v mrazu niti ne zmorejo. 

Ena od prebivalk oddaljenega območja je Esther Keim, ki je odraščala na domačiji na Aljaski. Spomni se, da jim je včasih družinski prijatelj za praznike prinašal purane. Včasih je pilot dostavil tudi časopise, včasih pa ji je prinesel škatlo žvečilnih gumijev. 

Zdaj Keimova že tretje leto zapored malo pred zahvalnim dnem sama sede v majhno letalo ter nizko in počasi leti nad podeželskimi predeli osrednje Aljaske in purane dostavlja tistim, ki sami enostavno ne morejo skočiti v trgovino, poroča AP. 

Idejo je dobila, potem ko je izvedela za družino, ki se je preživljala zgolj s hrano, ki so jo sami pridelali ali ulovili. "Povedali so mi, da se od veverice, ki jo morajo razdeliti med tri osebe, ne naješ kaj dosti," je Keimova pripovedovala za AP in dodala, da se je takrat odločila, da jim bo dostavila purana. 

Z očetom sta obnovila manjše letalo in Keimova je uresničila svojo idejo, nato pa šla še korak dlje in purane začela dostavljati še drugim prebivalcem iz odročnih krajev. Letos bo ljudem, ki vse leto živijo v kočah, kjer ni cest, dostavila 32 zamrznjenih puranov. Vse razen dveh je dostavila že do torka, načrte za dostavo zadnjih dveh ptic pa ji je prekrižalo nepredvidljivo vreme.

Sicer Keimova vsako leto dostavi med 30 in 40 puranov, pri čemer od svoje baze severno od Anchoragea proti vznožju gore Denali preleti več kot 161 kilometrov. Novice o njenem dobrem delu so se hitro razširile tako od ust do ust kot tudi prek družbenih omrežij. 

Včasih ji na pomoč priskoči še kakšen prijatelj, ki purane meče iz letala, medtem ko ona vozi letalo, včasih pa je ona tista, ki meče purane, za krmilom letala pa je njena prijateljica Heidi Hastings. 

S pomočjo donacij Keimova hkrati kupi približno 20 puranov, običajno donacije dobi prek družbenega omrežja Facebook. Purane nato zavije v plastične vrečke za smeti in jih pusti v tovornem vozilu, vse dokler se ne dogovori za let. "Na srečo je na Aljaski hladno, zato mi ni treba skrbeti za zamrzovalnik," je rekla.

Enkrat je družina purana iskala kar pet dni

Družine, ki jim namerava dostaviti purana, kontaktira prek družbenih omrežij in jih obvesti, kdaj bo prišla. Ko je pred hišo, jim to javi zato, da pridejo ven. "Purana ne vržem iz letala, dokler jih ne vidim pred hišo. Če ne bodo videli, kam je puran padel, ne bodo vedeli, kje naj ga iščejo," je povedala in dodala, da je purana še posebej težko najti, če gre za sveže zapadel globok sneg. Povedala je, da so purana enkrat iskali kar pet dni. 

Priznala je, da pri metanju puranov žal ni najbolj natančna, a dodala, da ji gre čedalje bolje, in se v smehu pohvalila, da ni še nikoli zadela hiše, človeka ali živali.  

Pravi, da so največja nagrada pozitivni odzivi družin. Nekateri tudi posnamejo, kako jim je z letala vrgla purana. "Zdi se jim res super, da purana vržemo kar z letala," je pripomnila.  

V prihodnosti želi ustanoviti neprofitno organizacijo, da bi lahko zbrala več donacij in dosegla več ljudi v večjem delu države. Hkrati pa razmišlja o tem, da ne bi dostavljala samo puranov. "V vaseh je veliko otrok, kul bi bilo, če bi lahko poslala še kakšno plišasto žival ali kakšno drugo igračo," je še povedala za AP.