'Alah je velik, sultan na Bosporju pa še večji'

Številni se še spominjajo te noči v sredi julija, ko je del vojske poskušal v Ankari in Istanbulu prevzeti oblast in aretirati Recepa Tayyipa Erdogana, ki so ga smatrali za kršitelja ustave in ideje očeta moderne Turčije: Kemala Ataturka. Spopad med Kemalovo Turčijo in Erdoganom se je začel že veliko let pred tem, zato to ni bil glavni razlog za upor v vojski. Moderni sultanat, ki ga je po svoji podobi prikrojil Erdogan, je posledica njegovega predvidljivega vzpona. Ne zapor ne ostrakizacija nista bila dovolj uspešna, da bi preprečili njegovo izvolitev za župana Istanbula. Leta 1998 je Erdogan prebral panturško pesem:"Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naša kopja in verniki naši vojaki." Šel je v zapor, a to ni bil njegov konec. Več o tem smo pisali: 

Večkrat so v Turčiji govorili, da Erdogan nikoli ne bo uspel prevzeti vseh vej oblasti, večina se je spominjala na nacionaliste, ki so prevzemali oblasti v državah za železno zaveso. Od Jelcinove obrambe Moskve in zoperstavitve pučistom pred rusko belo hišo, do Dneprskih republik in nenazadnje nekdanje Jugoslavije. Turki so preprosto verjeli, da je demokracija dovolj razvejana, da bo zdržala pritiske ene stranke. Težava je bila v tem, da sprememba ni bila hipna, bila je postopna. Vodilna stranka AKP, ki jo vodi Erdogan, je do oblasti prišla sistematično in počasi. 

V svoji retoriki AKP ni pretirano izstopala od večine strank, predvsem so bili zelo pragmatični v regijah, v katerih so želeli zmagati. V liberalnem Istanbulu, Konyi in Ankari so bili bolj evropski, pogled je bil usmerjen proti Berlinu, Bruslju in Parizu. Na podeželskih delih so v sodelovanju z nacionalistično stranko MHP počasi vzbujali turški iredentistični nacionalizem. 

Do leta 2012 se je že pošteno skrhal odnos med Erdoganom in Fettulah Güleom, ki je od največjega zaveznika postal največji sovražnik. Erdogan leta 2013 začne čistiti vrste v vojski, sodstvu, šolstvu in drugje – tarče pa so bili tisti, ki so tako ali drugače sodelovali z Gülenom. Zadeve so postajale vse bolj napete, nemiri v Gezi parku in Taksimu so dosegali vrhunce, a se je zadeva po letu 2014 nekako umirila, predvsem Sirija je vzela veliko medijske pozornosti. A Erdoganova želja po izgradnji turške regionalne sile, spremenjena zunanja politika in vse bolj aktivno vključevanje v vojno v Siriji je pripeljalo do tega, da se je del vojske uprl. V nasprotnem primeru bi verjetno tako ali tako prišli na sodišče. 

22.58 nad Istanbulom in Ankaro

Vojaški lovci F-16 nad najbolj pomembnima mestoma v Turčiji prebijajo zvočni zid, mesto se je hitro začelo zapirati. Turški premier v kratkem spregovori za javnost in pove, da želi del vojske prevzeti oblast, mednarodna javnost in tudi Turki so bili na nogah: "Se ponavljajo črna osemdeseta?" Kmalu za tem tanki ameriške izdelave M-60 zaprejo glavno istanbulsko letališče, začne se blokada Facebooka, Twitterja in YouTuba. A ta ni bila popolna in to je bil ena glavnih napak, ki so jo naredili pučisti, saj je ravno preko internetne povezave Erdogan uspel naknadno kontaktirati ljudstvo, ki se je uprlo. 

Pučisti so prijeli in aretirali vodji kopenskih in zračnih sil, ki se nista hotela predati.  Z njuno aretacijo je bila vojska kot kača brez glave, nevarna na daleč, a brez moči, da bi lahko ustavila prevrat. Erdogan je bil na počitnicah, a pučisti so se zbali, da bi jih policija lahko ustavila in so z vojaškimi silami napadli posamezne policijske postaje in tudi policiste. Reaktivci so bombardirali poslopja v Ankari in Istanbulu. 

23.50 Istanbul

Vojska zasede glavni trg v Istanbulu - Taksim in okrepi prisotnost na mostovih v največjem mestu v Turčiji. Samo nekaj minut kasneje vkorakajo v glavno stavbo državne televizije in radia, kjer preberejo izjavo: "Demokratično in sekularno oblast je zdajšnja oblast erodirala." Ironija, da je demokracijo želela peščica uvesti s pomočjo vojaške diktature ni ušla večini ljudem po svetu. 

Sam poskus puča je bil delno uspešen, pučisti so uspeli zajeti večino ključnih ljudi, ušel pa jim je Erdogan. Ta je bil na počitnicah in je ob prvih znakih, da se bo nekaj zgodilo, torej dobro uro pred pučem, odšel na letališče in v letalo ter bil na poti v Istanbul. Ker so pučisti imeli v »lasti« številna letala, so se Erdoganovi podporniki bali, da bi ga sestrelili, zato so z ukano preprečili najhujše. Letalo so prijavili kot civilno potniško letalo, letala F-16 pa niso nikoli prišla tako blizu, da bi prepoznala njegovo pravo identiteto. 

Pri lovu na Erdogana so bili številni ranjeni, a temu je uspelo nemogoče. Ob eni uri zjutraj se je preko FaceTime javil novinarki CNN Türk in povedal, da "ni višje avtoritete kot oblast ljudi." Protestnike je pozval, naj gredo na ulice in se zoperstavijo vojski, naj zajamejo letališča in mostove. Ljudje po Turčiji so to tudi naredili in vojska je ponekod že streljala na neoborožene civiliste. Proti tretji uri zjutraj je vojska poskušala urediti razmere tudi z omejenim bombardiranjem določenih ciljev, a je bilo jasno, da je puč izgubil na moči. Erdogan je zmagal, vojaki so se začeli predajati.

04.00 Istanbul 

Ob četrti uri zjutraj je bilo že jasno, da je konec. Erdogan je imel nastop na istanbulskem letališču Atatürk, ki so ga predvajale vse turške televizije. Vojska se je proti peti uri že skoraj povsod predala, le še nekateri polkovniki in generali so vztrajali. Erdogan je obljubil maščevanje in iskanje krivcev, lov na belega zajca se je začel. 

Aretacije in čistke 

Leto 2016 so si Turki predvsem zapomnili pri utrditvi Erdoganovega sultanata, kot je bilo na Twitterju večkrat z obilico sarkazma predstavljeno, je vodja moderne Turčije postal pomembnejši od boga. Na twitterju so se delili statusi in stavki o velikosti in vsemogočnosti boga in še večjemu Erdoganu. Čistke, ki so se zgodile v tednih in mesecih po usodni noči v juliju, so bile velikanske. Odpustili so več kot 45.000 vojakov in častnikov, policistov, županov, uradnikov. 2.700 sodnikov in več kot 15.000 učiteljev po vsej Turčiji. Številni so zbežali v Evropo in druge države, nekateri si življenje ustvarjajo tudi v Sloveniji, a število ljudi, ki so doma ostali brez priložnosti, ker so jih sumili, da ne podpirajo Erdogana, je ogromno. V času čist je bilo dovolj samo to, da si napisal kaj proti AKP ali bosporskemu sultanu. Taistemu sultanu, ki se je v času čistk hvalil z razvojem turške demokracije.

V Turčiji je že pred pučem veljal za vsemogočega, ki je preživel marsikaj in bil po mnenju številnih poklican, da Turčiji vrne nekdanji otomanski prestiž. Velika večina mu je oprostila izredno drago palačo, zanemarjanje in zavračanje demokracije, samosvojosti in tudi vojne operacije v Siriji. Erdogan je po puču postal pravi sultan na Bosporju. Ustava, zakoni, praksa in te malenkosti so postali nepomembni. Vrhunec njegove samovoljnosti in blatenje povezav z zahodnimi državami je bila ravno sprememba statusa Hagije Sofije v mošejo. Leta 1935 je postala muzej, ravno na željo Kemala Atatürka, ki je želel poudariti sekularno oblast v Turčiji. Veljala je za osnovo in temelj demokratične sekularnosti v muslimanski državi, a sultani imajo svoje poglede, svoje cilje.