Afganistan: nikoli končana vojna

Mudžahidi (takratni nasprotniki Sovjetskega vpliva v Afganistanu) so z gverilskimi bojevanjem – in z veliko pomočjo ZDA – uspešno odbijali napade sto tisoč vojakov in tisoč tankov vladnih in sovjetskih sil. 15. februarja 1989 so se iz Afganistana umaknile še zadnje Sovjetske sile, vladnim silam pa ni uspelo obdržati nadzora. Po tem so sledile številne državljanske vojne, sčasoma so na oblast prišli talibani, ki so znova uveljavili šeriatsko pravo.

Nastopil je 11. september 2001, ko se je v osrčju Združenih držav Amerike zgodil teroristični napad. Po podatkih ameriške obveščevalne službe naj bi bila za teroristični napad odgovorna teroristična organizacija Al Kaida, katere voditelju Osami bin Ladnu je zatočišče nudil talibanski režim v Afganistanu. Ključen razlog odločitve o uporabi oborožene sile zoper Afganistan je bila neizpolnitev ameriške zahteve po izročitvi Osame bin Ladna, ameriški ultimat afganistanskim oblastem pa je vključeval tudi zahtevo po izročitvi ostalih terorističnih voditeljev, izpustitev vseh tujih državljanov iz afganistanskih zaporov, ustreznejše ukrepanje zoper teroriste, ki se nahajajo na afganistanskih tleh ter omogočanje popolnega dostopa predstavnikom ZDA do Al Kaidinih oporišč. 

7. oktobra 2001, manj kot mesec dni po odmevnem terorističnem napadu v ZDA, se je na podlagi 51. člena Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (UL OZN) pod vodstvom ZDA začela invazija na Afganistan. Pri tem sicer ostaja odprt dvom, ali ima država, ki je žrtev terorističnega napada, pravico do oborožene samoobrambe po 51. členu UL OZN, če napada ni moč neposredno pripisati nobeni državi. Zavezniške sile (predvsem ameriške) so bile na ozemlju Afganistana prisotne skoraj 20 let, kar je največ v zgodovini ZDA. V tem času se je varnostna situacija spreminjala, nihala pa je tudi podpora operaciji sami. Vse skupaj je vodilo k temu, da so se zavezniške sile umaknile iz Afganistana. Na tem mestu se vsi sprašujemo, zakaj je Afganistan ves čas v vrvežu vojn in predvsem, kakšne so (geopolitične) posledice umika zavezniških sil.

Zakaj večdesetletne vojne v Afganistanu?

Odgovor na vprašanje, zakaj se v določenem času in kraju zgodi oborožen spopad oz. vojna, nikakor ni enostaven. Že za von Clausewitza ni bila vojna nič drugega kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, zato neposreden odgovor, zakaj se neka vojna zgodi, ne obstaja, vseeno pa so določene države zaradi geopolitičnih in drugih razlogov bolj podvržene oboroženim spopadom. Eden izmed takšnih primerov je prav gotovo Afganistan. Najprej je treba izpostaviti sestavo prebivalstva. Prebivalstvo Afganistana je sestavljeno iz številnih plemen (Paštuni, Tadžiki, Hazari, Uzbeki itn.), med katerimi še danes vladajo nasprotja, ki jih plemena rešujejo z "mečem in krvjo". Določena plemena pripadajo tudi različnim vejam islama. Paštuni so večinsko prebivalstvo (med njimi je tudi največ talibanov) in pripadajo sunitom, številčno manjši so na primer Hazari, ki pripadajo šiitom. Med obema vejama islama že več kot tisočletje vladajo nasprotja, talibanski režim pa je Hazare močno zatiral ravno zaradi vere. 

Iz geopolitičnega vidika velja omeniti samo lego Afganistana, ki kot nekakšna tamponska cona leži v osrčju Azije, zato nadzor nad Afganistanom pomeni veliko strateško prednost. Poleg strateške lege je Afganistan za vse velesile zanimiv zaradi številnih rudnin in drugih naravnih bogastev. Je namreč eno izmed največjih nahajališč litija, ki je nujno potreben za proizvodnjo baterij in druge moderne tehnologije. Apetiti "velesil" bodo tako verjetno tudi v prihodnosti ostali veliki. 

Afganistan danes in jutri 

V času po 11. septembru 2001 je t. i. "vojna proti terorizmu", v imenu katere se je zgodila ofenziva na Afganistan, po vsem svetu uživala zelo veliko podporo. V ZDA je podporo k ofenzivi izkazala velika večina politikov in volivcev obeh strank (republikanske in demokratske). Po letu 2009 se je situacija drastično obrnila. Varnostna situacija se je sicer izboljšala, ampak situacije v celoti ni bilo moč umiriti. Že administracija Donalda Trumpa je napovedala umik sil iz Afganistana, ki se je pod predsedovanjem Bidnove administracije začel izvajati. Kot zadnji ameriški vojak je Afganistan zapustil poveljnik 82. letalske divizije, generalmajor Chris Donahue. Precej hiter umik ameriških sil je po svetu sprožil številne kritike glede odnosa ZDA do same misije v Afganistanu. Očitki se v največji meri nanašajo na samo dejstvo, da veliko ljudi še vedno čaka na evakuacijo, prav tako se pojavljajo kritiki, ki pravijo, da so ameriško vrhovno oblast (in različne lobije ter podjetja) v dvajset let trajajoči vojni bolj zanimala polja opija in vojna zaslužkarstva kot pa sama vzpostavitev demokratične oblasti. Zavezniške sile so sicer v sklopu misije ISAF uspele izuriti 350.000 varnostnih sil, ki naj bi zaščitile demokratično oblast v Afganistanu, vendar so do danes, kljub temu talibani zavzeli praktično celotno državo. Ponoven vzpon talibanskega režim pa sproži vprašanje, kako bo Afganistan videti jutri? 

Varnostna situacija se je močno poslabšala, veliko ljudi živi v strahu pred maščevanjem, ki se že dogaja, na letališču v Kabulu pa se je zgodil tudi teroristični napad, v katerem je umrlo več kot sto ljudi, med njimi trinajst ameriških vojakov. Sistematično se kršijo človekove pravice, pod velikim udarom so predvsem ženske. Ponovna uveljavitev šeriatskega prava in talibanskega režima onemogoča izobraževanje ter politično participacijo žensk, da o nasilju nad njimi (npr. prisilne poroke) sploh ne govorimo.

 Iz geopolitičnega vidika pa umik zavezniških sil daje priložnost drugim (sosednjim) državam. Kitajska že navezuje stike s talibanskim režimom, saj apetiti po rudnem bogastvu, predvsem litiju, ostajajo zelo veliki. Po ocenah različnih geologov naj bi vrednost afganistanskih rudnin znašala okoli 3 bilijone evrov. Podobne interese kot Kitajska ima tudi Indija. Pakistanu in Iranu ustreza umik zavezniških sil predvsem iz političnih razlogov. Pakistan je potihoma ves čas podpiral talibanski režim, Iranci pa se preprosto počutijo bolj "svobodno", v kolikor zavezniških sil ni v regiji. Po ocenah različnih strokovnjakov bi se zaradi terorizma lahko poslabšala varnostna situacija tudi v sosednjih manjših državah, kot so Uzbekistan, Turkmenistan itn. To predstavlja tudi veliko nevarnost za Rusijo, ki bo morala biti zelo pozorna na dogajanja v teh državah. 

Umik sil prav gotovo ne pomeni izboljšanja varnostne situacije, verjetno ravno nasprotno. Številni ljudje še vedno čakajo na letališču v Kabulu in zaradi strahu pred talibani upajo na evakuacijo, sami evakuaciji pa bodo verjetno sledili novi vali migrantov. Kot vse kaže, se bo krvava zgodovina Afganistana žal nadaljevala, štiridesetletna vojna pa se bo očitno prelevila v petdesetletno.