V četrtem tednu ruske delne mobilizacije, ki se je začela 21. septembra, je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal, da bo ta kmalu zaključena. Ni pa navedel natančnega datuma, kdaj naj bi se to zgodilo. Po uradnih podatkih naj bi v rusko vojsko vpoklicali 300.000 državljanov, Putin pa je dejal, da jih je 222.000 vpoklicanih v vojno v Ukrajini.
Številni moški, ki so se septembra skrili, da bi se izognili vpoklicu, so od takrat zapustili Rusijo, nekateri so zapustili svoje žene. Za časnik Deutsche Welle so tri ženske, ki so po pobegu svojih mož ostale v Rusiji, pod psevdonimom zaupale svoje zgodbe.
Darija, tekstopiska iz Čeljabinska na jugovzhodnem Uralu, je denimo dejala, da se dolgo ni mogla prisiliti k temu, da bi ugotovila, kaj je laž in kaj resnica. Ker je čutila, da je vojna v resnici katastrofa, se je trudila, da nanjo ne bi mislila. Težavo je skušala ignorirati. A ko se je začela delna mobilizacija, je Darjo začelo skrbeti za njenega moža Alekseja. Preučila je zakone in najbolj smiselno se jima je zdelo, da zapusti državo.
Ker mož nima potnega lista, sta skovala načrt, da gre v Kazahstan, kjer bi lahko živel brez potnih listin. Noč pred njegovim odhodom Darja ni mogla spati mirno. Poskrbela je za vse priprave, tudi za dokumente, iskala stanovanje za moža in ugotovila, kateri mejni prehod je najboljši. Aleksej je sledil načrtu svoje žene in brez težav prečkal mejo. Nastanil se je v stanovanju v kazahstanski prestolnici Astana, kjer je našel delo kot fotograf. "Glede dela, stikov in možnosti so stvari tam še boljše kot v Čeljabinsku," je dejala Daria.
Možu še naprej pomaga, četudi od daleč. Za njegov novi dom je prek spleta naročila blazine, odejo, posteljnino in kotliček ter poslala škatlo toplih oblačil. Internet pri Alekseju v Kazahstanu ne deluje dobro, zato nimata rednih video klicev.
Medtem je Darja za potni list zaprosila tudi sama. Namerava se namreč pridružiti možu, a skrbi jo, da bi ruske oblasti zaradi uvedbe vojnega stanja v Donbasu zaprle meje. "Niti pomisliti nočem na to, da sem jaz tukaj, on pa tam. To je zelo težko in žalostno. Imava odličen odnos, skupaj sva od leta 2017," je povedala.
Olga iz Murmaska deli podobno zgodbo. Ko so ukazali delno mobilizacijo, je pomislila, da bodo oblasti vpoklicale vse, ki so sposobni za boj. Z možem Artjomom sta se prav tako kot Darja in Aleksej odločila, da bo zapustil državo. To je sprožilo nejevoljo pri njegovih starših. Njegova mama ima hišo v regiji Doneck in si je močno želela, da bi regija pristala pod rusko oblastjo. Artjomov oče pa je menil, da bi moral njegov sin v vojno.
Olga je možu pomagala skrbeti za vse, kar je bilo treba v Murmansku. "Morali smo se pogovoriti z družino in zbrati denar za pot. Iskali smo karte, a jih ni bilo," je povedala. "Artjom je spakiral svojo torbo, vzel je nahrbtnik, spalno vrečo, toplo spodnje perilo, komplet prve pomoči in hrano."
Tudi Artjom se je 27. septembra odpravil v Kazahstan. Takrat še ni vedel, ali bo Rusija zaprla svoje meje. "Še dobro, da ga ni več, zdaj me vsaj ne skrbi, da bi ga ujeli in mobilizirali," je dejala Olga. Njen mož ima zdaj dovoljenje za prebivanje v Kazahstanu.
Par ima štiriletnega sina in to je prvič, da je družina ločena tako dolgo. Pomembne odločitve sicer starša še vedno sprejemata skupaj prek Messengerja. A zaradi slabe internetne povezave so video klici le redko možni. Drug drugemu tako snemata videe. "Sin še ne razume, kje je njegov oče. Ko ga vidi na videoposnetkih, joče in se želi pogovarjati z njim," je povedala Olga. "Pogreša svojega očeta."
Olga vsakodnevno hodi v službo, dela kot vzgojiteljica v vrtcu. Želi se pridružiti svojemu možu, vendar se tudi težko odpove svojemu dosedanjemu življenju. "Z možem sva se pogovarjala o prodaji stanovanja, a na to nisem pripravljena. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi dala vse od sebe in odšla. Verjetno bi morala tu najprej prileteti raketa, potem bi verjetno takoj pobegnila," je zaključila.
Tretja ženska, ki je zaupala svojo zgodbo pod psevdonimom, je Elena, psihologinja, živi pa v Arhangelsku na severu Rusije. Njen mož in sin sta pobegnila v Armenijo. Sin je namreč že poleti odslužil vojaški rok in se nato vpisal na univerzo. "Ko bo prišla mobilizacija, bo med prvimi. Ne želim tvegati življenja in zdravja svojega sina," je dejala Elena.
Podjetje, za katerega je delal Elenin mož, se je preselilo v armensko prestolnico Erevan. Smiselno je bilo, da podjetju s sinom sledita. Uspelo jima je prečkati mejo v samo enem dnevu brez kakršnih koli večjih težav.
Zdaj se nahajata v Erevanu in se navajata na armensko kuhinjo. Transakcije denarja so lahko težavne in ni še povsem jasno, kako bo njen sin nadaljeval študij na ruski univerzi. Kljub ločitvi se Elena počuti bolje. "Zdaj so na varnem. Slabe stvari se ne dogajajo naši družini, ampak naši državi," je dejala in dodala, da se družina prilagaja in da je ti izzivi ne bodo zlomili, temveč okrepili.
Konec oktobra namerava Elena obiskati moža in sina ter jima nesti topla oblačila. Sama se v Erevan še ne namerava preseliti, ker je aktivna v arhangelski družbi in bi tam rada ostala čim dlje.
Glede žensk, ki pošiljajo svoje moške v vojno, Elena pravi, da mislijo, da je ta vojna podobna Veliki domovinski vojni. Ženske v Rusiji so manj ogrožene kot moški, je dejala. "Lahko prevzamemo mesto moških in sprejemamo odločitve, ki lahko vplivajo na spremembo politike države. Toda ženske ne morejo ustaviti vojne."
