'To, da je otrok preživel amputacijo in živel še več let, je osupljivo'

Znanstveniki so s pomočjo radiokarbonskega datiranja ocenili, da je telo v jami Liang Tebo v vzhodni provinci Kalimantan na Borneu ležalo neokrnjeno 31.000 let, so zapisali v raziskavi, ki je bila v sredo objavljena v reviji Nature.

Najbolj presenetljiv vidik odkritja je, da mladeniču ali mladenki manjka spodnja leva noga, kar kaže na to, da so jo amputirali, ko je bil mladenič ali mladenka v zgodnjih najstniških letih. Iz neznanih razlogov je umrl med 19. in 21. letom starosti, kar pomeni, da je po amputaciji živel še več let, so povedali raziskovalci.

Skelet, ki je bil sicer nedotaknjen, so leta 2020 našli avstralski in indonezijski arheologi, ki pravijo, da amputacija razkriva veliko kirurško spretnost in je najzgodnejši primer v arheološkem registru, ki pretresa naše razumevanje naprednosti ljudi iz kamene dobe.

"To je pomembno, ker zamakne znanje naše vrste o kirurgiji in kompleksni medicini," je povedal Maxime Aubert, profesor v Centru za družbene in kulturne raziskave Univerze Griffith v Queenslandu.

"Imeli so temeljito znanje o človeški anatomiji, kako ustaviti krvni obtok, anasteziji in antisepsi. Vse to je postalo norma šele pred kratkim," je po poročanju CNN povedal Aubert.

Strokovnjaki so menili, da ljudje niso imeli znanja za izvajanje zahtevnih postopkov, kot je amputacija, dokler se v zadnjih 10.000 letih s pojavom kmetijstva in stalnih naselij ni spremenila človeška družba. 

Pred tem odkritjem je bil najstarejši amputiranec starejši kmet, ki so mu pred 7000 leti na ozemlju današnje Francije odstranili levo podlaket tik nad komolcem, so zapisali v študiji. 

Šele pred 100 leti je kirurška amputacija postala medicinska zahodna norma. Študija navaja, da bi pred razvojem antibiotikov večina ljudi umrla ob amputaciji, bodisi zaradi izgube krvi in šoka bodisi zaradi poznejše okužbe. 

Posameznik preživel od šest do devet let po operaciji

Posamezniku so spodnjo levo nogo amputirali kot otroku, preživel pa naj bi od šest do devet let po operaciji, so ugotovili raziskovalci.

V kosteh ni bilo sledov okužbe, na amputiranem mestu pa se je oblikovala nova kostna rast – za kar je potrebnega veliko časa. Poleg tega so ostale kosti amputiranega skeleta v velikosti odraslega človeka prenehale rasti in ohranile svojo otroško velikost.

Kirurg ali kirurgi, ki so pred 31.000 leti izvedli operacijo, verjetno z noži in skalpeli iz kamna, so morali podrobno poznati anatomijo ter mišični in žilni sistem, da so preprečili usodno izgubo krvi in okužbo, je navedeno v študiji. Po amputaciji je bila nujna intenzivna nega in oskrba, rano pa je bilo treba čistiti in razkuževati.

Za večletno življenje z amputirano nogo na goratem terenu bi posameznik potreboval veliko stalne pomoči in oskrbe s strani skupnosti. 

"To, da je otrok preživel amputacijo in po ocenah živel še več let po njej, je osupljivo,"  je v komentarju, objavljenem ob študiji, dejala Charlotte Roberts, zaslužna profesorica na oddelku za arheologijo na univerzi Durham v Združenem kraljestvu. 

V raziskavo ni bila vključena, temveč se je strinjala z oceno, da je bila okončina namerno odstranjena – pri naključni poškodbi ne bi bilo videti čistega poševnega reza. Prav tako ni bilo verjetno, da je bila noga odrezana kot kazen, saj je posameznik po amputaciji živel še leta in je bil skrbno in premišljeno pokopan, je dejala Robertsova, ki se je pred poklicem arheologinje izšolala za medicinsko sestro.

Avstralska ekipa je dejala, da je mogoče, da so že takrat poznali zdravilne rastline, kot so antiseptiki, ki so rasle v deževnem gozdu na Borneu. 

Najstarejši znani namerni pokop na otokih jugovzhodne Azije

Otrokove ostanke so datirali na dva načina: z radiokarbonskim datiranjem ostankov oglja v plasteh sedimenta nad, ob in pod okostjem, zobe pa so datirali z merjenjem radioaktivnega razpada uranovih izotopov, kemičnih elementov, ki so v zobni sklenini.

To je tudi najstarejši znani namerni pokop na otokih jugovzhodne Azije z apnenčastimi oznakami, položenimi na vrh pokopa, s telesom, položenim v upognjenem, fetalnem položaju, in poslikavo, naslikano z uporabo mineralnih pigmentov.

Okostje je bilo odkrito na območju, ki je postalo zanimivo za paleoantropologijo: Leang Tebo, velika apnenčasta jama s šablonami človeških rok na stenah, ki se nahaja v odmaknjeni gorski pokrajini, do katere je v določenih letnih časih mogoče priti le s čolnom.

Najstarejše figurativne skalne umetnine na svetu so bile najdene tudi v jamah drugod po Indoneziji, izumrle vrste ljudi, kot sta Homo floresiensis in Homo luzonensis, pa so našli na otokih v isti regiji.

"S tega območja so se ljudje s čolni odpravili čez otoke južne Azije, da bi dosegli celino Papuo in Avstralijo (prvo uspešno večje pomorsko potovanje)," je povedal Aubert. "Bili so napredni umetniki in zdaj vemo, da so imeli tudi napredno medicinsko znanje."

"V jami Leang Tebo smo na 31.000 let staro prazgodovinsko amputacijo naleteli manj kot 1 meter od površine in vemo, da moramo pred kamnito podlago izkopati še 3–4 metre sedimentov," je dodal.

Izkopavanje leta 2020 je bilo prekinjeno zaradi zaskrbljenosti zaradi širjenja covida-19, arheologi iz Avstralije pa so hiteli domov, da bi se izognili več kot dveletnim zaporam meje.