30 let po vojni: ruševin v Vukovarju ni več, a nekdanjega blišča mesta tudi ne

Več tisoč ljudi se je v Vukovarju zbralo na slovesnosti ob 30. obletnici tragičnega padca mesta ob Donavi med vojno leta 1991. V Vukovarju je bil tudi celoten hrvaški državni vrh. Spominskega sprevoda pa se je zaradi nevarnosti okužb z novim koronavirusom udeležilo manj ljudi kot v letih pred izbruhom epidemije.

Na Hrvaškem so lani 18. november razglasili za državni praznik in dela prost dan v spomin na žrtve domovinske vojne ter žrtve Vukovarja in Škabrnje. Vukovar za Hrvate predstavlja simbol upora, poguma in trpljenja med zadnjo vojno.

Tudi letošnja spominska slovesnost poteka med epidemijo covida-19. Zato ni bilo organiziranega prevoza udeležencev spominskega sprevoda z različnih koncev Hrvaške v Vukovar, a so mnogi prišli z lastnim prevozom.

Program se je začel na dvorišču bolnišnice, iz katere so srbski vojaki po zasedbi mesta odpeljali 260 ranjencev, hrvaških vojakov in zdravstvenih delavcev. Večino so ubili. Po molitvi pred bolnišnico se je začel sprevod po 5,5 kilometra dolgi spominski poti do pokopališča.

Na čelu so bili veterani iz Vukovarja in člani družin umrlih hrvaških vojakov ter pogrešanih oseb. Videti je bilo veliko hrvaških zastav in domoljubnih sporočil. Udeleženci večinoma niso spoštovali priporočil epidemiologov o velikosti skupin znotraj sprevoda in medsebojni razdalji. Mnogi niso nosili mask.

Na čelu sprevoda je bil celoten hrvaški državni vrh, predsedniki sabora, države in vlade Gordan Jandroković, Zoran Milanović in Andrej Plenković. Mediji so zabeležili, da sta si Milanović in Plenković podala roki in se pred začetkom uradnega programa nekaj minut pogovarjala. Predsednika sta zaradi medsebojnih prerekanj o različnih temah, ki pogosto presežejo meje dobrega okusa, že dlje časa na bojni nogi.

Po maši je državni vrh ob spomeniku na pokopališču položil vence in prižgal sveče. Podobno pa so storili tudi ob spomeniku na Ovčari, ki je bilo prizorišče največjega pokola, potem ko so srbske sile 18. novembra 1991 vkorakale v Vukovar.

Vukovar je pred vojno veljal za eno najbogatejših in najnaprednejših mest v nekdanji Jugoslaviji. V mestu je bilo več velikih podjetij, kot je bila tovarna gum in obutve Borovo, ki je zaposlovala več kot 20.000 ljudi. Vukovar je takrat privlačil nove prebivalce.

Vse se je drastično spremenilo pozno poleti in jeseni leta 1991, ko so nekdanja JLA in različne srbske enote, med katerimi so bili tudi četniki, napadle Vukovar. Med trimesečnim obleganjem je bilo mesto porušeno. Uradni podatki kažejo, da je bilo porušenih ali hudo poškodovanih približno 14.000 družinskih hiš in stanovanj. Gospodarska škoda je bila ocenjena na skoraj milijardo evrov.

Po zavzetju mesta 18. novembra 1991 so napadalci zagrešili najhujše vojne zločine na Hrvaškem, med drugim množičen poboj več sto ujetnikov in ranjencev iz vukovarske bolnišnice. Hrvaški viri navajajo, da je bilo med obleganjem ubitih približno 3000 hrvaških vojakov in civilistov različnih narodnosti.

Iz mesta so pregnali več kot 22.000 prebivalcev. Mnoge so ujeli, več sto tudi ubili. Približno 7000 ujetnikov so odpeljali v taborišča v Srbiji, nato pa so jih po večmesečnem trpinčenju zamenjali za srbske ujetnike na Hrvaškem. Še danes pogrešajo več sto Vukovarčanov.

Mnogi Vukovarčani so ogorčeni, ker številni, ki so sodelovali v vojnih zločinih v Vukovarju, niso odgovarjali za grozodejstva. Vukovar so vrnili v hrvaški državno-pravni sistem 15. januarja 1998, ko se je končala mirna reintegracija do takrat okupiranega vzhoda države.

Mesto, ki je bilo med vojno popolnoma razrušeno, so obnovili in je danes eno najlepše urejenih mest v Slavoniji. Med drugim so prenovljeni bolnišnica in tržnica, zimsko rečno pristanišče, več muzejev ter številni športni in kulturni objekti. Mesto je dobilo tudi svojo univerzo, ki nosi ime po Vukovarčanu, znanstveniku in kemiku Lavoslavu Ružičku, ki je prvi hrvaški Nobelov nagrajenec. Lani so obnovili tudi simbol upora med obleganjem, skoraj 50 metrov visok vukovarski vodni stolp.

"Ko pridete v Vukovar, boste videli infrastrukturno lepo urejeno mesto, ki je na višji ravni kot mnoga druga mesta v Slavoniji. Vidi se, da je bilo vloženega veliko denarja, a zgolj v infrastrukturo, ne pa v delovna mesta," je za STA povedal znani hrvaški večkrat nagrajeni novinar iz Osijeka Drago Hedl, ki spremlja dogodke v Vukovarju že več kot 35 let.

Meni, da je zelo težko primerjati Vukovar pred vojno in Vukovar danes. Medtem ko je bilo pred vojno zgolj v Borovu zaposlenih več kot 20.000 delavcev, danes v borovskih obratih dela 600 ljudi, ki preživijo zahvaljujoč državnim podporam.

Preliminarni podatki letošnjega popisa prebivalstva kažejo, da v mestu živi nekaj več kot 18.000 ljudi, medtem ko jih je bilo med popisom leta 1991 skoraj 45.000.

"To so številke. Sicer pa Vukovarčani 30 let po vojni živijo razdeljeni z nevidno stekleno steno, da se natančno ve, kdo kam spada. To je veliko breme za mesto, ki ga politika ni uspela preoblikovati v prostor, kjer bi se vsi prebivalci počutili dobro," je povedal. V Vukovarju niso urejeni odnosi med večinskimi Hrvati in srbsko manjšino, kar se odraža tudi v ločenih vrtcih in šolah ter celo v gostinskih lokalih.

Hrvaška vlada je tudi ob letošnji 30. obletnici tragičnega padca mesta objavila, da so v petih letih vložili na stotine milijonov kun v družbeni in gospodarski razvoj Vukovarja ter načrtujejo še več investicij.

"Hrvaška politika do Vukovarja je popolnoma zgrešena, ker so vlagali v zadeve, ki bodo polepšale mesto in ga pozlatile, prave vsebine in resnično življenje pa boste v Vukovarju težko našli," je še povedal Hedl.

Tudi Vukovarčani, s katerimi se v dneh ob 30. obletnici zasedbe mesta pogovarjajo hrvaški mediji, izpostavljajo, da imajo veliko stvari, ki jih nimajo v drugih hrvaških mestih, vendar prenove mesta ni spremljala oživitev gospodarstva. Opozarjajo, da manjka kakovostnih, dobro plačanih delovnih mest, s katerimi bi zadržali ljudi.

Tisti, ki ostajajo v Vukovarju, medtem ne dvomijo, da mesto ima prihodnost, če se bo le izvleklo iz primeža politizacije zgodovine in vsakdanjega življenja.