20 let od invazije ZDA na Irak: 'Vse se je začelo z lažmi'

Takratni predsednik ZDA George W. Bush je invazijo pod vodstvom ZDA 20. marca 2003 označil za "osvoboditev iraškega ljudstva in izkoreninjenje orožja za množično uničenje". Vlada Sadama Huseina je bila strmoglavljena v pičlih 26 dneh. Rezultat tega napada? 300.000 mrtvih Iračanov ter več kot 8000 mrtvih pripadnikov ameriške vojske, pogodbenih izvajalcev in civilistov. V Iraku pa niso nikoli našli nobenih zalog jedrskega, kemičnega ali biološkega orožja. Povod za vojno je bil torej lažen, zaradi tega pa je nastradalo preveč ljudi, posledice vojne so očitne še danes.

Pred 20 leti so osrednji mediji ZDA verjeli trditvam Busheve administracije o Huseinovih zalogah orožja in tako neposredno pomagali spodbuditi konflikt, ki je končal mnoga življenja. Vojna je poleg očitnih smrtnih žrtev privedla do razmaha ISIS v Iraku ter razselila več kot milijon Iračanov. To obdobje so zaznamovali brezposelnost, nasilje, terorizem in leta brez zanesljive električne energije in drugih javnih storitev.

Vojna je sicer strmoglavila diktatorja, ki je z zapiranjem, mučenjem in usmrtitvami nasprotnikov četrt stoletja v strahu držal 20 milijonov ljudi. Ampak razbila je tudi enotno državo v osrčju arabskega sveta in z nafto bogat Irak povsem uničila. Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan je invazijo na Irak označil za kršenje mednarodnega prava.

V Bagdadu je danes mirno, a grenak priokus od vojne ostaja

Vsi Iračani danes niso več toliko obremenjeni z vojno vihro, ki je pustošila njihovo državo, temveč uživajo v redkem, mirnem obdobju. Tam, kjer so nekoč padale bombe, se zdaj svetlikajo stavbe. Tam, kjer je bilo žarišče Al Kaide, pa je postavljen park. 

Polovica 40-milijonskega prebivalstva Iraka danes ni dovolj stara, da bi se spomnila življenja pod Sadamom ali ameriške invazije. V več intervjujih so mladi Iračani sicer obžalovali izgubo stabilnosti, ki je sledila padcu Sadama. Kljub optimizmu nekaterih pa je v drugih prebivalcih čutiti grenak priokus. Novinarja AP sta ob obletnici govorila z Iračani, ki so jezni, da je država po Sadamu tako dostopna za nasilje in izkoriščanje s strani sektaških milic, politikov in kriminalcev, ki želijo obogateti. 

Vsakdanje življenje tu ni tako zelo drugače kot v drugih arabskih metropolah, vsaj navidez ne. Toda v oddaljenih puščavah severnega in zahodnega Iraka prihaja do spopadov s preostalimi člani ISISA. V konfliktu sodelujejo še kurdski borci pešmerge, enote iraške vojske in približno 2500 ameriških vojaških svetovalcev. Še ena v nizu dolgotrajnih težav v državi. Druga je endemična korupcija.

Vendar invazija ostaja v spominu, pravijo starejši prebivalci. Udarci ameriških bomb, iraške sile, ki so se umikale čez Tigris, civilne žrtve, visok dim, podrt Sadamov kip. To, kar se je zdelo kot hitra zmaga sil pod vodstvom ZDA, je bilo navidezno: največ žrtev je bilo izgubljenih v mesecih in letih, ki so sledila.

Nostalgija po Sadamu je v Iraku zelo razširjena, in to ne le med njegovimi suniti. Ljudje se pritožujejo, da so ob starem diktatorju vsaj vedeli, kje so. Bil je enakopraven morilec vseh, ki jih je imel za sovražnike, vključno z lastnim zetom, poroča BBC.

"Želimo si, da bi se Sadamova vladavina vrnila vsaj za en dan. Sadam je bil diktator in vladal je en človek - pravilno. Vendar ni pobijal ljudi glede na to, ali so bili šiiti, suniti, Kurdi ali jazidi," je dejal eden izmed prebivalcev.

Kako se je začelo? 

Kot poroča Deutsche Welle, se je vse začelo, še preden so teroristi Al Kaide porušili stolpa dvojčka v New Yorku leta 2001. Administracija mlajšega Busha si je pred tem prizadevala za strmoglavljenje Huseina. "Sadam je predstavljal izziv za ZDA preprosto zato, ker je preživel zalivsko vojno leta 1991. ZDA so upale, da bo takrat strmoglavljen, a je ostal na položaju in predstavljal oviro ameriški hegemoniji na Bližnjem vzhodu," je pojasnil ameriški zgodovinar in strokovnjak za zunanjo politiko Steven Wertheim v intervjuju za Deutsche Welle.

Po napadu 11. septembra so Američani hitro ukrepali proti mreži Al Kaide v Afganistanu. Talibanski režim je bil hitro odstranjen, ko niso želeli izdati vodje Al Kaide Osame bin Ladna. Kabul za Ameriko preprosto ni bil dovolj.

Večmesečna kampanja Busheve administracije je ameriški narod vztrajno prepričevala o svoji odločitvi za napad na Irak, ki je bila sprejeta v dneh po napadih 11. septembra. Uradniki administracije so sicer uporabili napačne in pomanjkljive obveščevalne podatke, ki so navajali, da ima Husein orožje za množično uničenje, vključno z biološkim, kemičnim in morda tudi jedrskim orožjem. 

"Preprosto rečeno, ni nobenega dvoma, da ima Sadam Husein zdaj orožje za množično uničenje," je avgusta 2002 dejal takratni premier ZDA Dick Cheney. "Nobenega dvoma ni, da jih zbira, da bi jih uporabil proti našim prijateljem, zaveznikom in nam."

V dneh, preden je kongres sprejel resolucijo o odobritvi vojne, je Bush sam sprožil govorice in lažno namigoval, da je bil Irak povezan z napadi 11. septembra. Irak pa ni imel prav nobene vloge v teh napadih, saj je bil režim Huseina odločen nasprotnik teroristov Al Kaide. Vendar je bilo za javnost Bushevo mnenje dovolj. Na predvečer glasovanja v kongresu je 79 odstotkov javnosti menilo, da je bil Husein blizu temu, da bi imel ali že ima jedrsko orožje, 66 odstotkov vprašanih je menilo, da je Irak pomagal teroristom. Skupaj je invazijo podprlo kar 62 odstotkov vprašanih. 

ZN so skušali vojno preprečiti, tako je Irak novembra 2002 spet sprejel inšpektorje ZN, ki so pod vodstvom Hansa Blixa iskali jedrsko, kemično in biološko orožje, vendar ga niso našli. To so zapisali v svojem poročilu, ki pa ga Američani niso upoštevali.

Februarja 2003 so v Varnostni svet ZN poslali mednarodno najbolj kredibilnega člana vlade, državnega sekretarja Colina Powella, ki je predstavil "neovrgljive" dokaze o iraških programih orožja. Dokazi so temeljili na informacijah iraškega nacionalnega kongresa in na nekaj neimenovanih obveščevalnih virih ter satelitskih in zračnih posnetkih domnevnih objektov. Powell z njimi ni prepričal vseh zaveznikov, recimo Francije.

Zvečer 19. marca po ameriškem času oz. zgodaj zjutraj 20. marca po srednjeevropskem času je Bush Američane v televizijskem nagovoru obvestil, da se je začela Operacija iraška svoboda.

"To je režim, ki skriva stvari pred civiliziranim svetom," je dejal Bush. "Takšne države in njihovi teroristični zavezniki tvorijo os zla. ZDA pa ne bodo dovolile najnevarnejšim režimom na svetu, da bi nam grozili z najbolj uničujočim orožjem na svetu."

Na svoji strani je imel Britance, Avstralce in Vzhodnoevropejce, ki so Powellove "dokaze" o iraškem orožju sprejeli brez vprašanj, ker je bil to ameriški pogoj za njihov vstop v zvezo Nato. ZDA pa takrat niso dobile podpore Kanade in Mehike, zavrnili pa so jih tudi Francija in Nemčija.

Vojna je bila hitra, pravega odpora ni bilo, čeprav npr. Turčija ni dovolila uporabe svojega ozemlja za invazijo. Irak vojaško ni imel s čim nasprotovati obsežni invaziji "koalicije voljnih". 1. maja je Bush na letalonosilki Abraham Lincoln zmagoslavno razglasil konec velikih bojnih operacij. Do takrat je po študiji ameriške vojske koalicija pod vodstvom ZDA odvrgla natančno 29.166 bomb in drugih izstrelkov. Velik del infrastrukture je ostal v ruševinah. 

Slabše je Američanom šlo med zasedbo Iraka. Tako so npr. razpustili iraško vojsko, zaradi česar je nastala praznina, ki so jo zapolnile razne etnične, verske in druge oborožene skupine, s katerimi so se bojevali praktično vse do odhoda leta 2011.

Po koncu vojne je leta 2003 potekalo mrzlično iskanje iraškega orožja, ki je bilo razlog za vojno. Vodja ameriških inšpektorjev David Kay je januarja leta 2004 v kongresu priznal, da niso našli ničesar.

Dobili so vojno, izgubili mir

Izgradnja novega, demokratičnega Iraka pa žal ni potekala tako, kot so si Američani predstavljali. Država je bila namreč preobremenjena s kompleksnimi etničnimi in verskimi razcepi v državi. 

19. avgusta 2003 je eksplozija pred sedežem ZN v Bagdadu ubila 22 ljudi, kar je predstavljalo krvavi začetek uporniškega gibanja in dolgotrajne državljanske vojne. Dan Smith, direktor Inštituta za mirovne raziskave SIPRI v Stockholmu, je za DW dejal, da je bila ameriška invazija"drzen izraz zahodnega prepričanja, da lahko preoblikujejo državo in regionalni red po svojih željah".

"Če je bila misija rešiti Irak terorja, obnoviti državo in povečati varnost, je bil to absolutni neuspeh," je potrdil nekdanji generalni sekretar Nata in visoki predstavnik EU za zunanjo politiko in varnost Javier Solana.