1600 evrov minimalne plače, v pokoj pri 60, zamrznjene cene in ljubezen do diktatorjev

Tako Francija kot tudi Združeno kraljestvo, sta se odločili zavrniti skrajno desnico, se je te dni veselil španski premier in vodja socialistov Pedro Sanchez. Da so v "Varšavi srečni," je dodal njegov poljski kolega Donald Tusk. "Najhujšemu smo se izognili," pa je dejal Nils Schmid, zunanjepolitični predstavnik nemških socialdemokratov (SPD) kanclerja Olafa Scholza. Vodja grških socialistov Nikos Andrulakis  je medtem menil, da so Francozi "postavili zid proti skrajni desnici, rasizmu in nestrpnosti".  

Levica, ki se je tik pred volitvami uspela povezati v enotno zavezništvo Nova ljudska fronta, je na presenečenje številnih osvojila 193, sredinski tabor premierja Emmanuela Macrona pa okoli 164 mandatov. Skrajno desni Nacionalni zbor, ki je slavil v prvem krogu, bo imel 123 poslancev. 

A seveda stvari nikoli niso tako zelo preproste kot prvi politični odzivi.

Francija ni izvolila skrajne desnice, je pa izvolila skrajno levico - na čelu s skrajno kontroverzno osebo z načrti, ki jih bo težko uresničiti brez bolečih ekonomskih in družbenih posledic. 

Eno pomembnejših vprašanj je politična stabilnost v velesili EU. Razplet volitev je močno zamajal položaj predsednika Macrona, za katerega mnogi ocenjujejo, da bo le še nepomembna figura. Na drugi strani pa je zmagovalna sila sestavljena iz prej globoko razdeljenih socialistov, zelenih, komunistov in Neuklonjene Francije, kontroverznega Jean-Luca Melenchona, ki se že vidi na položaju premierja. 

Rezultat je tako predvsem parlament treh nasprotujočih si blokov z zelo različnimi platformami in brez tradicije sodelovanja, kar po mnenju mnogih lahko pomeni paralizo države. Po francoski ustavi so nove volitve za eno leto - izključene.

Medtem ko Macron poziva k oblikovanju "široke koalicije", je ognjeviti Melenchon že v nedeljo od Macrona zahteval, da imenuje predsednika vlade iz zavezništva in izvede celoten program NFP. 

Francoska ustava sicer dovoljuje predsedniku, da za predsednika vlade izbere, kogar hoče. V praksi, ker lahko parlament izsili odstop vlade, predsednik države vedno izbere nekoga, ki bo sprejemljiv za skupščino.

In običajno bi bil to nekdo iz največjega bloka v parlamentu – težava je le, da bi imenovanje radikalno levega premierja najbrž tvegalo ponavljajoče se glasovanje o nezaupnici, ki bi ga ob desni sredini in skrajni desnici morda podprl celo predsednikov tabor.

Tako se zdi, da Francija pluje v dolgotrajno obdobje politične negotovosti in nestabilnosti, kar je v veliki meri zakuhal predsednik Macron - tako s svojim načinom vladanja kot idejo, da takoj po evropskih volitvah, kjer se njegova stranka ni dobro odrezala, skliče volitve, da bi utrdil oblast. Pa je ni. Celo med kampanjo je bil večinoma odsoten, ker je njegov tabor ocenil, da njegovo pojavljanje ne prinaša kakšne večje koristi. 

Če kaj, potem je francosko volilno telo na volitvah pokazalo, da se je naveličalo sredinske, ideološko prazne politike brez vizije in poguma za večje korake. Macron in njegov poskus, da bi za seboj in za svojim gibanjem zbral liberalno-buržoazni tabor, sta popolnoma spodletela. Na volitvah sta prevladali skrajni politični krili.

Neuspeh francoskega predsednika, da bi popravil gospodarstvo, in avtoritarne politike, ki so normalizirale skrajno desnico, so sprva mnoge francoske volivce potisnile v naročje RN. A zdaj so volivci ob močni kampanji levih sil, zavrnili tudi to, kar ponuja RN. 

Levica ima torej, vsaj na papirju realne možnosti, da uveljavi svojo agendo in zariše novo pot Francije, ki, kot so obljubljali, "temelji na socialni pravičnosti, skrbi za okolje in zunanji politiki, ki je v skladu s stališči in vrednotami francoskega ljudstva".

Melenchon in njegovi načrti

A pravo sliko vedno razkrivajo šele podrobnosti. Kaj torej želijo v praksi?

Minimalna mesečna plača 1600 evrov – po davkih. Zamrznitev cen hrane in energije. Zavrnitev evropskih pravil o primanjkljaju. Znižanje upokojitvene starosti – s sedanjih 64 na 60 let. Davek na premoženje. Davek na presežni dobiček od dobička podjetja. Plačila gospodinjstvom za stroške, povezane z izobraževanjem njihovih otrok. Desnica in Macron ob tem svarijo, da gre za neuresničljive načrte, ki dodajajo neznosno fiskalno breme že tako močno zadolženi državi. A vse to je zgolj za začetek. 

Potem so tukaj zunanja politika in družbena vprašanja. Melenchon se precej rad prepira z mediji, izpoveduje sovraštvo do Združenih držav in ljubezen do levičarskih latinskoameriških diktatorjev. Hvalil je avtoritarne režime na Kitajskem, Kubi in v Venezueli. "Jenkiji predstavljajo vse, kar sovražim," je dejal za Le Monde leta 2011. "Pretenciozen in aroganten imperij, sestavljen iz nevednežev, usmiljenja vrednih voditeljev."

V programu strank, iz katerih je bila zgrajena Nova ljudska fronta, je takojšnje priznanje palestinske države, medtem ko Judje v Franciji menijo, da se na levičarsko ljudsko fronto se ni mogoče zanesti, da jih bo zaščitila pred nasiljem. 

To je tudi razlog, da sta lovca na naciste Beate in Serge Klarsfeld izjavila, da, le gre za odločitev med skrajno levico in skrajno desnico - raje podpreta - slednjo. 

Analitiki sicer menijo, da vedo, kaj je Melenchonova zmagovalna formula - populistična ekonomija, ki pritegne mladino, ostra sovražnost do Izraela, da pritegne francoske muslimane delavskega razreda v predmestjih, protiameriška in protievropska retorika ter proimigrantska drža. Mnogi v njegovi množici so arabskega in afriškega porekla. "Francozi niso vera, ne barva kože," pravi in poudarja, da je Francija talilni lonec

Seveda pa mora nekdo načrte zmagovalcev na koncu plačati. V Franciji so številni volivci srednjega razreda glasovali za levi blok,  da bi preprečili, da bi desničarski radikalci Marine Le Pen prevzeli oblast. Projekt je bil uspešen. A zdaj tudi Francozi, s katerimi smo se pogovarjali, kolebajo med pričakovanjem in navdušenjem ter skrbjo, da jih bo preprečevanje desničarskega ekstremizma drago stalo.

Jean-Luc Melenchon medtem te dni leti na krilih zmage - in se torej vidi v vlogi premierja. Pa poglejmo podrobneje, kdo to sploh je - in zakaj se celo nekateri njegovi zavezniki naježijo ob misli, da bi postal premier.

Njegov bojevit ton mu je prinesel predano, mlado publiko, in ga naredil tako za oboževanega kot osovraženega člana francoske politike. 

V središču razprave je zdaj seveda vprašanje ali je sprejemljiva njegova vrsta skrajno leve politike ali milejša oblika, ki jo predstavljajo njegovi kritiki znotraj zmagovalne Nove ljudske fronte. 

"Nameravam voditi to državo," je dejal. A to je možnost, za katero so obljubili, da se ne bo nikoli zgodila, celo člani njegove lastne koalicije, ki jih skrbi njegov ekstremizem. "Če res želi pomagati Novi ljudski fronti, bi se moral postaviti ob stran," je pred dvema tednoma dejal François Hollande, nekdanji predsednik, socialist in zdaj novoizvoljeni poslanec. "Moral bi samo utihniti." Kar seveda ni verjetno, saj ne gre za človeka, ki bi želel stati ob strani. 

"Je zelo provokativen. Levica je popolnoma neenotna," je za New York Times dejal Gérard Grunberg, politolog in zaslužni direktor raziskav v Nacionalnem centru za znanstvene raziskave. "Onemogoča resnično združitev levice." 

Melenchon to seveda vidi drugače: "Ne bomo preklicali niti strani ali vejice našega programa." Ta program je redistribucijska, egalitarna, do kapitalizma sovražna gospodarska vizija, ki je bila v veliki meri navdihnjena na podlagi njegove predsedniške kampanje leta 2022.

Tudi z Macronom se ne razume prav dobro. Macron je levičarsko politično gibanje primerjal s skrajno desnim Nacionalnim zborom. Melenchon pa: "Pod njegovo taktirko je Francija postala svetovni primer policijskega nasilja in vladne zlorabe moči v režimu, ki naj bi bil demokratičen."

Po začetnem navdušenju so se očitno tudi v tujini nekoliko bolj poglobili v razplet francoskih volitev in zdaj pričakujejo "zmernejše obraze". Ekspanzivna fiskalna politika levičarske Nove ljudske fronte je tako že postala razlog za zaskrbljenost ekonomistov. 

Francija se že tako sooča s težkim fiskalnim položajem in Evropska komisija je junija objavila, da namerava zoper Francijo uvesti v postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ker ji ni uspelo zadržati proračunskega primanjkljaja znotraj treh odstotkov BDP. 

"Melenchon zunaj francoske politike ni tako znan kot Marine Le Pen, vendar so on in drugi voditelji levičarskega zavezništva predlagali program, ki vključuje velika povečanja javne porabe. Trgu prijazni vsekakor niso," za NBC pravi Tina Fordham, ustanoviteljica Fordham Global Insight.

Armin Steinbach, profesor prava in ekonomije na HEC Paris, pa je dejal, da bo na koncu premier najbrž nekdo, ki je širše sprejemljiv - denimo Francois Hollande, ki je bil na oblasti od leta 2012 do 2017, pred Macronom. "Levi blok mora pripraviti predlog zmernega politika, tako da to ne more biti nekdo iz Neuklonjene Francije, ampak nekdo z zmernimi stališči."

Ob vsem tem pa dogajanje najbrž še kako pozorno spremlja Marine Le Pen, ki je prepričana, da je zmaga njenega skrajno desnega tabora le "odložena". 

Kar bi lahko držalo, menijo poznavalci. Francozi so v poskusu, da zavrnejo skrajno desnico, pravzaprav izvolili drugo stran istega kovanca. In če skrajna levica ne bo zmogla zmernejše preobrazbe in ne bo preprečila političnega zastoja ali kaosa, analitiki pričakujejo nadvse pestre prihodnje francoske volitve, kjer bi se nato želje Marine Le Pen - končno uresničile.