120 dni izživljanja Rusov, 40 kg manj: Čutil sem, da moram preživeti

Mihajlo Dianov je eden redkih, ki je preživel brutalni napad na pristaniško mesto Mariupol, porušeno do tal. Služil je v ukrajinski mornarici, pred vojno pa je bil glasbenik. Klavir in kitaro pa je po ruski invaziji na Ukrajino zamenjal za orožje.

Jeklarna Azovstal je bila zadnji branik ukrajinskega odpora v Mariupolu. Ukrajinski vojaki so s skrivanjem v jeklarni več mesecev zdržali rusko obleganje. Kar ni bilo nepomembno, saj so ukrajinskim silam drugod po državi pridobili zadosti časa, da se organizirajo in zavarujejo zahodna območja.

Mihajlo se še predobro spominja večtedenskega nenehnega bombardiranja. Skupaj z več sto vojaki in civilisti se je vkopal v katakombe pod velikanskim jeklarsko-železarskim kompleksom Azovstal.

Posledice njegove dvomesečne bitke so še kar vidne na njegovem telesu. Znamenja vojne: prestreljena, zlomljena rama, zlomljena noga. Poškodovan se je boril do zadnjega, do predaje, ko je padel v roke Rusom. "Čutil sem, da moram preživeti. Da sem to dolžan moji družini, ki bi sicer morala žalovati za mano," razmišlja Mihajlo.

Peklensko rusko ujetništvo

Edina asociacija na ujetništvo pri sovražniku je pekel. Mučenje, elektrošoki, pretepanje in stradanje. Preživel je približno 120 dni izživljanja Rusov. Agonija je postala duh preteklosti, ki ga preganja.

Po štirih mesecih so se dogovorili za izmenjavo zapornikov in Mihajla so izpustili. Vojna mu je vzela 40 kilogramov, izpustili so ga izstradanega do kosti.

Rehabilitacija in premagovanje travme

V ujetništvu se je stanje poškodb seveda samo poslabšalo. Šele zdaj je začel dobro okrevati, hodi na rehabilitacijo. Njegova roka nikoli ne bo dosegla prejšnje gibljivosti, a s tem se Mihajlo ne obremenjuje. No, vsaj dokler to ne bo vplivalo na njegovo glasbo. Njegova edina želja namreč je: "Samo da bom spet ustvarjal glasbo."

Vse upe polaga v glasbo, da bi postala učinkovito zdravilo za vojne travme. In pogovor, seveda. Spodbujajo ga seveda tudi ljudje, ki se še preveč radi pogovarjajo z vojnim herojem, ga prepoznajo, ustavljajo na ulici in z njim pregledujejo fotografije. "To je seveda lep občutek, a je hkrati lahko tudi breme. Da me ne bi nihče motil, ko sem na poti v kavarno," sklene Mihajlo, glasbenik, ki je postal obraz vojne v Ukrajini.