10 ključnih opozorilnih znakov. In razlogi – zakaj?

Po tako krutem dejanju ni pretresena le Srbija, ampak celoten Balkan, celotna Evropa. Blizu nas se je zgodilo, kar "se dogaja v Ameriki". 

Množična streljanja so sicer v Srbiji in na širšem območju Balkana izjemno redka. V šolah v zadnjih letih ni bilo nobenega. V zadnjem množičnem streljanju je veteran balkanske vojne leta 2013 v vasi v osrednji Srbiji ubil 13 ljudi.

A če pogledamo pod površje, je jasno, da gre za državo, ki ima veliko težav, klobčič le-teh pa omogoča podlago za tako huda dejanja. 

Strokovnjaki so tako že večkrat opozarjali na nevarnost, ki jo po vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja predstavlja velika količina orožja v državi. Pa tudi, da lahko desetletja družbenih, političnih in posledično osebnih nestabilnosti, ki izhajajo iz preteklih konfliktov, in nenehne gospodarske težave, sprožijo takšne izbruhe nasilja.

Globalna slika: strelskih pohodov po šolah je vse več

Ko govorimo o pokolih na šolah, so se torej ti v zadnjih letih večinoma dogajali v ZDA, kjer je statistika strašljiva. 

Washington Post je poročal, da je med letoma 1999 in 2018 ali v skoraj 20-letnem obdobju več kot 187.000 ameriških otrok preživelo streljanje v šoli. V naslednjih petih letih se je nato to število skoraj podvojilo – in do zdaj je že 338.000 učencev doživelo streljanje v svoji šoli – kraju, kjer naj bi bili otroci varni.

Seveda pa takšni dogodki niso omejeni le na ZDA. CNN je poročal o globalni sliki streljanj na šolah od 2009 do 2018. V ZDA so jih našteli 288, osem v Mehiki, šest v Južni Afriki, po štiri v Nigeriji in Pakistanu, tri v Afganistanu, po dve v Braziliji, Kanadi in Franciji ter po eno v Azerbajdžanu, na Kitajskem, v Estoniji, Nemčiji, Grčiji, na Madžarskem, v Keniji, Rusiji in Turčiji. 

Močna čustva in odsotnost orodij za njihovo obvladovanje

Čeprav po takšnih dogodkih pogosto slišimo, da ni nič nakazovalo na tako strašen scenarij, strokovnjaki opozarjajo, da opozorilni znaki obstajajo. 

Zanimiva je študija Amber L. Pearson iz 2013, ko je avtorica analizirala vpliv starševskega sloga na čustveno regulacijo mladostnika. 

Zakaj bi nas to moralo zanimati? Takšni dogodki so povezani z močnimi čustvi, ki jih storilci ne znajo obvladati na pravi način, pravijo strokovnjaki. 

Ugotovila je, da so mladostniki, ki imajo težave z regulacijo čustev, posamezniki z visoko reaktivnostjo in nizko frustracijsko toleranco. Včasih ne morejo prepoznati, kaj čutijo, in se "zaprejo", kar lahko traja kar nekaj časa, temu pa sledi izbruh.  

Na težave z regulacijo čustev način starševstva vpliva na več načinov. Za začetek je tukaj neučinkovita komunikacija. Strokovnjaki izpostavljajo primer, ko so starši vznemirjeni zaradi otrokovega vedenja, vendar ne izrazijo čustev, namesto tega pa krepijo otrokova vedenja, ki jim niso všeč. Na primer tako, da namesto, da bi postavili mejo, rečejo le – "No, prav". 

Tudi negativnost je neučinkovit slog komunikacije, ki ga terapevti pogosto opazijo med starši in otroci. To prepreči vzpostavitev pozitivne povezave med staršem in otrokom, saj je vse, kar je izrečeno na otrokov račun, kritika, ki vzbuja občutek, da nikoli ni nič dovolj dobro, da otrok ni dovolj dober. 

Strokovnjaki izpostavljajo tudi prenašanje pomanjkanja čustvene regulacije s staršev na otroke v okolju, kjer otroci gledajo, kako slabo zna čustva nadzorovati starš. Torej otroci staršev, ki imajo težave z regulacijo čustev, pogosto tudi sami ne zmorejo prav regulirati čustev. Domače okolje namreč otroci vidijo kot normativno izkušnjo, to pa pogosto postane tisto, za kar otrok verjame, da je primeren način uravnavanja čustev. 

V okolju, kjer je prisotno nasilje, se lahko otrok loti boja za moč in nadzor, nekoč želi biti tisti, ki "ne bo žrtev". 

Tudi v okolju, kjer se starši spopadajo z depresijo, ki ni zdravljena, se pojavi težava, saj otrok ne vidi celotnega spektra čustev in zdravih odzivov.

Za otroka je izjemno pomembno, da je "uglašen" s starši, sicer bo težava z regulacijo čustev. Tako je pomembno, da starši prepoznavajo čustva svojega otroka in z njim o tem govorijo. 

Terapevti sicer opozarjajo, da se težave z regulacijo čustev pogosto dogajajo v družinah, kjer so starši na nek način odsotni. V družbah, ki se soočajo z ekonomskimi izzivi, starši pogosto skušajo zagotoviti najnujnejše materialne dobrine, to pa pomeni veliko dela, odsotnosti in tega, da otroku niso čustveno na razpolago. Vse več pa je tudi staršev, ki se prostovoljno zatečejo v svoj hobi, delo ali celo odvisnost, otrok pa je prepuščen samemu sebi. 

So krivi starši?

Starši so torej tisti, ki naj bi otroka poučili o spektru čustev, ki jih doživlja človeško bitje – vključno s primernimi odzivi na doživeta čustva. To pomeni, da morajo otroku ta čustva pustiti doživeti – vključno z občutki poraza, kot sta slab šolski dosežek ali spor s prijateljem. 

Seveda pa ne moremo reči, da so krivi (le) starši. Po streljanju v ameriški osnovni šoli Sandy Hook leta 2012 je Nacionalna znanstvena fundacija pozvala raziskovalce, naj pogledajo, kaj je znanega in kaj neznanega o nasilju med mladimi. Poročilo je bilo objavljeno leta 2016. Po poročanju USA Today ugotavlja, da družina seveda igra vlogo. 

Otroci, pri katerih je bilo tveganje za nasilje manjše, so imeli tesne odnose s starši, izkusili so "učinkovito in razvojno občutljivo starševstvo".

Pri tem pa je pomembno, da starši prepoznajo stisko otroka in mu poiščejo pomoč. Družine namreč same težko rešujejo psihične težave mlade osebe. "Za to niso usposobljeni," je takrat opozorila dr. Susanne Babbel, terapevtka za travme. "Otroci in najstniki z duševnimi boleznimi pogosto potrebujejo ekipo strokovnjakov, da bi dobili pomoč, ki jo potrebujejo."

A odrasli pred težavami pogosto zamižijo. Tako kot so vse bolj globalen izziv strelski pohodi po šolah, so globalna opozorila učiteljev, da imajo težave z otroci, ki jih ni mogoče disciplinirati – tako zaradi pravil kot pomanjkanja podpore staršev. 

Samo nekaj mesecev je od tega, ko smo poročali o primeru nasilja na srednji šoli v srbskem kraju Trstenik, kjer so trije učenci poniževali učiteljico in bili do nje tudi fizično nasilni. Vse skupaj so snemali in se hvalili s svojim sprevrženim podvigom. Sledil je celo protest učiteljev, večjih sistemskih ali družbenih sprememb ni bilo. 

Ko je nasilje družbeno sprejet način reševanja problemov

S takšnimi dogodki pa se od družine premaknemo k družbi. Ta je tista, ki postavlja meje sprejemljivega. Kje so te v Srbiji? Kot kaže, tudi tukaj – kot v veliko družinah – prevladuje strategija "glave v pesku". Torej – ne vidim, ne slišim, ni problema. 

Srbija je na svetovnem indeksu organiziranega kriminala za leto 2021 dosegla neslavno 33. mesto. To pomeni, da po indeksu globalnega organiziranega kriminala uživajo skupine v "mafijskem slogu" znatno zaščito s strani političnih osebnosti in tožilcev v Srbiji, saj odmevni primeri trgovine z mamili in umori niso bili preganjani ali obsojeni.

Indeks kaže tudi močno povezavo med kriminalci in politiki, tudi v medijih, pri privatizaciji in javnih naročilih, kar kriminalcem zagotavlja precejšnjo zaščito. Poročilo navaja, da politični sistem države, vključno z institucijami kazenskega prava, obvladuje vladajoča stranka brez ustreznega nadzora policije.

Srbijo opisujejo kot izvorno, tranzitno in ciljno mesto trgovine z ljudmi. Je tudi nezakonito trgovsko središče z orožjem, kjer se velika količina orožja preusmeri na nezakonite trge. Srbija je opisana tudi kot domovina trgovine s heroinom, konopljo in sintetičnimi drogami, je poročal Euractiv.

Komisarka za človekove pravice pa ugotavlja, da ko gre za nasilje nad ženskami in nasilje v družini, tudi 10 let po tem, ko je Srbija ratificirala istanbulsko konvencijo, ti vrsti nasilja ostajata zelo razširjeni. 

Le malo je pregona glede na skupno število prijavljenih primerov, tudi v teh primerih pa sledijo neustrezne, večinoma pogojne obsodbe.

V konkretnem primeru je tako storilec odraščal v državi, kjer je toleranca do nasilja vse prej kot ničelna, meje med tem, kaj je prav in kaj narobe – zabrisane, vladajoča politika pa si je podredila institucije in s svojimi odločitvami razpihuje družbeno nestabilnost. 

"Kultura orožja" in "vojno ozračje"

Potem pa je tukaj še odnos do orožja. Srbija ima zakoreninjeno kulturo orožja. Celoten zahodni Balkan je preplavljen s stotisoči nezakonitega orožja po vojnah v devetdesetih letih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, kjer so se etnični Srbi borili proti drugim etničnim skupinam, ki so skupaj sestavljale nekdanjo Jugoslavijo.

Takratne srbske oblasti so spodbujale nacionalistično politiko in uporabljale medije za predstavljanje vojnih zločincev in oseb iz podzemlja kot herojev in branilcev srbske zemlje.

Nato je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v gangsterskih obračunih ubitih na desetine ljudi, poroča RTE.

Srbija je na tretjem mestu za Združenimi državami Amerike in Jemnom – z ocenjenimi 39 kosi strelnega orožja na 100 ljudi, skupaj s svojo nekdanjo partnerico Črno goro, kaže raziskava Small Arms Survey iz leta 2018.

Tudi lov je zelo razširjen, saj ima več kot 78.000 od 6,6 milijona prebivalcev Srbije dovoljenje za lovsko orožje, številne družine pa imajo orožje v svojih gospodinjstvih že generacije.

Ko gre za zakonito orožje, sicer veljajo stroga pravila. Osebe, starejše od 18 let, lahko posedujejo strelno orožje le z dovoljenjem, izdanim po temeljitem preverjanju preteklosti pri policiji. Obvezen je tudi zdravniški pregled, ki ga je treba ponoviti vsakih pet let. Ne sme biti zgodovine kriminala, duševne motnje, uživanja alkohola ali drugih prepovedanih substanc, strelno orožje mora biti shranjeno zaklenjeno v omari za orožje in se lahko zapleni, če se ugotovi, da je lastnik neodgovoren. Lastniki orožja morajo opraviti tudi tečaj usposabljanja in vprašalnik o zakonodaji o orožju.

Pozabiti pa ne gre niti na novo pogrevanje starih konfliktov. Odnosi med Srbijo in Kosovim so skrajno napeti, svoje k nestabilnosti v regiji prispeva Rusija – srbska zaveznica, ki že dolgo rada meša štrene na Balkanu. 

Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da so se pojavljale ne tako tihe govorice o veliki eskalaciji, domačini na območjih, ki bi bila prizadeta, pa so govorili: "Samo ne spet vojne."

Napad na šoli tako prihaja v času, ko vsaj del srbske politike in družbe uporablja skrajno ostro, sovražno in bojevito retoriko, kar nasilje dela še toliko bolj sprejemljivo. 

"Nikoli mu ne bi pripisali česa takšnega." Res ni opozorilnih znakov? 

Marsikdo bo ob branju seveda pomislil – veliko filozofije, malo odgovorov, kako preprečiti takšne tragedije. Dejstvo je, da jasnega odgovora na vprašanje, kako jih preprečiti, enostavno ni. Vendar pa strokovnjaki navajajo nekaj opozorilnih znakov, na katere moramo biti pozorni, saj lahko napovedujejo, da (mlada) oseba načrtuje pokol. 

To sicer niso vsi znaki in tudi ne pomenijo, da se tragedija ne more zgoditi brez katerega od teh znakov. Lahko pa so vodilo. Predvsem pa je pomembno, da si ključne osebe – kot so starši, vrstniki, učitelji – ne zatiskajo oči, ko opazijo katerega od teh znakov. Bolje je namreč pomoč poiskati, četudi se bo izkazalo, da stanje ni bilo alarmantno, kot kasneje objokovati nesrečne žrtve. 

Podatki iz ZDA kažejo, da so skoraj vsi množični strelci v šolah pred tem v vrstniški skupini ali na spletu delili zaskrbljujoča sporočila ali slike. Več kot 75-odstotkov jih je šlo pri tem tako daleč, da je bil kdo zaskrbljen zaradi njihovih misli ali dejanj. 

Znanci so kasneje poročali, da so videli opozorilne znake v večini dokumentiranih primerov strelskih pohodov. 

In še – v 4 od 5 primerov streljanj na šolah je nekdo vedel za načrt storilca – a ga ni jemal (dovolj) resno. 

Prijaviti je potrebno "sumljive vsebine"

Manj kot starši naj bi si, ko gre za sumljivo vedenje, oči zakrivali vrstniki. A tukaj nastopi nova težava. V mladostniških skupinah se "ne spodobi koga zatožiti". In ta kultura tišine je lahko usodna, opozarjajo strokovnjaki, ki zato menijo, da morajo imeti šole vzpostavljene načine, kjer lahko mladi anonimno prijavijo, če menijo, da se dogaja nekaj nenavadnega. 

"Mlade morate poučiti, da to ni poskus, da bi izdali svojega vrstnika ali ga spravili v težave," je za CNN dejala posebna agentka Mary Ellen O'Toole.

"Prizadevamo si za preprečevanje – na podlagi tega, da vemo, kaj je opozorilno vedenje, kako ga opaziti in kako uporabiti ustrezno intervencijo na objektiven in sočuten način," je dejala.

V idealnem primeru bi morala imeti vsaka šola ekipo za ocenjevanje vedenjske grožnje s protokoli za ravnanje s potencialnimi grožnjami, menijo strokovnjaki. 

Melissa Reeves, ki je nekoč predsedovala ameriškemu združenju šolskih psihologov, je povedala, da so ona in drugi šolski psihologi delali z učenci, ki so začeli načrtovati ali celo zbirati materiale, da bi izvedli huda nasilna dejanja. A ko so bili deležni podpore, mnogi učenci "niso imeli več želje, da bi škodovali drugim," je dejala.

"Med izvajanjem ocene nevarnosti pogosto ugotovimo, da se doma dogaja zloraba. Ali da so enega od staršev pravkar aretirali zaradi nasilja v družini. Ali pa je umrla babica, ki so jo imeli radi, in se jim zdaj zdi, da nimajo nikogar," je razložila. "S tem procesom pogosto prepoznamo dejavnike stresa, za katere nihče ni vedel. In potem ko posredujemo, preprečimo stopnjevanje."

Reevesova pa tudi opozarja pred preveč silovitim odzivom, ko se izkaže, da je grožnja morda realna: "Človeški instinkt je, da bi učenca takoj vrgli iz šole, vendar lahko to dejansko poveča tveganje." 

Po njenem se je tako potrebno osredotočiti na podporo na eni in preventivo na drugi strani. Predlaga programe za preprečevanje ustrahovanja, samomorov, delavnice reševanja konfliktov in obvladovanja jeze. "Poleg tega sta ključnega pomena ozaveščenost in sodelovanje staršev. Starši se moramo bolj zavedati, kaj se dogaja v življenju otrok."

Bi morali znižati mejo kazenske odgovornosti in omejiti družbena omrežja?

Grožnje pa niso izrečene le v živo, ampak predvsem na družbenih omrežjih, ki postajajo vse bolj zapleten del enačbe, ko gre za strelske pohode na šolah. Vendar pa konsenza o njihovi omejitvi ni, saj imajo tako goreče zagovornike kot goreče nasprotnike – podobno kot nasilne video igre, kjer se prav tako krešejo mnenja, v kakšni meri prispevajo k nasilju v realnem svetu. 

Državna tožilka New Yorka Letitia James je lani objavila, da njen urad preiskuje podjetja družbenih medijev, potem ko je množični strelec uporabil spletne platforme za načrtovanje in "promocijo" pokola, v katerem je umrlo 10 ljudi. Dejala je, da bo njen urad preiskal Twitch, 4chan, 8chan in Discord skupaj z drugimi platformami. 

"Nemogoče je preprečiti ljudem, da bi grozili na spletu," je za Forbes dejal pojasnil dr. William V. Pelfrey, profesor na šoli Wilder School of Government and Public Affairs. Kljub temu je ocenil, da imajo lastniki družbenih medijev moralno odgovornost za prepoznavanje in odstranjevanje grozilnih sporočil.

Ne gre pa le za objavljanje groženj in njihovo prepoznavanje, ampak za vlogo družbenih omrežij v krogu nasilja. "Družbeni mediji so povečali razkorak v Ameriki in svetu," pravi Anthony Silard, avtor knjige The Art of Living Free in the Digital Age.

Padajo tabuji, normalizira se nesprejemljivo, družbeni mediji storilcem omogočajo celo prenos krutih dejanj. Na spletu storilci tudi lažje najdejo "somišljenike", ki ojačujejo njihova sporna prepričanja. 

"S prisotnostjo somišljenikov se je strelec počutil manj osamljenega in podprtega," pravi Silard o storilcih, ki v živo prenašajo svoje zločine. "Tu je pomembna točka, na kateri morajo zakonodajalci razmisliti o vlogi družbenih medijev."

Družbeni mediji veljajo tudi za odgovorne za zmanjšanje empatije. Preprosto je "izpovedati svoje mnenje" o nekom na družbenih omrežjih na podlagi njegovega tvita ali nečesa, kar je objavil na Facebooku. 

"Eden glavnih razlogov, zakaj so družbeni mediji postali tako nevarni za zdravo družbo, je ta, da razjedajo empatijo. Razlog, zakaj so denimo sestanki v mestni hiši zdravi, je v tem, da morajo tam ljudje poslušati drug drugega, tudi ko se ne strinjajo," je dejal Silard. 

Nedavna metaanaliza dvainsedemdesetih študij, opravljenih med letoma 1979 in 2009, je na primer pokazala, da je stopnja empatije ameriških študentov padla za 40 odstotkov, kar avtorji pripisujejo predvsem porastu družbenih medijev.

Ob vse manj empatije in vse več nasilja med vse mlajšimi – pa se je pojavilo še eno vprašanje. Ali bi morali znižati starostno mejo, ko otrok kazensko odgovarja? Ta debata se je močno razplamtela po odmevnih primerih vrstniškega nasilja v Nemčiji, ki so se končali s smrtjo žrtev, nadaljuje se po streljanju v Srbiji. 

Enotnega mnenja sicer ni. Medtem ko nekateri menijo, da bi morali odgovarjati otroci, mlajši od 14 let, drugi menijo, da bi jih to preveč zaznamovalo, predlagajo celo zvišanje te meje. 

Spet tretji svarijo pred lekcijo iz ZDA, kjer eksperiment z manj kaznovanja "manjših" prekrškov ne daje želenih rezultatov, ampak več kriminala, ki uničuje celotne soseske. Po njihovem mora biti kazen vedno – primerna in jasna.