Od Orbanovih nepopulističnih začetkov do Trumpovega pristanka med 'zmernimi'

24. junij 2016 je minil v znamenju velikega šoka. Britanci so namreč dan pred tem na referendumu izglasovali izstop svoje države iz EU. Slavili so evroskeptični populisti s stranko Ukip na čelu, brexit pa so za pozive k podobnemu ukrepanju v lastnih državah izkoristila tudi preostala populistična gibanja v državah članicah EU. Čez slabih pet mesecev je sledilo novo veliko presenečenje: zmaga populističnega poslovneža Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah po napeti in polni kampanji.

Od takrat so se raznoliki obrazi populizma le še bolj okrepili in v primerjavi z zadnjimi desetletji dodobra premešali politične karte na svetu. Že dolgo je torej jasno, da pri pojavu populizmov ne gre za eksote, nekoč značilne za obrobje političnega prostora, temveč da že dlje časa narekujejo tempo in vsebino etablirani politiki. 

Temu pritrjuje tudi sveža raziskava britanskega časopisa The Guardian, ki temelji na večletni analizi javnih govorov najbolj znanih svetovnih voditeljev iz kar štirideset držav. Ena najbolj pomembnih ugotovitev pa: vse od prvih let prehoda v novo tisočletje se je število populističnih voditeljev več kot podvojilo. 

Ljudstvo vs. elite

Ekipa političnih strokovnjakov je z uporabo tekstovne analize pokazala, kako so svetovni voditelji postopoma osvajali uporabo argumentacije, ki politično stvarnost predstavlja kot manihejsko bitko med voljo navadnih ljudi na eni in skorumpiranimi ter samozadostnimi elitami na drugi. Pri tem je seveda jasno, da ljudstvo, ki vedno stoji nasproti elitam, predstavljajo izključno populisti. 

Ko je govora o tem, v kolikšni meri so njihove javno izrečene besede vsebovale primesi populizma, so voditelji prejeli ocene na lestvici od 0 do 2 (torej vse od nepopulistov, zmernih populistov do močno populističnih voditeljev). Če je bila povprečna ocena na začetku novega tisočletja 0,2, se je v zadnjih devetnajstih letih dvignila in obstala na približno 0,4. Manj spodbudna pa je ugotovitev, da se je v zadnjih petnajstih letih število držav, v katerih so na oblasti "nekoliko populistični" voditelji, ki so na lestvici dobili oceno 0,5 oz. več, podvojilo. 

Tokratna raziskava osvetljuje tudi razvoj populističnega diskurza v posameznih državah. Za najbolj populističnega voditelja v zadnjih 19 letih so razglasili nekdanjega venezuelskega predsednika Huga Cháveza. Karizmatičnega voditelja in levičarskega populista, ki si je z drznimi političnimi potezami prislužil naklonjenost ljudstva na eni in ogorčene kritike na drugi strani, je zelo dobro nasledil aktualni predsednik Nicolas Maduro, ki se trenutno sooča s politično, gospodarsko in humanitarno krizo v državi. 

V primerjavi z Venezuelo je kontekst razvoja populističnega diskurza v nekaterih drugih velikih državah v odtenkih drugačen. Če vzamemo za primer Indijo, ZDA, Mehiko in Brazilijo, se je populistični diskurz pri vodilnih politikih v teh državah dodobra okrepil šele v zadnjem obdobju, ključni trenutek, ki je te procese le še pospešil, pa so bile volitve. V prvih letih novega tisočletja so bile med največjimi populističnimi državami, in sicer z več kot 20 milijoni prebivalcev, Venezuela, Argentina in Italija. V obdobju med 2006 in 2009 pa se je klub velikih držav občutno razširil, ko so politično prizorišče v državah Južne Amerike radikalno spremenili voditelji, ki so jadrali na visokih valovih protiameriških čustev, med njimi tudi Rafael Correa v Ekvadorju in Evo Morales v Boliviji. To je bilo tudi obdobje, ko so brenkanje na frustracije svojih državljanov začeli uporabljati tudi zdaj že nekdanji češki premier Mirek Topolánek, turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in ruski presednik Vladimir Putin.

Novi širitvi populističnega kluba smo bili priča tudi v zadnjih petih letih, predvsem v državah Srednje in Vzhodne Evrope. V letu 2018 so pomemben mejnik dosegli italijanski populisti, saj sta Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga na marčnih volitvah skupaj dosegli okoli 50 odstotkov glasov. Svojo podporo so nato še okrepili pod vodstvom notranjega ministra in predsednika Lige Mattea Salvinija. Populistično vlado pod vodstvom milijarderja Andreja Babiša je decembra 2017 dobila tudi Češka. Nacionalistične in populistične stranke večinsko podporo volivcev uživajo tudi v Avstriji, na Poljskem in v Grčiji. Vdor populistične misli v globalno politiko se je okrepil tudi z izvolitvijo indijskega premierja Narendre Modija, prvega levičarskega predsednika Mehike v moderni zgodovini države, ki je napovedal boj pohlepnim elitam, Andresa Manuela Lópeza Obradorja, ter brazilskega predsednika Jairja Bolsonarja. Ta si je zmago v drugem krogu predsedniških volitev lanskega oktobra priboril tudi z nacionalističnim, homofobnim in rasističnim diskurzom. 

"V zadnjih 250 letih smo bili priča pojavu različnih valov populizma. Večina Evrope in Severne Amerika doživlja val, ki je tem državam nov. Nenavadno je, da se njihove ravni populizma že začenjajo približevati temu, čemur smo priča v Latinski Ameriki," je poudaril Kirk Hawkins, izredni profesor z univerze Birgham Young, ki je bdel nad delom 46 zunanjih strokovnjakov. Ti so se lotili 'prepoznave' populističnega diskurza v kar 13 različnih jezikih. 

Angela Merkel – poosebljenje politične stabilnosti, ne populizmov

Pri treh četrtinah voditeljev, vključenih v omenjeno podatkovno zbirko, vključno z nekdanjim poljskim premierjem Donaldom Tuskom, britanskim Davidom Cameronom, nekdanjim brazilskim predsednikom Luizom Ináciom Lula da Silvom in nemško kanclerko Angelo Merkel, so zunanji raziskovalci ugotovili, da niso populisti. Merklova je bila tudi tista, katere moralna drža je v primerjavi z drugimi evropskimi voditelji še posebej odstopala ob prihodu beguncev. 

Ostale so razdelili na zmerne oz. "nekoliko populistične voditelje", kot je, na primer, italijanski Silvio Berlusconi, in "populistične", kot je nekdanji češki premier Mirek Topolánek. V skupini "zelo populističnih voditeljev" pa prevladujejo latinskoameriški voditelji, med njimi Chávez, Maduro, Morales in nekdanji predsednik Ekvadorja Rafael Correa. Ti rezultati predstavljajo nekakšno protiutež pogosto precenjenim trditvam o populističnem cunamiju – predvsem v kontekstu naraščajočega števila voditeljev, kot so Trump, Modi in Bolsonaro, ki so jih strokovnjaki sicer klasificirali kot "nekoliko populistične".

Primer Erdogan: v šestnajstih letih do velikega populista

Turški predsednik Erdogan je edini nelatinskoameriški voditelj, ki je na podlagi analize govora upravičil sloves "velikega populista" in tudi edini desničarski voditelj, ki je dosegel to stopnjo populističnega diskurza. O tem, kako močno se je Erdogan spremenil v zadnjih šestnajstih let, odkar je na čelu države, priča tudi podatek, da je bil leta 2003, ko je prvič prišel na oblast, označen kot "nepopulistični voditelj".

Kaj pa Vladimir Putin? Kot so ugotovili raziskovalci, se je ruski predsednik zmerne populistične drže začel posluževati okoli leta 2008, ko je odstopil s položaja predsednika in postal predsednik vlade. Podobna je zgodba madžarskega predsednika Viktorja Orbána. V svojem prvem mandatu, ki se je končal leta 2002, ni bil obravnavan kot populist, po vrnitvi na oblast leta 2010 pa si je uspel zagotoviti sloves enega najbolj populističnih evropskih premierjev.

Levičarji dosegajo višje stopnje populizma

Če gledamo samo skozi prizmo posameznih javnih govorov, je največjo rast populistične retorike zaznati v Turčiji, tej pa sledijo države, kot so Bolivija, Nikaragva, Mehika, Poljska, Salvador in ZDA. Samo dva voditelja – Daniel Ortega, predsednik levičarske Sandinistične narodnoosvobodilne fronte, ki Nikaragvo vodi že četrti mandat, ter bolgarski premier Boyko Borisov sta se zoperstavila širšemu trendu in postala v zaporednih nekajletnih obdobjih celo manj populistična.

Raziskava je prav tako pokazala, da so levičarski politiki v svojih govorih v povprečju dosegli nekoliko višjo stopnjo populizma (0,4) v primerjavi z njihovimi desničarskimi in desnosredinskimi kolegi (0,3). 

Populisti tudi med predstavniki sredinskih strank

Od 46 voditeljev, ki so bili prepoznani kot "zmerni populisti" jih je bilo 26 iz držav Latinske Amerike, večinoma gre za levo usmerjene politike. 18 evropskih voditeljev, ki so bili prav tako označeni kot "zmerni populisti", pa je predstavnikov desnega političnega pola. Zanimivo je, da populiste najdemo tudi med predstavniki sredinskih strank, nekateri voditelji, kot je, denimo, italijanski premier Giuseppe Conte, ki so nasprotovali tako "poenostavljeni" politični kategorizaciji na pripadnike levih in desnih strank, niso bili uvrščeni nikamor.

Če pogledamo širšo sliko, je 15 držav, vključenih v raziskavo, v obdobju dveh desetletij občutilo splošen porast populističnih diskurzov, po drugi strani pa so v istem obdobju njihov upad zaznali v samo štirih državah.

Medtem ko je bilo na začetku prvih let 21. stoletja več voditeljev, večinoma iz manjših držav, kot so Ekvador, Latvija, Paragvaj in Hrvaška, "zmerno populističnih", pa se je na aktualnem seznamu znašlo tudi več po velikosti večjih držav, kot so Turčija, Mehika, Brazilija, Indija, Rusija in ZDA.

Posledično se je število svetovnega prebivalstva, živečega v državah, kjer so na oblasti zmerno populistični voditelji, povečalo iz 120 milijonov izpred 17 let na več kot dve milijardi.

V Nemčiji, Franciji, na Norveškem brez populistov

Raziskava časopisa The Guardian v ospredje postavlja tudi 15 držav, številne med njimi v Zahodni Evropi, ki še nikoli niso imele voditelja, ki bi v zadnjih dveh desetletjih uporabljal populistično retoriko. Med temi državami so Nemčija, Norveška, Švedska, Urugvaj, Čile, Francija, Španija, Avstrija, Nizozemska in Kanada.

A to še ne pomeni, da na te države populistični diskurz ni imel nikakršnega vpliva. Raziskava, ki jo je izvedlo 30 vodilnih političnih znanstvenikov in jo je britanski Guardian objavil lanskega novembra, je pokazala, da se je delež glasov, namenjenih populističnim političnim strankam, od leta 1998 več kot potrojil, kar je pomagalo desničarskim populistom pridobiti tudi ministrska mesta v državah, kot so Avstrija, Norveška in Finska.

Mayeva pristala v družbi Trumpa, Orbána in Putina

Najbolj zanimivi izsledki, ki jih je pokazala analiza govorov, so povezani z Združenim kraljestvom. Zaporedje predsednikov vlad, vključno s Tonyjem Blairom, Gordonom Brownom in Davidom Cameronom, je doseglo zelo nizke ocene na populistični lestvici. Vendar je povprečna ocena, ki jo je dobila aktualna britanska premierka Theresa May, znašala 0,5, kar jo je potisnilo v spodnji del skupine "nekoliko populističnih" voditeljev, med katerimi so Trump, Modi, Orbán, Putin in Bolsonaro.