Konec nove zlate dobe televizije, dobrodošli v 'Preobilje TV'

Odkar so na televizijske zaslone prišli Sopranovi, ni nič več isto.

Od sredine dvatisočih let govorimo o novi zlati dobi televizije. Novi zaradi tega, ker z originalno zlato dobo televizije označujemo desetletje po letu 1950, ko se je višal življenjski standard, ljudje pa so imeli dovolj prostega časa, ki so ga pogosto posvetili gledanju televizije.

To seveda ne pomeni, da med letoma 1960 in 2000 ni bilo dobrih televizijskih serij ali da niso bile zelo gledane in popularne. Vsako desetletje je dalo kakšno klasiko, kultno serijo, ki je prevzela cel svet. (Kdo ne pozna znamenitega smeha Steva Urkla?)

A čeprav so bile v obdobju po zlati dobi serij, ki so bile izjemno popularne, jih nikakor niti približno ni bilo takšno število, kot jih je bilo na voljo v novem tisočletju. Izjemno se je povečalo število razpoložljivih ur na televiziji, pojavile so se nove mreže, televizijske serije so doživele razcvet in ponovno vzbudile zanimanje gledalcev.

Vsega so krivi Sopranovi ...

Prelomno točko, vstop v novo zlato dobo torej, sta predstavljali dve seriji mreže HBO: Sopranovi (1997-2007) in Skrivna naveza (The Wire, 2002-2008). Televizija je spet postala pomembna. Z rastjo števila televizijskih mrež se je razširil prostor za nove in nove serije, ki so ustvarjale nove in nove zveste privržence.

... in spletne platforme za ogled serij ...

Leta 2007 se je zgodilo nekaj bistvenega. Premik v dostopanju do televizijskih vsebin namreč. Za ogled serije ni bilo več treba točno določen čas sedeti pred televizijo. Pojavil se je Netflix, spletna platforma za ogled televizijskih serij in filmov, ki omogoča, da ima gledalec na enem mestu na spletu zbrane serije različnih mrež in lahko izbere, kaj in predvsem kdaj bo pogledal. Naenkrat "prime-time", torej najbolj gledan termin, med 20. in 23. uro, ni bil več pomemben. Prej je omejeno število televizijskih mrež lahko predvajalo omejeno število serij, gledalec pa je moral med njimi izbirati. S ponudnikom televizijskih vsebin na zahtevo pa se je vse spremenilo. Gledalec je lahko pogledal vse serije, ki so se na različnih televizijah predvajale sicer v istem času. In v različnem času. Lahko je pogledal vse. Netflix je ustvaril širok prostor za ogled serij, ki so gledalcu ves čas na voljo. 

... revolucijo pa so prinesli Oglaševalci in Kriva pota.

Nato sta se na temeljih, ki so jih zgradili Sopranovi in Skrivna naveza, zgodili Oglaševalci (Mad Man) leta 2007 ter Kriva pota (Breaking Bad) leta 2008.

Številke gledalcev so se povzpele v višave, gledalci niso bili le gledalci, temveč so postali kultni sledilci. Serije niso več nekaj, kar ti za par minut prežene dolgčas. Oživele so in dobile oboževalce, ki po vsakem delu na družbenih omrežjih padajo v razvnete debate, izražajo svoje navdušenje, všečkajo najljubše serije, odštevajo dni do začetka nove sezone. Serija ni le televizijska vsebina, je povsem nova razsežnost.

In ta razsežnost je za mnoge dokaz, da nismo več v novi zlati dobi televizije, temveč smo že lep čas v novi dobi, ki še nima enotnega imena. "Konec zlate dobe, pozdravljena nova," kličejo mnogi.

Sicer je težko neko dobo ocenjevati, ko smo sredi nje, a najbrž je jasno, da serije, kot so Hiša iz kart (House of cards), Oranžna je nova črna (Orange is the new black), Pravi detektiv (True detective), Transparent, Fargo, Louie, pomenijo bistven premik standardov. Oranžna je nova črna je ena izmed prvih Netflixovih serij, ki je pomagala spodbuditi trend raznolikih obrazov in glasov, kot jih prej na televiziji nismo mogli videti. Bi se lahko pred nekaj leti kot glavna (anti)junakinja pojavila Hannah Horvath iz Deklet (Girls)?

Lahko število serij raste še naprej?

Po njegovih podatkih se je do konca leta 2015 predvajalo okoli 400 različnih televizijskih serij. Leta 2009 je to število znašalo 211. Res si je težko predstavljati, da bi to število še naraščalo, a na to bomo morali odgovoriti čez nekaj let.

Landgraf je dejal, da ta netrajnost pomeni, da bo mehurček, v katerem smo, kmalu počil. Pa bo res? Vendarle ne gre za neko omejeno dobrino, zato je ne bo "zmanjkalo". Mnogi so prepričani, da duha ni mogoče strpati nazaj v svetilko. Da ne gre za nek mehurček, temveč le za nov standard. Z nižjim se ne bomo več zadovoljili.

Kdo ima torej prav? Najbrž obe strani. Ali pa nobena. Same snovi ne bo zmanjkalo, rast serij je s tega vidika lahko neomejena. A mogoče je, da gre res za vrhunec, in da višje ne bo šlo - za vzdrževanje produkcije na sedanji ravni (ali še višji v prihodnosti) so potrebna finančna sredstva, ta pa so omejena. Zaradi tega se na določeni stopnji rast lahko ustavi.

Tukaj bomo morali za ohranitev kakovosti premisliti tudi gledalci. Najbrž ni težko uvideti, da ne moremo zahtevati vedno več, nato pa gledati piratskih verzij. Če je nekaj zastonj, težje ohranja nivo kakovosti, ki ga gledalci zdaj že povezujejo s televizijsko produkcijo in jo zahtevajo od nje. Nekdo mora plačati zanjo. Oglaševalce pogosto odvračajo vedno bolj iznajdljive tehnologije izogibanja predvajanja oglasov. Pa oglaševalski denar še zdaleč ni dovolj za serijo kalibra Igra prestolov (Game of thrones). Snemanje epizode te serije namreč stane vrtoglavih šest milijonov dolarjev (5,3 milijona evrov).

Zaradi teh dejavnikov lahko pride do upada produkcije, do tega poka mehurčka, če hočete. Ne pa zaradi pomanjkanja svežih idej in ekip. 

Prenasičenost?

Nekateri menijo, da je televizijski trg prenasičen. Res je, na voljo je veliko veliko več serij, kot bi jih človek sploh lahko pogledal v celem svojem življenju. Ampak je to res težava? 

Za gledalca je vsekakor dobra novica, saj bo za vsak odtenek svojega okusa našel ne le eno, temveč več serij, o čemer je lahko pred časom le sanjal. Poleg tega "eksplozija" novih serij od iskalcev igralske zasedbe zahteva, da iščejo nove in nove igralce, ki jih drugače ne bi spoznali, ne bi videli in slišali njihovih glasov. Bi lahko pred desetimi leti sveže, zabavne, prismuknjeno čudaške serije, kot je na primer Crazy Ex-girlfriend, dobile svoj čas na televiziji? Najbrž ne. In to bi bila velika škoda, saj je slednja že po nekaj delih prve sezone začela pobirati nagrade in ustvarila močno bazo oboževalcev, predvsem zaradi nepridigarskega pristopa do obravnavanja aktualnih tem, s čemer je navdušila tudi kritike. Čeprav je število serij nepregledno, tiste kakovostne hitro zasijejo in postanejo opažene ter prekosijo manj kakovostne tekmece. 

Kaj se je zgodilo s filmi?

Z nepredstavljivim razcvetom televizije pa se neizbežno povezuje vprašanje: kaj se dogaja s filmsko industrijo? Leta 2006 so največji hollywoodski studiji v kinematografe poslali 204 filme. Do leta 2014 je ta številka padla že na 136. A ljudje tega pravzaprav niso opazili, saj je to praznino zapolnila televizija.

Po recesiji so se filmski studiji skušali pobrati tako, da so manj tvegali in zato vlagali v preizkušene recepte. A v resnici so začeli zapravljati svoj (že tako majav) ugled z neskončnimi nadaljevanji filmov o super herojih. Televizija je s serijami postala varno zavetje za raznovrstne zgodbe, ki bi jih morda pred recesijo pripovedovali neodvisni filmi.

Za zmanjševanje tveganja v Hollywoodu prav tako izbirajo preverjene igralce, ki bodo prinesli zaslužek, na televiziji pa si drznejo tvegati, zato predstavljajo sveže nove obraze. (Hollywood pravzaprav tudi, samo ti še vedno pripadajo istim igralcem, če smo malo zlobni in namignemo na junakinjo filma Dnevnik Bridget Jones in podobne kolegice in kolege.)

Vse kar ni visokoproračunska akcija, superherojski film ali fantastika, se težko prebije v Hollywood in tukaj ima televizija na široko odprta vrata.

V "Adam Sandler komedijah" stavijo na preverjeno karto "smej se, ko nekdo prdne", zato se tisti, ki iščejo dobro komedijo in smeh, zatečejo k televizijskim serijam, ki premorejo neprimerno več originalnosti, kreativnosti in predvsem ... no, so smešne. Dajejo misliti, zbodejo s črnim humorjem, premikajo meje, opozarjajo na nepravičnosti v družbi, ali le skrbijo za smeh, ki je na nekoliko višji ravni kot pogovarjanje o kakcu. Samo pomislite na Odbito rodbino (Arrested Development), It's Always Sunny in Philadelphia, Curb Your Enthusiasm, The Mindy Priject, Moderno družino (Modern Family), Pisarno (The Office), Šolo za prvake (Community), Parke in rekreacijo (Parks and Recreation), Novo dekle (New Girl) in nešteto drugih. 

A kljub razcvetu televizije ne moremo govoriti o nekem popolnem zatonu filma. Da, morda v primeru visoko proračunskih hollywoodskih filmov, a ne, če govorimo o neodvisni produkciji po vsem svetu. Ta še vedno in vedno bolj streže s poslasticami. Če pa se producira kakšno komedijo, v kateri Jim Carrey v stanovanju goji pingvine, manj, pa tudi ne bo konec sveta.

Filmi so še vedno lahko bolj izzivalni, bolj eksperimentalni, bolj filozofski, dih jemajoči. Televizija mora vendarle v vsak del dodati nekaj drame, da gledalca pritegne, da pogleda nov del. Filmi tega bremena nimajo in zato lahko počno zanimive stvari, ki jih televizija ne more.

Govorimo o televiziji, a pravzaprav ne govorimo o televiziji

Tako v novi zlati dobi televizije kot v sedanji dobi govorimo o televizijskih serijah, a pravzaprav govorimo o serijah, ki jih producirajo Netflix, Hulu, Amazon, ki v osnovi niso televizije, ampak so se iz ponudnikov videovsebin drugih televizijskih mrež razvili tudi v producente lastnih serij, ki jih ustvarjajo z osupljivo hitrostjo. "Naš vstop v ustvarjanje svojih originalnih serij je začel nekaj, kar se kaže kot do zdaj največja eksplozija originalne televizijske produkcije v zgodovini medijev," je dejal Ted Sarandos, vodja vsebin na Netflixu.

Zlata doba je televiziji vrnila spoštovanje in prestiž

Kot smo poudarili, poimenovanje zlata doba ne pomeni, da v drugih obdobjih ni bilo dobrih serij, temveč gre za večjo razsežnost – z vidika igralcev in mesta, ki ga televizija zavzema v hierarhiji. Televizija se je v zadnjem desetletju hitro razvila, kar se tiče spoštovanja in prestiža. Prireditve podelitev nagrad so povečale število kategorij, posvečenim televizijskim vsebinam.

Še pred leti je bila televizija kraj, kjer obtičijo ljudje, ki niso dovolj dobri za filmska platna. Če se je filmski igralec pojavil na televiziji, je bil to jasen znak začetka konca njegove kariere. Pravzaprav kar konec. Biti televizijski igralec je bila slabšalnica, zmerljivka (Ti sodiš na televizijo! Ti si takšen televizijski igralec!). Temu primerni so bili tudi honorarji, ki so jih dobivali.

Danes mnogo uveljavljenih igralcev raje odide na televizijo, kjer so vloge bolj raznolike, izzivalne, nudijo večje umetniško zadovoljstvo in kreativnost. Ker za razliko od obdobja deset let nazaj predpisana dolžina sezone ni več 22 delov, temveč lahko sezona obsega tudi samo šest delov, lahko igralci sodelujejo tako pri snemanju filmov kot serij.

Sploh pa televizija privlači ženske, saj imajo tu več možnosti za vloge, ki nudijo umetniško izživljanje, v sodobnih filmskih uspešnicah so največ obsojene na igranje nevest, prav tako pa so plače glede na spol na televiziji veliko bolj izenačene.

In kakšne so plače? Kakšna je danes razlika med filmskimi in televizijskimi igralci?

Ameriška revija Forbes je za leto 2015 pripravila sezam najbolje plačanih igralcev, tako filmskih kot televizijskih.

Najbolje plačani televizijski igralci leta 2015:

1. Jim Parsons, Veliki pokovci (The Big Bang Theory): 29 milijov dolarjev (25,8 milijona evrov)
2. Johhny Galecki, Veliki pokovci (The Big Bang Theory): 27 milijonov dolarjev (24 milijonov evrov)
3. Mark Harmon, Preiskovalci na delu: NCIS: 20 milijonov dolarjev (17, 8 milijona evrov)
3. Simon Helberg Veliki pokovci (The Big Bang Theory): 20 milijonov dolarjev (17, 8 milijona evrov)
3. Kunal Nayyar Veliki pokovci (The Big Bang Theory): 20 milijonov dolarjev (17, 8 milijona evrov)

Najbolje plačane televizijske igralke leta 2015:

1. Sofia Vergara, Sodobna družina (Modern Family): 28,5 milijona dolarjev (25,3 milijona evrov)
1. Kaley Cuoco-Sweeting, Veliki pokovci (The Big Bang Theory): 28,5 milijona dolarjev (25,3 milijona evrov)
3. Julie Bowen, Sodobna družina (Modern Family): 13 milijonov dolarjev (11,6 milijona evrov)
4. Ellen Pompeo, Talenti v belem (Grey's Anatomy): 11,5 milijona dolarjev (10,2 milijona evrov)
5. Mariska Hargitay, Zakon in red (Law & Order): 11 milijonov dolarjev (9,8 milijona evrov)

Vidimo lahko, da so plače glede na spol res precej izenačene, za občutek pa poglejmo še najbolje plačane filmske igralce. Seznam je prav tako pripravila revija Forbes.

Najbolje plačani filmski igralci leta 2015:

1. Robert Downey Junior: 80 milijonov dolarjev (71 milijonov evrov)
2. Jackie Chan: 50 milijonov dolarjev (44,5 milijona evrov)
3. Vin Diesel: 47 milijonov dolarjev (42 milijonov evrov)
4. Bradley Cooper: 41,5 milijona dolarjev (37 milijonov evrov)
5. Adam Sandler: 41 milijonov dolarjev (36,5 milijona evrov)

Najbolje plačane filmske igralke leta 2015:

1. Jennifer Lawrence 52 milijonov dolarjev (46 milijonov evrov)
2. Scarlet Johansson 35,5 milijona dolarjev (31,6 milijona evrov)
3. Melissa McCarthy 23 milijonov dolarjev (20 milijonov evrov)
4. Fan Bingbing 21 milijonov dolarjev (18,7 milijona evrov)
5. Jennifer Aniston 16,5 milijona dolarjev (14,7 milijona evrov)

Vidimo lahko (poleg tega, da filmski igralci zaslužijo neprimerno več od svojih kolegic, na kar mnogi neuspešno opozarjajo), da zaslužek najbolje plačanih televizijskih igralk precej presega zaslužek filmskih igralk, ki so se uvrstile na tretje, četrto in peto mesto. Kdo bi rekel, da Julie Bowen iz Moderne družine zasluži skoraj toliko kot Jennifer Aniston? To je tista nova zlata doba oziroma razcvet televizije, o katerem smo govorili. Zdaj se "Ti sodiš na televizijo" ne sliši več tako slabo. V dobi hollywoodskih neskončnih nadaljevanj Maščevalcev je pravzaprav kompliment.