Janez Pavel II. se je kot Karol Jozef Wojtyla rodil leta 1920 v poljskih Wadowicah, mestu 50 km jugozahodno od Krakova. Lolek, kot so ga klicali vrstniki in prijatelji, je bil drugi sin Karola Wojtyle, upokojenega vojaškega oficirja in krojača in Emilie Kaczorowske Wojtyle, osnovnošolske učiteljice litvanskega porekla.
Wojtylovi so bili strogi katoliki, vendar s sonarodnjaki niso delili antisemitskih nazorov. Še pred dopolnjenim 14. letom sta zaradi bolezni umrla najprej mati in potem tudi njegov starejši brat. Preostala leta otroštva je preživel skupaj z očetom. Leta 1938 je odšel v Krakov na študij polonistike, ukvarjal se je z gledališčem in literaturo, v prvih letih druge svetovne vojne pa se je odločil, da bo postal duhovnik.
Po končanem bogoslovju v tajnem semenišču je študij nadaljeval v Rimu, kjer se je učil tuje jezike in se nato z doktorsko disertacijo vrnil v domovino. Opravljal je duhovniško službo, bil univerzitetni profesor v Krakovu in Lublinu, leta 1958 pa je postal krakovski pomožni škof, leta 1964 nadškof in leta 1967 tudi kardinal.
Po smrti papeža Janeza Pavla I. 16. oktobra 1978 je bil Wojtyla izvoljen za 264. papeža rimskokatoliške cerkve in tako postal prvi Slovan na sedežu Petrovega naslednika. Prvič po 456 letih je papež postal nekdo, ki ni Italijan. Njegov pontifikat je trajal več kot 26 let in je bil tretji najdaljši v zgodovini. V tem času se je Janez Pavel II. pokazal svetu kot protislovna osebnost. Bil je sodoben in v prihodnost zazrt voditelj, obenem pa zagovornik najbolj konzervativnih cerkvenih nazorov. Tako se je neštetokrat zavzel za mir v kriznih žariščih povsod v svetu, od Perzijskega zaliva do vojn na Balkanu in na Bližnjem vzhodu.
Odzival se je na aktualne dogodke in že na začetku svojega papeževanja odkrito podprl sindikat Solidarnost, ki je pripomogel k padcu komunističnega režima na Poljskem. Papeževo pastoralno delo, ki med drugim poudarja potrebo po prilagoditvi cerkve spremenjenim svetovnim političnim in kulturnim razmeram ter potrebo po novi evangelizaciji, se izraža predvsem v številnih apostolskih potovanjih po svetu.
Karol Wojtyla je v imenu rimskokatoliške cerkve storil nekaj zgodovinskih korakov. Bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo in mošejo, prvi se je opravičil za napake, ki so jih v preteklosti zagrešili predstavniki cerkve. Hkrati pa je ob vsaki priložnosti pozival k spoštovanju katoliških doktrin in pravil, najsi je šlo za nasprotovanje ločitvi, splavu in kontracepciji, za odnos do homoseksualnih, celibat duhovnikov ali za posvečevanje duhovnic.
Janez Pavel II. ni nadaljeval reform, ki jih je v začetku 60-tih let vzpodbudil papež Janez 23. in ki naj bi omilile centralizem rimskokatoliške cerkve in jo bolj prilagodile sodobnemu svetu. Papež Wojtyla je svojo izjemno karizmatičnost zna spretno uporabljati za popularizacijo vere, zlasti na svojih številih poteh po svetu. V tem je bil rekorder med papeži, saj je med 104 apostolskimi potovanji obiskal več kot 130 držav. Med tistimi, kamor zaradi politično-verskih ovir ni mogel, sta ostali le Rusija in Kitajska.
V Sloveniji je bil papež dvakrat, leta 1996 v Ljubljani, Postojni in Mariboru in leta 1999 v Mariboru, kjer je razglasil za blaženega Antona Martina Slomška. Slovenci se papeža Janeza Pavla II. in njegovega prvega obiska spomnijo po legendarnem stavku "Papež 'ma vas rad".
Janez Pavel II. je postavil še nekaj rekordov: imenoval je skoraj 500 svetnikov in več kot 1300 blaženih. Na svojih rednih tedenskih sprejemih, ki jih je opravil več kot 1100, je sprejel vel kot 17 milijonov vernikov, srečal pa se je tudi z blizu 900 voditelji držav in vlad. Med njegovim papeževanjem se je število držav, ki imajo diplomatske odnose s svetim sedežem, povzpelo z 90 na 174. Slovenija jih je vzpostavila februarja 1992, mesec dni potem, ko jo je Vatikan priznal kot samostojno državo.
Ena najbolj odmevnih papeževih poti v tujino je bilo romanje v sveto deželo leta 2000. Razumeti ga je bilo kot papeževo poslavljanje od sveta, saj ga je že takrat zdelovala starost, ki so se ji pridružile že bolezni.
Nekatere papeževe bolezni so bile tudi posledice atentata leta 1981, ko je na trgu sv. Petra nanj streljal turški skrajnež Ali Agca in ga hudo ranil v trebuh.
Papeževo zdravje se je začelo zares slabšati šele 10 let pozneje, ko je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, zaradi katere se mu je zadnja leta tresla leva roka in tudi govoril je vse težje. Nekaj let pred smrtjo so 84-letnemu začele pobirati moči še hude bolečine v desnem kolenu, ki ga je prizadel artritis. Zaradi tega je vse težje hodil, nazadnje pa so ga med obredi že prevažali na invalidskem vozičku v obliki papeškega prestola.
V zadnjih letih so bila zaradi njegovega slabega zdravja vse pogostejša ugibanja o papeževem morebitnem odstopu, ki pa jih je sam odločno zavrnil.
Kdo bo postal novi poglavar dobre milijarde katoliških vernikov, bo odločil zbor kardinalov. Kdorkoli bo že zasedel njegovo mesto, pa ne bo imel lahkega dela, če se bo hotel kosati s priljubljenostjo in moralno avtoriteto izjemne osebnosti, kakršen je bil Karol Wojtyla.
