Zgodovinska lekcija, ki jo je Trump očitno spregledal. Bo zaradi fotografije na kocko postavil svetovni mir?

Zgodovina ima to neprijetno lastnost, da se rada ponavlja. Tudi v tistih svojih delih, ki predstavljajo najbolj mračne trenutke človeštva. Vzrok pa je vedno isti – ljudje ponavljajo dejanja in pozabljajo na njihove pretekle posledice. Tudi na političnem parketu.

Eden zadnjih takšnih dogodkov je ukrep ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da uvede višje carine na uvoz jekla in aluminija. S tem naj bi zaščitil domačo industrijo oziroma uradno kar nacionalno varnost, saj se pri ukrepu sklicuje na člen, ki omogoča uvajanje višjih carin, če je ogrožena varnost države, ki je sicer članica Svetovne trgovinske organizacije.

Protekcionistični ukrepi se tokrat seveda ne dogajajo prvič v zgodovini, večina pa upa, da ne bodo imeli tako uničujočih posledic kot v preteklosti.

Od protekcionizma k nacionalizmu in nato še do vojne

Pojem trgovinske vojne, ki pomeni uvajanje dajatev, ki ohromijo trgovino z določenim izdelkom z namenom zaščite domače industrije ali onemogočanja konkurence, torej ni nov. Države se v trgovinske vojne zapletajo že stoletja in posledice so bile običajno precej podobne – trgovinske vojne so se končale z rožljanjem orožja.

"Trgovinske vojne so lahek zalogaj in v njih je enostavno zmagati," je med drugim tvital Trump. Zgodovina pravi, da imajo trgovinske vojne hude posledice, dolgoročnih zmagovalcev pa bolj malo.

Primera, ki ju je Trump morda spregledal, pa ju ne bi smel, sta vsaj dva. Leta 1871 se je Italija, takrat mlada država, zatekla k protekcionizmu, da bi zaščitila svojo mlado industrijo. Ena od posledic te odločitve je bilo pretrganje trgovinskega sporazuma s Francijo. Italija je posledično nekatere carine zvišala tudi za 60 odstotkov. Francozi Italijanom niso ostali dolžni in so leta 1892 sprejeli izjemno protekcionistično zakonodajo. Prva posledica je bila seveda ta, da je trgovina med državama izjemno padla, dolgoročno pa je posledice čutil ves svet. Vse skupaj je bilo nameč eden od povodov za nezdrave odnose v Evropi, ki so sčasoma vodili v prvo svetovno vojno.

Vendar pa ta izkušnja sveta ni prav veliko naučila, ugotavljajo zgodovinarji, ki so preučevali ameriško veliko depresijo. Od leta 1929 do 1933 je ameriško gospodarstvo beležilo največji zaton v zgodovini. Prihodki so padli za okoli 36 odstotkov, brezposelnost se je s 3 dvignila na več kot 25 odstotkov, 40 odstotkov bank je zaprlo svoja vrata, trgovinska dejavnost je močno zamrla. Milijoni ljudi so bili pahnjeni v obup.

Leta 1930 so se zato ZDA zatekle k protekcionizmu v obliki zakona, znanega kot Smoot–Hawley Tariff Act. Ta je zvišal carine na okoli 20.000 uvoznih izdelkov in povzročil, da so se tudi po svetu dvignile države in začele uvajati svoje dajatve. Ali kot je zapisal ekonomist Joseph M. Jones: "Ko carine neke države grozijo, da bodo pokončale industrijo druge države, to v populaciji te države povzroči veliko jezo."

In jo tudi je. Na primer v Italiji, kjer so ljudje na ulicah uničevali in zažigali ameriške avtomobile, Benito Mussolini pa je junija 1930 sporočil, da "se bo Italija branila na svoj način". Trgovina med državama je nato padla z 211 milijonov dolarjev leta 1928 na 58 milijonov leta 1932. Italija pa je vmes podpisala trgovinski sporazum in sklenila politično zavezništvo s Sovjetsko zvezo, kar je znova premešalo politične karte. In kot pravi ekonomist Paul Krugman – ukrep Smoot-Hawley sam po sebi ni povzročil velike depresije, v tistem času so bile storjene še veliko hujše ekonomske napake. So pa trgovinske vojne, ki so po svetu nastale zaradi njega, ohromile okrevanje trgovine, ko se je začelo okrevanje proizvodnje. To pa je močno vplivalo na nadaljni razplet zgodbe. Protekcionistični ukrep je prilil olje na ogenj širjenja nacionalizma, končni produkt mešanice več dejavnikov pa je bila uničujoča druga svetovna vojna.

Izpolnjene predvolilne obljube, a za kakšno ceno?

Peter S. Goodman, ekonomski poročevalec New York Timesa, je za Daily ocenil, da Trumpova administracija očitno ne razume, kako previdno je treba ravnati, ko gre za uvajanje carin, saj imajo te neverjetno moč povzročanja težav: "Drži, da je na trgu poplava poceni jekla. Še posebej kitajskega. Vendar  te carine ne bodo prizadele Kitajske, ki ZDA proda le okoli 2 odstotka potrebnega jekla, ampak druge trgovinske partnerje, ki ZDA prodajajo jeklo. To so naše trgovinske zaveznice. Prav tako pa to ne rešuje ameriškega problema. Ideja je, da naj bi s tem Trump pomagal ameriškim železarjem, ki trenutno na globalnem trgu težko zaslužijo s svojimi proizvodi. Ta industrija je dejansko izgubila veliko delovnih mest. Vendar pa je v ameriški ekonomiji okoli 80-krat več ljudi, ki se zjutraj vstanejo in gredo na delo v podjetja, ki jeklo kupujejo, kot v podjetja, ki ga izdelujejo. In ko vlada ščiti proizvajalce, škoduje vsem, ki ga kupujejo - avtomobilske proizvajalce, proizvajalce kmetijskih strojev, gradbene opreme ... Govorimo o velikanskih podjetjih, ki so stebri skupnosti."

In tako naj bi Trumpovo uvajanje carin v resnici prizadelo več Američanov kot naj bi jim pomagalo. "Zato je velik del ameriškega gospodarstva nezadovoljen z uvajanjem carin, ker gre po svoje za uničevanje dobavne verige, zvišale se bodo tudi cene izdelkov, še posebej pa se bojijo povratnih ukrepov trgovinskih partnerjev. Zato je tudi odkorakal ekonomski svetovalec Bele hiše Gary Cohn, saj je ugotovil, da administracije očitno ne bo mogel prepričati o škodljivosti uvajanja carin," še meni Goodman.

Promocijska fotografija kot politični kapital in neuslišan glas razuma

Trump je pač železarski industriji obljubil rešitev. S tega vidika pravkar počne nekaj, kar je obljubil. "V zveznih državah, kjer so zaposleni v železarstvu izgubili službe, domove, prihranke, bodo to pozdravili. Vendar za kakšno ceno – veliko ljudi bo namreč prizadetih za to, da bo imel predsednik fotografijo z nasmejanimi železarji. In ta fotografija bo velik politični kapital predsednika, ki rad govori direktno ljudem. Ekonomisti bodo sicer nemočno vpili, da situacija v resnici ni tako enostavna. Ampak ti glasovi bodo neslišni ob glasno vpijoči podobi železarn, ki bodo spet zaposlovale," ocenjuje Goodman.

Trgovina kot zaveznica miru

A to bodo zgolj kratkoročne vesele podobe, opozarjajo strokovnjaki. Zgodovina namreč uči, da bi jih lahko dolgoročno zamenjale podobe gospodarskega in celo vojnega opustošenja. In takrat bi se lahko carine, ki so danes aktivirane ob izgovarjanju na zagotavljanje ameriške varnosti, postale velika nevarnost in sovražnik globalnega miru.

Narodi, ki so med seboj gospodarsko povezani, ki trgujejo, se med seboj ne pobijajo. To je teza, ki je po krvavih zgodovinskih trenutkih, postavila temelje svetu kot ga poznamo danes.

Na temelju ideje o gospodarskem sodelovanju kot temelju miru, je med drugim v osnovi nastala Evropska unija oziroma njena predhodnica, Evropska skupnost za premog in jeklo. ESPJ je temeljila na prepričanju, da je mogoče z združevanjem industrije premoga in jekla – takrat ključnih industrij za izdelavo orožja, vojno narediti nepojmljivo in stvarno nemogočo, saj tako sekira med starima sovražnicama Nemčijo in Francijo ne bi bila zakopana le na papirju.

 Leta 1947 je bil v Ženevi podpisan GATT – Splošni sporazum o carinah in trgovini, ki je zmanjšal trgovinske ovire . Sprva ga je podpisalo 23 držav, danes pa so določila vpeta v pravila Svetovne trgovinske organizacije WTO, ki nad svetovno trgovino bdi od leta 1995 in ima 164 članic. Ureditev svetovne trgovine na tem nivoju, zagotavlja tudi mirno, pravno reševanje dvostranskih trgovinskih sporov. "Ekonomska rast, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih, je v veliki meri povezana s stabilnostjo, ki jo je v globalno trgovino prinesel GATT," ocenjuje ekonomski zgodovinar Douglas Irwin.

A njegov "dežnik", WTO, je danes ogrožen. Številni se sprašujejo, kakšno moč članice sploh imajo proti svojeglavemu Trumpu. Lahko se odločijo za tožbo. Vprašanje pa je, kaj bi potem storil Trump, ki je že v predvolilni tekmi izražal dvom v WTO. Če bi ZDA iz organizacije izstopile, bi to pomenilo skok na povsem neznan teritorij – za ves svet.

Nacionalna varnostna strategija ali nevarne geopolitične igrice

Trump se sicer ob uvajanju carin sklicuje na nacionalno varnost. Za podlago je uporabil člen, ki pravzaprav pravi, da je nekaj svetega v jeklu in aluminiju, in če ZDA nimajo domače proizvodnje obojega, jih to potiska v nevaren položaj. A ZDA še vedno proizvajajo dve tretjini jekla, ki ga potrebujejo, zato je sklicevanje na ta argument smešno, meni Goodman.

Z njim se strinja tudi nemški ekonomski strokovnjak Gabriel Felbermayr. "Mislim, da niti Trump ne verjame v to argumentacijo. Bolj verjetno je, da so vsebino 21. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT, 1994) uporabili, ker je prikladna. Druge članice ga namreč želo težko izpodbijajo."

Ob predstavi za domačo javnost, pa se Trump po njegovem igra še nevarno geopolitično igrico – napad na WTO in EU, s ciljem, da multilateralno trgovino spet spremeni v bilateralno, z dogovori, ki bi koristili ZDA. Žrtve takšnih kupčkanj pa bi bile predvsem manjše in ranljivejše države. "S svojim početjem pa želijo Američani vnesti razkol med različne članice WTO. Pričakujejo, da bodo države zdaj hodile v Washington, prosile, da se jih izvzame iz ukrepa. Ta biletarizacija svetovne trgovine pa bi bila bistvena posledica Trumpove poteze, ki bi uničila WTO in spodkopala temelje svetovne trgovine," svari strokovnjak. 

In opozarja, da bodo članice EU ob naraščajočem nacionalizmu in protekcionizmu postavljene pred veliko skušnjavo in je najbrž le vprašanje časa, katera bo padla prva: "V EU moramo biti enotni. Enostavno ni druge možnosti. Na intelektualni ravni to vsi vedo. V vojni mišic med ZDA in Kitajsko bi bile majhne države kot sta na primer Avstrija in Slovenija, uničene. To je več kot jasno. Na eni strani imamo strateško Kitajsko in na drugi agresivne ZDA. Ampak v praksi bo pa težava nastala v trenutku, ko bosta ZDA ali Kitajska kateri od članic ponudili nekaj, kar bo predobro, da bi ta zavrnila. In če se država ne bo uprla skušnjavi, bo to zarezalo prepad med članice EU. In mislim, da bosta obe sili igrali na to karto. Trump je na primer že večkrat dejal, da želi posebne dogovore z Nemčijo. Doslej je bil odgovor vedno "ne" z obrazložitvijo, da smo del carinske unije. A vprašanje je, ali bi bilo še vedno tako, če bi bila na primer resno ogrožena naša industrija."

Reformiranje WTO in nov družbeni dogovor

Rešitev Felbermayr vidi v prenovi WTO, ki še vedno deluje po vsaj 25 let starih pravilih – predvsem zaradi nezmožnosti članic, da se uskladijo glede novih: "Kot vemo, se je v četrt stoletja marsikaj spremenilo, na to pa WTO ni odgovorila, četudi so se organizaciji na primer pridružile Kitajska, Rusija, Vietnam, četudi smo zdaj sredi tehnološke revolucije, da v ospredje stopa IKT tehnologija, da se posel danes odvija v povsem drugačnem okolju ..."

Pred najhujšimi posledicami trgovinskih vojn pa nas lahko reši le trezen pristop z uvedbo smiselnih rešitev. "Največja napaka bo storjena, če bomo skočili v zrak in zagovornike protekcionizma obtožili, da uničujejo svetovni trgovinski sistem. To seveda drži, ampak to se ni zgodilo po naključju, ampak za to obstajajo razlogi in če jih ne bomo odpravili, bodo populistični politiki zlorabili strah, občutek nelagodja in naraščajoča nasprotja med ljudmi. Potrebujemo novo družbeno pogodbo."

Zmagovalci, poraženci in velika fronta - Kitajska

Prav tako pa potrebujemo jasno razumevanje dogajanja okoli sebe, meni strokovnjak za ekonomsko zgodovino Kevin O'Rourke. "Mednarodna trgovina ustvarja prihodke, ob tem pa tudi zmagovalce in poražence," pravi in opozarja, da je trgovina vseeno izjemno odvisna od politike. "Če so poraženci politično močni, je rezultat protekcionizem, kar smo v zgodovini že videli."

Se pa Trump ne namerava ustaviti pri jeklu in aluminiju, na kar je na primer EU že napovedala povračilne ukrepe, če si Trump ne premisli. Ena glavnih naslednjih tarč njegove administracije je Kitajska in boj na področju tehnologije in intelektualne lastnine. Trump Kitajski očita vzpon na račun kraje, podlaga za ukrepe pa bi bila tako določba, da je mogoče uvesti dodatne carine, kot kazen za nepoštene trgovinske prakse.

Kar je sicer veliko manj privlečeno za lase kot kaznovanje na primer EU ali Kanade zaradi jekla in aluminija, ocenjujejo poznavalci, a vprašanje je, kako se bo igra razpletla. Pred "napadom" na zaveznice, je bilo namreč mogoče celo računati na zavezništvo ZDA, EU in Japonske, ko gre za sankcioniranje Kitajske, piše Bloomberg. Vprašanje pa je, kakšna je situacija sedaj.

Po drugi strani pa bi bila nujnost trgovinskih vojn veliko manjša, če bi imele "države pospravljeno lastno hišo", ocenjuje Bloombergov David Shipley. Svetovna trgovina in svetovne velesile so prikladen politični izgovor, ko stvari ne gredo v pravo smer. Kar je sicer nevarno početje, a na domačem terenu običajno deluje. Začasno. Za dolgoročne, za svet dobre rešitve, pa bi bilo po njegovem mnogo bolje, da države poskrbijo za zdravje svojih domačih sistemov in stabilizirajo ter utrdijo WTO. Nesorazmerje moči se namreč ustvarja v kaosu, ki je posledica političnega nereda, ne pa (globalne) trgovine.