Zgodovina, spisana s krvjo: 'Šolski učbeniki so polni sovraštva'

Dr. Bogomil Ferfila, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je prekrižaril svet. Izkušnje iz marsikaterega konca sveta je opisal v kateri od svojih številnih knjig. Eno prvih potovanj Ferfile, ki je tudi znan komentator razmer po svetu, je bilo na Bližnji vzhod. Izrael je zapusti le nekaj dni, preden se je oktobra 1973 začela jomkipurska vojna.

Konflikt na tamkajšnjem območju budno spremlja vse do danes. V pogovoru z nami je delil svoja videnja zapletenaga odnosa med Izraelom in Palestino in bogato poznavanje zgodovinskega dogajanja, ki je pravzaprav privedlo do današnje situacije.

Kot pravi, ima vsaka stran argumente, ki govorijo v njen prid, vendar pa se je pri tako kompleksnem vprašanju težko postaviti na le eno stran. Idejo Slovenije, da bi priznala Palestino, pa vidi predvsem kot akcijo pred volitvami, s katero pa bi Slovenija kvečjemu dokazala, da kljub članstvu v EU na področju zunanje politike solira, kakšnega večjega učinka pa naše priznanje za Palestino ne bi imelo.

Konflikt med Palestinci in Izraelci je posledica zapletene zgodovine ...

Judje so starodavno ljudstvo, ki je poseljevalo ozemlje Palestine nekaj tisoč let, do prihoda Rimljanov. Rimljani so jih nato izgnali, na območju Palestine jih je ostalo le malo, večina pa je šla v diasporo po vsem svetu - od Bližnjega vzhoda, Azije, Severne Amerike, Evrope ... Še posebej veliko jih je šlo v Vzhodno Evropo. No, v sedmem stoletju so nato na ozemlje Palestine prišli Arabci in tja prinesli islam. Tam so ostali 1500 let, zato Palestino upravičeno imenujejo domovina.

Potem se je v Evropi po spletu tragičnih okoliščin žal zgodilo preganjanje Judov. Delno so bili za naraščanje sovraštva krivi tudi sami, saj so zlasti v Vzhodni Evropi pogosto delovali kot nekakšna vmesna vez med oblastniki - kralji, fevdalci in kmeti, to pa je vzbudilo sovraštvo ljudskih množic, ki so jih potem začele vse bolj napadati. Vrstila so se preganjanja Judov, zlasti na Poljskem in v Rusiji, vrhunec pa je vse skupaj doseglo med drugo svetovno vojno, ko je v koncentracijskih taboriščih izginilo okoli šest milijonov Judov.

In takrat so Judje pravzaprav doumeli, da bodo iztrebljeni, če ne bodo nekje našli zemlje, kjer bi ustanovili svojo državo kot vsi ostali narodi. Sionistično gibanje je za svojo novo-staro domovino izbralo prav ozemlje izpred 2000 let, Palestino, in začelo se je priseljevanje Judov.

Predlaganih lokacij za novo domovino je bilo sicer več. Ena je bila Palestina kot starodavno ozemlje. So pa sionisti ves čas govorili, da je Palestina prazna. Palestincev nikoli niso priznali kot naroda, ki poseljuje to ozemlje. Govorili so le o "nekih Arabcih, ki so se tam naselili". Drugo takšno ozemlje, ki so ga imeli v načrtu, je bila Avstralija, tretja pa Angola. Obstajal je celo projekt, da bi ustanovili izraelsko državo tako v Angoli kot v Izraelu in bi potem nekako sodelovali.

Najbrž bi bile težave povsod, kamor bi Judje takrat prišli. Morda bi bilo zaradi redke poseljenosti še najmanj težav v Avstraliji, vendar se to ni zgodilo.

Izraelska država je na območju Palestine nastajala z blagoslovom Zahoda ...

Izrael je projekt Zahoda. Nastal je na temeljih kolektivne krivde, ker si je Zahod pred holokavstom zatiskal oči in ni storil ničesar, da bi preprečil pobijanje Judov. Posledica pa je konflikt, ki še danes traja, v središču spora pa sta dva naroda. Palestinski, ki je tam neprekinjeno živel 1500 let in Judje, ki so se tja vrnili. Stojita si nasproti, se zapletata v spopade, nobeden od obeh ne vidi problemov drugega, nobeden od obeh noče niti za centimeter popustiti drugemu. Izrael že vse od uradnega nastanka leta 1948 bije vojno z arabskimi sosedi, v povprečju si vojne sledijo na vsaka tri leta, v tem obdobju se jih je tako odvilo približno dvajset.

Je mogoče v tem zapletenem klopčiču zgodovine reči, kdo je agresor in kdo žrtev?

Težko se je objektivno opredeliti, ker gre za tragičen splet zgodovine za Jude. Kar govorijo Judje, da so v času holokavsta vsi gledali stran, je deloma res. Če bi iztrebljanje trajalo še kakšno leto ali dve, bi lahko v plinskih celicah izginil celoten narod. Po drugi strani so pa Palestinci na območju živeli 1500 let, holokavst ni njihova zgodba, je niti ne razumejo prav dobro, pri tem niso sodelovali, a njim se je zgodila okupacija, pa tudi veliko tistega, kar so prej v diaspori doživljali Judje.

Kako so se v času konflikta spreminjale meje Izraela?

Sestava današnjega Izraela oziroma današnje Palestine je izjemno zapletena. Imamo Izrael, ki je v vojni 1967, potem ko je prej obvladoval okoli 40 odstotkov ozemlja, zasedel približno 78 odstotkov palestinskega ozemlja. Čeprav tako zahteve Palestincev kot resolucije Združenih narodov zahtevajo, da se Izrael umakne v okvire meja izpred leta 1967, se to ni zgodilo. Tako je Izrael ena redkih držav, ki nima mednarodno priznanih meja.

Na tem ozemlju današnjega Izraela imamo tako dve ozemlji, ki ju je Izrael okupiral, in katerih okupacijo je OZN razveljavila - to sta Vzhodni Jeruzalem in Golanska planota. Prebivalci teh območij niso državljani Izraela, ampak imajo tam zgolj stalno prebivališče, kar pomeni precejšnjo razliko v statusu.

Najbolj problematičen je ozek pas na meji Izraela in Sredozemskega morja, Gaza, kjer na ozemlju za približno 2 do 3 Ljubljane živi toliko ljudi kot pri nas v celi državi, torej okoli 2 milijona. Ta del Izrael kontrolira in blokira, predvsem zato, ker je tam na oblasti Hamas, skrajna islamska šeriatska stranka, ki ima v svojem programu uradno zapisan cilj uničenja Izraela. Po drugi strani pa so prav konflikti z Gazo v zadnjih treh vojnah pripeljali do tega, da je Izrael zlasti v Evropi izgubil precej naklonjenosti.

Kakšno je danes življenje na teh območjih?

Zahodni breg je deloma pod upravo palestinskih oblasti, večinoma pa pod vojaško upravo Izraela. Palestinska oblast je neučinkovita, praviloma se bori za interese voditelja, prej Jaserja Arafata, zdaj Mahmuda Abasa. Zatrli so demokracijo, ne ozirajo se na pravice ljudi, težko bi rekli, da gre za kakšno demokratično ureditev. Izrael z Zahodnim bregom sodeluje. Seveda so tudi konflikti, vendar neko sodelovanje obstaja. Med drugim izdajajo dovoljenja Palestincem na Zahodnem bregu, da lahko delajo v Izraelu. Odnosi z Gazo so najbolj napeti, konflikt je skoraj nenehen.

Življenje v samem Izraelu je precej normalno, imajo pa precej zanimivo poselitveno strukturo. Judje se koncentrirajo predvsem v dve glavni mesti, Jeruzalem in Tel Aviv. Slednji je svetovna metropola, kjer že danes prebiva skoraj polovica vseh Judov, po projekcijah pa naj bi v nekaj desetletjih tam prebivalo celo osemdeset odstotkov Judov.

V Izraelu živi tudi 1,7 milijona Palestincev, ki jih je Izrael že ob nastanku države leta 1947 vključil v svojo družbo in imajo izraelsko državljanstvo. Pogosteje kot v mestih prebivajo na deželi. Formalno pravno imajo vse pravice, ki jih uživajo tudi državljani Izraela, jim pa ni treba služiti vojske. V praksi imajo nekoliko nižje prihodke, po svoje Izrael nad njimi do določene mere izvaja diskriminacijo.

Okoli 300.000 Palestincev prebiva tudi v Vzhodnem Jeruzalemu, kjer Izrael izvaja svojo politiko judaizacije in je na tem območju na palestinski zemlji že naselil Jude. Prav vprašanje judovskih naselij predstavlja velik del spora med obema stranema. Gradnjo naselbin prepovedujejo celo mednarodne konvencije, vendar pa to gradnje ne prepreči, naselbine rastejo tudi na Zahodnem bregu.

Če si na eni strani Izrael, zlasti desničarske izraelske vlade, želijo, da bi Zahodni breg vključili v državo Izrael in s tem zaokrožili ozemlje, je situacija drugačna, ko gre za Gazo. Priključitve Gaze Izraelci ne želijo, prav tako si je demografsko ne morejo privoščiti. Namreč, če že danes seštejemo vse Jude in vse Palestince, ki živijo na vseh naštetih delih, je število Palestincev že sedaj večje kot število Judov in glede na večjo rodnost muslimanskih družin se pričakuje, da bo to razmerje še bolj neugodno.

Torej demografski trendi niso na strani Izraela?

Zaenkrat za to delno še skrbijo Haredi, ultraortodoksni Judje, ki imajo poseben položaj znotraj izraelske družbe. Tem moškim ni treba služiti vojske, ampak se posvečajo študiju svetih besedil v verskih šolah. Običajno delajo žene, imajo pa te družine od pet do deset otrok. Ta del družbe zelo narašča, v dvajsetih letih naj bi predstavljal celo štirideset odstotkov izraelskega prebivalstva. Prav tako ta del družbe raste hitreje kot muslimanske družine, vendar so načrti, da se tudi te moške vključi v vojsko, da se jih pošlje v službo in to naj bi ustavilo rast tega dela družbe.

Če bi priključili Zahodni breg, bi bile številke že na strani Palestincev, Izraelce skrbi, da bi po volilni demokraciji nato prevzeli položaje.

Izraelci in Palestinci sicer delujejo kot precej neenaki nasprotniki.

To je v izraelsko-palestinskem konfliktu pomemben podatek. Na eni strani imamo Izrael, državo, ki je na številnih področjih v samem svetovnem vrhu, čeprav je približno le tako velik kot Slovenija. Vendar je svetovna vojaška velesila. Analitiki ocenjujejo, da kar šesta vojaška velesila – za Rusijo, ZDA, Kitajsko, Francijo in Veliko Britanijo.

Izrael bije vojno približno vsaka tri leta. Zamislite si, kako izurjena je njihova vojska, tehnološki razvoj je ogromen. Na meji Izraela z Gazo in na meji Izraela s Sirijo na Golanski planoti za mejno stražo uporabljajo robote. Obvladujejo 60 odstotkov trga dronov, Američani so drugi s šele 20 odstotki. V visoki tehnologiji, vesoljski tehnologiji, so Izraelci na vrhu razvoja, imeli naj bi atomsko orožje ... Na eni strani imamo torej svetovno vojaško super silo, ki je takšna tudi zaradi svojega objektivnega položaja, in ima vse niti trdno v rokah, na drugi pa imamo Palestince, ki so praktično goloroki.

Palestinci imajo težave z upravo. Ne v Gazi ne na Zahodnem bregu niso razvili demokratičnih institucij. Ženske so v tradicionalnem, skoraj brezpravnem položaju, Hamas želi v Gazi Palestino s šeriatskim pravom ... Apetite po verski državi imajo sicer tudi skrajno religiozni Judje, ki niti ne priznavajo izraelske države, ker ni verska. Verski fanatizem je torej prisoten na obeh straneh. In ta verska komponenta še bolj zapleta reševanje sporov. Na eni strani imamo Davida, na drugi Goljata, s tem, da je v tem primeru Goljat Izrael s svojo strahovito vojaško silo.

Kako pa na položaj Palestincev vpliva njihova nepovezanost?

Ko so ustanovili Palestinsko osvobodilno organizacijo kot predstavnico vseh Palestincev, je Arafat s svojo stranko Fatah za desetletja prevzel zastopanje Palestincev, in je vladal v obeh delih – na Zahodnem bregu in v Gazi.

Deloma verjetno tudi zaradi avtoritarnega sistema vladanja in zaradi zatiranja demokratičnih pravic. Tudi v mednarodni skupnosti si je pridobil pozicijo edinega zastopnika Palestincev.

Del podpore je prišel tudi po zaslugi dejstva, da je bil Fatah vedno sekularen, levičarski in je svojo borbo proti Izraelu vedno prikazoval kot boj proti imperialistom. Zato tudi svetovna levica podpira Palestince.

Po Arafatovi smrti je nato leta 2006 na oblast prišel Hamas, njegovo močno muslimansko jedro je v Gazi, zmago pa so si med drugim priborili z igranjem na verska čustva muslimanov, ter na račun koruptivnosti in bogatenja palestinske elite. In tako je prišlo do razcepa. Gazi je zavladal Hamas, ki je delno prisoten tudi na Zahodnem bregu. Sekularni Fatah in islamistični Hamas sta bila redno v sporu. Vseeno pa so podpisali so sporazume o skupni vladi, v veliki meri, ker je bilo Hamasu ustavljeno financiranje in niso mogli več plačati svojih okoli 50.000 uslužbencev v vladi, kar je seveda ogromno breme. In vse to živi na račun mednarodne skupnosti, na račun pomoči bogatih arabskih naftnih držav, in ko je zmanjkalo denarja, so bili prisiljeni podpisati sporazum in s Fatahom začeti nekakšno sodelovanje, vendar to sodelovanje poka po vseh šivih.

Do določene mere je za to kriv Izrael, ki spodkopava poskuse približevanja, je pa dejansko prihajalo tudi do tega, da je Fatah pomagal izraelskim varnostnim organom loviti Hamasove privržence.

Pri Palestincih imamo torej Fatah in Hamas, ki ne moreta sodelovati, težko bi tudi opredelili njihov slog vladanja, saj ni nobene demokratične tradicije, tako Abas kot prejšnji Arafat pa vladata precej avtokratsko in zatirata pluralizem.

Je pa Hamas zdaj precej osamljen. Kajti ko je na volitvah v Egiptu zmagala muslimanska bratovščina, je Hamas računal na pomoč iz Egipta, sedaj ko je tam vajeti prevzel Sissi, pa se je Hamas znašel na seznamu terorističnih organizacij. Tako da Hamas trenutno tudi v Egiptu nima podpore in je prisiljen na kompromise s Fatahom.

A vse to so sprazumi, podpisani s stisnjenimi zobmi in sloge med Palestinci tukaj ni. Je pa neko osnovno sodelovanje in menim, da bi se v primeru, da bi le bi prišlo do združitve Gaze in Zahodnega Brega v eno državo, na kar Izrael sicer ne bo nikoli pristal, obe strani najbrž nekako le lahko uskladili.

Kako upravičena pa je obsedenost Izraela z varnostjo?

Imamo 6 milijonov Judov med 100 milijoni Arabcev. Načelo Izraela, da ne sme izgubiti nobene vojne, je tako do neke mere razumljivo. Je pa dejstvo, da ima Izrael v odnosu do Palestincev, ko gre za vojsko, veliko premoč.

Vojaški konflikti se običajno končajo v razmerju ena proti sedem žrtev v prid Izraela. Vseeno pa tudi za Izrael to ni vzdržno na dolgi rok. Ob zadnji vojni v Gazi leta 2014 je Hamas precej presenetil izraelske stratege, ko je izkopal dolge predore v Izrael in so nenadoma Hamasovi borci planili iz njih in začeli streljati po civilnem prebivalstvu. To je bila za Jude nekakšna apokalipsa, kjer so videli, da tudi oni ne bodo mogli dolgoročno živeti v konstantni paniki.

Vendar v pogojih aktualne desničarske vladavine, ki niti ne pomisli, da bi bil možen kakršen koli dogovor s Palestinci, da bi jim morda Izrael prepustil vsaj kakšno ped ozemlja, ki ga je osvojil v vojni leta 1967, rešitve ni na vidiku. Namesto tega naj bi Izrael razmišljal o priključitvi Zahodnega brega, za kar je glavni argument spet varnost.

Razreševanje spora traja že desetletja, kako na situacijo gleda neposredna soseščina?

Arabske države v tej zgodbi večinoma podpirajo Palestinsko državo in so proti Izraelu, z dvema izjemama – Egipt in Jordanija. Egipt je kot prvi podpisal varnostni sporazum, ki je bil za ZDA in Izrael izjemno pomemben, kajti ko je bil podpisan, je Egipt na nek način izdal pan-arabsko fronto proti Izraelu. Po drugi strani so si ZDA zagotovile dostop do strateško zelo pomembnega Sueškega prekopa, Egipt pa je v zameno dobil veliko pomoči.

Na drugi strani imamo Jordanijo, ki je še bolj odvisna od Amerike in Izraela, ker ji vlada dinastija, ki izhaja iz manjšine in brez zunanje pomoči pravzaprav ne bi preživeli. Izrael jim je tudi pomagal, ko je Arafat skušal zavzeti prestol in spremeniti Jordanijo v palestinsko državo. Tako da ti dve državi najbrž nikoli ne bosta potegnili potez proti Izraelu.

Druge države, zlasti Sirija, ki je bila vedno oster nasprotnik Izraela in Irak, sta danes na kolenih in ne predstavljata grožnje Izraelu, prav tako se veliko ne vmešavata.

Je scenarij dveh držav na območju sploh še verjeten?

Danes lahko rečemo, da si po številnih poskusih oba naroda še naprej enako sovražno stojita nasproti in da so mirovni poskusi, ki so bili še zlasti intenzivni v devetdesetih letih, v času ameriškega predsednika Billa Clintona, torej v času, ko je bila Amerika res velesila, ki je lahko obe strani posadila za pogajalsko mizo – klavrno propadli.

Palestinci nočejo 22 odstotkov Palestine, hočejo vse, Izraleci pa tudi menijo, da je 78 ostotkov še vedno premalo. Sklicujejo se na "varnostne razloge" in pravijo, da potrebujejo še tako Vzhodni Jeruzalem kot Golansko planoto in vsaj del Zahodnega brega. Tako se ta konflikt nadaljuje in konca ni videti.

Projekt dveh držav je sicer prvič predlagala že Peelova komisija v tridesetih letih prejšnjega stoletja in takrat bi Palestincem pripadlo okoli 70 odstotkov ozemlja. Palestinci so ta načrt zavrnili. Komisija organizacije OZN je v štiridesetih letih prav tako predlagala načrt dveh držav, po katerem bi Palestinci dobili več kot 40 odstotkov ozemlja. Judje so ga sprejeli, Palestinci so ga zavrnili. Palestinci so ta načrt dvakrat zavrnili, ker so računali, da bodo obdržali vse.

Vsi nadaljnji predlogi o delitvi na dve državi so bili večinoma le različne nianse osnovne ideje in bilo jih je okoli 40. Prihajali so zlasti od ZDA, arabskih držav, sodelovala je tudi Evropa, vendar nihče ni dosegel veliko več od tega, da je na pogajanja pripeljal obe strani. Čim je pritisk ponehal, sta obe strani šli nazaj – vsaka na svojo pozicijo in nadaljevali stare konflikte.

Verjetno po 80 letih propadlih pogajanj o dveh državah lahko sklenemo, da ta opcija ne pride več v poštev, tako da zdaj govoriti, da bo priznanje Slovenije povečalo možnosti za palestinsko državo, nima nobenega smisla.

Izrael je lahko dolgo računal na podporo mednarodne skupnosti. Kako in zakaj se je ta podpora spremenila?

Do nastanka Izraela je torej prišlo, ker se je Evropa čutila krivo za holokavst. In nekje do sedemdesetih let je imel Izrael neomajno podporo Zahoda. Ameriška podpora se še vedno nadaljuje, čeprav je del najbolj zavednih Judov prepričan, da tudi ZDA niso bile vseskozi jasna podpornica. A pri tem ne gre pozabiti na dejstvo, da so za kritika razglasili vsakega, ki se ni strinjal z gradnjo naselij na zasedenih območjih. To je seveda pretiravanje.

Do zadnjih vojn z Gazo je Izrael podpirala tudi Evropa, ko pa se je pokazalo, da je izraelska vojaška mašinerija Gazo dobesedno poteptala, pri čemer je bilo tam tudi marsikaj narejenega z evropsko pomočjo, se je naklonjenost začela topiti. In tedaj se je evropsko javno mnenje začelo obračati proti Izraelu. Eurobarometer je okoli leta 2011 nameril, da velika večina Evropejcev smatra Izrael za največjo grožnjo svetovnemu miru, večjo kot sta jim takrat predstavljala Irak in Severna Koreja. Podatek je Izraelce šokiral. Zlasti evropska levica se nagiba k temu, da grozote, ki so jih Judje doživeli med drugo svetovno vojno, ne opravičujejo njihovega nasilja nad Palestinci.

Evropa je nato ob zadnji vojni z Gazo sprejela tudi bojkot izraleskih izdelkov, ki prihajajo z okupiranih ozemelj. Izrael je to označil za antisemitizem in protiizraelsko politiko.

So se pa Izraelci, ki jim težko oporekamo iznajdljivost, ob prvih znakih rahljanja vezi, takoj začeli usmerjati iz Evrope na Kitajsko, v Indijo, torej v Azijo, tudi v Rusijo. Začeli so iskati nadomestne trge. Po drugi strani pa evropski bojkot zanje vseeno ni tako velika težava, kajti največji partner Izraela v Evropi je velika Britanija, ki odhaja iz EU, in Švica, ki ni v EU ... tako da sama Evropa veliko več od tega, da vrši diplomatski pritisk, ne more storiti. Vendar pa se ji v diplomatskem pritisku ne bi pridružili ne ZDA, ne Rusija, ne Kitajska, tako da je Evropa pravzaprav v tej situaciji papirnati tiger.

Obtoževanje kritikov z antisemitisti je postala že stalna praksa Izraela ...

To je priljubljen očitek Izraela in precej močno orožje, ki ga še posebej uporabljajo v ZDA, kjer celo po univerzah njihove organizacije preverjajo, če morda kdo od profesorjev ni preveč kritičen do Izraela. Vse, ki kaj rečejo čez Izrael, označijo za antisemitiste. In seveda – nihče ne želi biti antisemitist. In to je strategija, ki jo Izrael uporablja tudi v Evropi. Torej vsaka kritika Izraela je takoj razglašena za antisemitizem. In to delno deluje. Kar poglejmo Nemčijo. Če gledamo njene poteze, vemo, da ta država zaradi občutka zgodovinske krize ne bo nikoli potegnila nobene poteze proti Izraelu. Izrael tudi dobiva precej evropskega denarja. Samo v okviru sodelovanja znanstveno tehničnega sodelovanja je dobil milijardo evrov subvencij. Torej država, ki z EU pravzaprav nima nič skupnega. Očitno lobiji v korist Izraela delujejo tudi v Evropi, in to uspešno – deloma zaradi zgodovinske krivde, deloma zaradi vloge Judov, ki so v nekaterih državah še vedno vplivni. Vseeno kritike EU v Izraelu odmevajo in prav zato, ker jih Izrael čuti, se je tudi preusmeril k novim partnerjem.

Je nov krog mirovnih pogajanj sploh verjeten?

Zadnji mirovni pogovori so bili pred štirimi, petimi leti. Precej jasno je, da je vse skupaj zastalo. Trenutno niti ni države, ki bi lahko k pogajalski mizi prisilila obe strani. ZDA so povsem na strani Izraela, Evropa je prešibka, prav tako pa se ni zgodilo nič takšnega, kar bi kazalo na spremembo klime. Tudi arabske države ne popuščajo.

Moramo vedeti, da ima tudi Fatah, bolj mili del palestinskih oblasti, v svojih dokumentih še vedno zapisano uničenje izraelske države, pa čeprav so se že pred tridesetimi leti dogovorili, da bodo to črtali. Konflikt ostaja, kjer je bil, realno dejstvo pa je, da imamo na eni strani velesilo, na drugi pa slabo organizirano množico.

Pravzaparav je zdaj situacija izjemno ugodna za Izrael, da izvede načrt o priključitvi Zahodnega brega, saj ima oslabljene arabske sosede, ima popolno podporo v Trumpovi vladi.

Kaj pa bi se ob morebitni priključitvi Zahodnega brega zgodilo?

Če bi sedanja desničarska vlada izvedla priključitev Zahodnega brega in s tem dokončno končala iluzijo o dveh državah, se lahko predvideva, da bi prišlo do terorističnih napadov na izraelske cilje. Vendar bi Izrael takšne napade najbrž odbil brez večjih težav.

1,7 milijona Palestincev, ki so že ob ustanovitvi Izraela dobili izraelsko državljanstvo in imajo kljub očitkom o diskriminaciji vse pravice, je lojalen del izraelskega prebivalstva. V dosedanjih napadih večinoma niso sodelovali, še najpogosteje so bili krivci prišleki z Zahodnega brega ali iz Gaze. Seveda imajo ti palestinski Izraelci tudi neprimerno boljši življenjski standard od Palestincev.

Tudi ni nujno, da bi se vsi Palestinci, ki živijo na Zahodnem bregu, v primeru priključitve uprli. Ti bi namreč dobili pravico stalnega bivanja v Izraelu, takoj bi dobili zdravstveno in socialno zaščito in njihov življenjski standard bi se bistveno zvišal. Fatah in Hamas bi zagotovo pozivala k uporu proti Izraelu, vendar je vprašanje, ali mnogi ne bi raje pristali na sobivanje.

Kako dolga in kako zahtevna bi bila pot do sobivanja?

Morda se bo v petdesetih letih kaj spremenilo. A ne ena ne druga stran zaenkrat ne delata nič na tem, da bi naredili korak k sobivanju palestinskega in judovskega naroda. Če greste pogledat v šole, boste videli, da so tako eni kot drugi učbeniki polni sovraštva, oboji pozivajo k uničenju nasprotnega naroda.

Mirovna pogajanja se nikoli niso prevedla v kakšen projekt sprave, da bi ljudi učili sobivanja, strpnosti. Če se bo to zgodilo, za kar bi bilo potrebnih več generacij, bi morda kdaj v daljni prihodnosti lahko prišlo do bolj harmoničnega sobivanja obeh narodov, do nekega dvojnega Izraela kot končne rešitve. Ali pa nekakšne konfederacije.

Danes sta alternativi, če odpišemo projekt dveh držav, ki se fino sliši, a ni realen, samo dve – ali Izrael v obliki apartheida ali dvo-nacionalni Izrael. V slednjem primeru sicer nastopi težava, saj potem Izrael po svoji definiciji ne bi bil več judovska država. In pa nekakšna oblika apartheida, ki po svoje v izraelski družbi že obstaja.

Kakšno težo pa ima ob vsem tem slovenska napoved priznanja Palestine?

Vse te poteze so predvolilne in priznanje ene države tam ne bo ničesar spremenilo. Pokazalo bi samo to, da Slovenija v svoji zunanji politiki solira brez povezave z Evropo. Treba je vedeti, da če smo del EU, je zatrjevanje zunanjega ministra o tem, da je Slovenija samostojna, da ima samostojno zunajo politiko, neprimerna. V primeru Palestine je koordinacija nedvomno bistvena.