Zgodba o boju za življenje: malčka nosila na boku, triletnega sina držala za roko

"Nepredstavljivo, to je bilo kot v filmu, sploh se ne da opisati," pripoveduje 29-letna mama, ki se je v tistem najhujšem dežju z otrokoma borila za življenje. Špela Krumpačnik in njen partner Dominik Germelj si v najhujših nočnih morah nista predstavljala, da bo le ena deževna noč njihovo življenje spremenila za vedno.

Da bo razbesnela Savinja spodkopala in nagnila njihovo hišo, ki so jo tri leta gradili z lastnimi rokami, v njej pa živeli komaj pol leta. Ostali so brez vsega, a najpomembnejše je, pravita, da so ostali živi: "Najmlajši je še spal, starejši je bil na oknu, ker ga je zbudilo bučanje, ker so skale in drevesa udarjali v hiško. Vse se je treslo in bobnelo in bilo ga je zelo strah."

Mlada mamica, ki je tudi dobrih deset dni po katastrofi še vedno vidno pretresena, nikoli ne bo pozabila partnerjevih besed ob 5.30 zjutraj, ko so telefoni še delovali: "Škarpe ni več, bežite!"  

"Iz omare sem pograbila dva zimska pajacka in dve volneni kapi, otroka sem hitro oblekla in jima dala na glavo kapici. Na sebe se še spomnila nisem, bila sem v pižami," pripoveduje Špela. Šlo je za sekunde, razlaga, saj se je hiša, v kateri so živeli komaj šest mesecev, začela nagibati. Mlajšega fantka je dala v nosilko, triletnika pa prijela za roko. Edina pot k rešitvi je bil beg v gozd.

"Do prvega grabna sem na sina v nosilki padla že petkrat. Udarjal se je v glavico, zato sem ga takrat dala ven iz nosilke in ga nosila na boku, starejšega pa sem držala za rokico. Kako se je mali boril, čeprav je tudi njega sezuvalo. Nogice smo mu tlačili v tiste modre čeveljčke. Medtem sem morala najmlajšega posaditi za eno smreko, da se mi ni zvalil v prepad. Vsega se niti ne spomnim, to je bil boj za preživetje," se spominja Špela. 

"Starejšemu sinu je neprestano drselo, s prsti smo rili po zemlji, bosi, samo da bi se obdržali in premikali naprej," razlaga. V neki točki pa, prizna, se je vdala: "Skoraj nisem imela več upanja. V nekem trenutku smo se usedli za eno smreko in sem rekla, da ne morem več. Počakajmo, da nas bodo prišli rešit. A starejši sin je rekel, naj gremo naprej v Struge, tam bomo dobili sok, tja moramo priti. Dal nam je toliko upanja, da smo šli naprej."  Če bi bila sama, brez otrok, bi le sedela in čakala, ne vedoč, ali bo pomoč prišla.

'Če želim še kdaj videti svoje otroke, moram priti čez'

Istočasno je boj za svoje in življenja drugih vaščanov bil tudi Špelin partner, saj je podivjana Savinja iz njihove vasi naredila otok. Vedeli so, da morajo najti način, da pridejo na drugo stran, razlaga Dominik: "Vrv smo navezali z balkona na balkon. Jaz sem šel prvi, vlekel sem se sam. Potem pa smo ugotovili, da starejši sami ne bodo prišli skozi." Zato so se odločili, da navežejo še eno vrv, prek katere bi starejše osebe povlekli na varno. "Tako se nas je rešilo 16." 

V vsem tem času Dominik ni vedel, ali so Špela in oba otroka sploh še živi. "Če želim še kdaj videti svoje otroke, moram priti čez. Drugega nisem imel v glavi," pripoveduje s solzami v očeh. Ko je tudi on uspel priti v Struge, sta si oddahnila. "Vse bomo popravili, samo da smo živi. Šlo je za las, tako zanj kot za nas v gozdu," pove Špela.

V eni noči je mladi štiričlanski družini podivjana Savinja vzela vse. "Tri leta smo delali, domači so mi pomagali, sam sem delal. Sam sem gradbinec. Vse ure, vse, kar sem imel privarčevano, vse je šlo. V le nekaj urah pa nimaš več ničesar in nič ne moreš narediti, da bi to spremenil. Samo gledaš lahko," pove Dominik. Čeprav sta izgubila svoj dom, za katerega sta težko garala in vanj vložila vse svoje prihranke, sta srečna, da so vsi skupaj. Njuna dva otroka, starši, dedki, babice, sosedje.

Po ujmi so v zaselku Struge povezani bolj kot kadar koli prej in to tako Špeli in Dominku kot drugim vaščanom daje upanje, da lahko znova začnejo iz ničesar.