'Ženske za novo Japonsko'

V razpravah o prisilni prostituciji v bordelih japonske vojske na bojiščih po Aziji se je nedavno razkrila zgodba o prostituciji za potrebe ameriških vojakov na Japonskem. Po vdaji Japonske v drugi svetovni vojni so namreč to državo zasedli Američani, za njihove potrebe pa je Japonska vlada vzpostavila veliko mrežo javnih hiš. Kljub sumom, da so nekatere ženske v prostitucijo prisilili, je ameriška vojska obiskovanje teh bordelov sprva odobravala. Seveda je to novo odkritje izjemno neprijetno zlasti za ameriško stran, ki je še januarja izvajala pritisk na Japonsko, naj se opraviči vojnim žrtvam, ki so bile prisiljene v prostitucijo.

Dokumenti kažejo, da so bordele na hitro odprli v času, ko so začeli na Japonsko prihajati ameriški vojaki, in sicer "da bi običajne ženske in deklice zaščitili pred posilstvi okupacijskih sil". Ukaz za to je prišel z ministrstva za notranje zadeve 18. avgusta 1945. Čeprav je bordele na Japonskem upravljala vlada, so bili na moč podobni tistim v tujini, namenjenim japonskim vojakom.

Prva javna hiša, imenovana Komačien (Vrt deklic), je sprva ponujala 38 žensk, nato pa je svojo "ponudbo" zaradi velikega povpraševanja razširila na 100. Vsaka ženska je imela od 15 do 60 strank na dan, po trditvah ameriškega zgodovinarja Johna Dowerja pa je kratko srečanje s prostitutko stalo 15 jenov, kar je takrat pomenilo ceno pol škatlice cigaret. V vrsti za bordel je naenkrat stalo tudi od 500 do 600 ameriških vojakov.

Na vrhuncu ameriške okupacije je bilo na Japonskem 350.000 ameriških vojakov, v državnih javnih hišah pa je delalo 70.000 prostitutk. Zaradi velikega povpraševanja so javne hiše nič hudega sluteče Japonke mamile z oglasi, v katerih naj bi iskali pisarniške delavke ali "ženske za novo Japonsko". Obstaja tudi sum, da so dekleta uvažali iz drugih azijskih držav.

Ameriška vojska, ki je svojim vojakom sprva odobrila uporabo javnih hiš, naj bi se zavedala, da so bile ženske v prostitucijo pogosto prisiljene. Zaradi ogorčenosti vojaških duhovnikov, strahu pred škandalom in dejstva, da je več kot četrtina ameriških vojakov obolela za kakšno od spolnih bolezni, je general Douglas MacArthur poleti 1946 obiske bordelov prepovedal.

Opravičilo Japonske; Kitajki nista dobili odškodnine

Japonska se je sicer leta 1993 pod mednarodnim pritiskom opravičila za svojo vlogo v prisiljevanju žensk v okupiranih azijskih državah v prostitucijo, vendar vprašanje ostaja kontroverzno tudi danes.

Japonsko vrhovno sodišče je prav danes zavrnilo tožbo dveh Kitajk, ki sta od Japonske zahtevali odškodnino zaradi posilstev japonskih vojakov med drugo svetovno vojno. Čeprav sodišče ni izpodbijalo dejstva, da sta bili ženski žrtvi prisilne prostitucije, je odločilo, da se je pravica zahtevati odškodnino iztekla leta 1972, ko sta Kitajska in Japonska normalizirali odnose, Peking pa se je odpovedal zahtevi po vojni odškodnini.

Nekaj ur pred tem je sodišče iz istega razloga zavrnilo tudi tožbo več Kitajcev, ki so zahtevali odškodnino za prisilno delo na Japonskem. Sodišče je tako podprlo stališče japonske vlade, da je vojna odškodnina stvar dveh držav in ne države in posameznikov.

Za odškodnino nekaterim žrtvam prisilne prostitucije je sicer poskrbel Azijski ženski sklad, v katerega je Japonska prispevala kakih 40 milijonov dolarjev. Vendar je sklad odškodnine izplačal le 285 Filipinkam, Južnokorejkam in Tajkam ter nekaj Indonezijkam, medtem ko je bilo v teh državah med vojno v prisilno prostitucijo prisiljenih po različnih ocenah med 50.000 in 200.000 žensk. Odškodnine ni zahtevala nobena Japonka. Konec marca je sklad prenehal delovati.