Vlada je že v sredo poimensko navedla tudi 23 voditeljev tega klana, prvi na objavljenem seznamu pa je Milorad Luković, imenovan Legija, nekdanji poveljnik enote za posebne operacije (JSO), ki je delovala v okviru državne varnosti srbskega ministrstva za notranje zadeve.
Med voditelji zemunskega klana naj bi bil tudi Dejan Milenković z vzdevkom Bagzi, ki ga je policija pred dvajsetimi dnevi aretirala zaradi domnevnega atentata na premiera Đinđića, a ga je preiskovalni sodnik izpustil na prostost, saj je bil priprt na osnovi kazenske ovadbe, ki se je nanašala samo na ponarejene vozniške listine in domnevno krajo vozila. Bagzi je prej pripadal t.i. surčinskemu klanu, imenovanemu po naselju Surčin blizu beograjskega letališča. Zemunski in surčinski klan naj bi bili rivalski organizaciji mafije v Beogradu, čeprav so njuni vodilni ljudje imeli tudi partnerske "poslovne odnose".
Za širšo javnost je precejšnje presenečenje uvrstitev Legije v sam vrh zemunske mafije, saj je doslej slovel kot legenda "osvobodilnih bojev" srbskih paravojaških enot in pozneje JSO na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu. Milorad Luković je veljal tudi za eno od ključnih figur prelomnega 5. oktobra 2000, ko je tedanja opozicija strmoglavila nekdanjega jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića. Kot poveljnik JSO, katerih pripadniki so bili v javnosti bolj znani kot rdeče baretke, je odrekel poslušnost Miloševiću in svoje elitne enote ni uporabil za obračun s protestniki v središču Beograda, o tem pa se je dogovoril s samim Đinđićem.
Res pa je, da je bil Legija po 5. oktobru iz različnih razlogov pogosto v središču pozornosti srbskih medijev, v zadnjem času tudi kot tarča glavne tožilke mednarodnega sodišča za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije, Carle Del Ponte. Beograjski dnevnik Nacional je prav na dan umora premiera Đinđića objavil prispevek, v katerem trdi, da so v Haagu podpisane obtožnice proti Legiji in drugim osebnostim iz obdobja Miloševićeve vladavine. Na tem seznamu naj bili ustanovitelj in prvi voditelj rdečih baretk Franko Simatović Frenki, nekdanji šef srbske državne varnosti Jovica Stanišić, nekdanji načelnik generalštaba jugoslovanske vojske Nebojša Pavković, njegova desna roka na Kosovu general Vladimir Lazarević, kot tudi visoka častnika v sedanjem vrhu srbske policije, Goran Radosavljević Guri in Sreten Lukić.
Imena, ki jih je navedel Nacional, so tudi drugi srbski časniki že nekaj časa omenjali kot resne "kandidate" za Haag. Toda tudi zgodba o vpletenosti Legije v številne uboje za časa in po Miloševićevi vladavini ima prav tako svoje ozadje. Srbska vlada je v sredinem sporočilu, v katerem je objavila seznam voditeljev t.i. zemunskega klana, izpostavila, da je prav na dan uboja premiera Đinđića nameravala podpisati nalog za aretacijo pripadnikov te "največje kriminalne skupine na ozemlju nekdanje Jugoslavije".
Za to naj bi se odločila "po večmesečnem boju proti organiziranem kriminalu, imenovanju posebnega tožilca in na osnovi izjav zaščitenih prič". Med preiskavo naj bi policija ugotovila, da so pripadniki zemunskega klana izvršili na desetine kaznivih dejanj, ki jih je vlada v svojem sporočilu razvrstila v devet točk. Na prvem mestu je ugrabitev in uboj nekdanjega srbskega predsednika Ivana Stambolića, zatem pa sledijo dva poskusa atentata na voditelja SPO Vuka Draškovića, nekaj deset ugrabitev v zadnjih nekaj letih, več kot 50 ubojev na območju Beograda ter v drugih srbskih mestih, organizirana trgovina z mamili, uporaba terorističnih metod in sredstev za medsebojne obračune, poskus atentata na srbskega premiera 21. februarja letos v Beogradu in končno uboj Zorana Đinđića 13. marca.
Da je Legija vpleten v prvi poskus atentata na Vuka Draškovića oktobra 1999, ko so bili ubiti štirje njegovi najbližji sodelavci, je že tedaj odločno zatrjeval sam voditelj SPO. Legija je bil med dolgotrajnim preiskovalnim in sodnim postopkom nekajkrat zaslišan in soočen s pričami, ki pa niso potrdile njegove vloge v poskusu uboja Draškovića. Zadeva je dobila svoj epilog na beograjskem sodišču konec januarja letos, toda med obsojenci ni bilo Legije.
O povezanosti Legije s poskusom atentata na Draškovića in z večino kriminalnih dejanj, ki jih je omenila srbska vlada v svojem sporočilu, je januarja letos nekajkrat spregovoril poslovnež Ljubiša Buha Čume. Ta slovi kot eden od voditeljev že omenjenega klana mafije iz Surčina in tako kot Legija kot človek, ki naj bi s svojo paravojaško enoto pomagal pri rušitvi Miloševića oktobra 2000. Čume, ki je sredi 2002 zaradi obračunov v beograjski mafiji pobegnil v tujino, je v pismih srbskim medijem za sodelovanje pri ugrabitvi in uboju Ivana Stambolića obdolžil tudi vodjo zemunskega klana Dušana Spasojevića, imenovanega Šiptarja, sicer svojega nekdanjega prijatelja in "poslovnega partnerja". Beograjski elektronski mediji so v petek sporočili, da je bil Šiptar organizator atentata na srbskega premiera Zorana Đinđića.
Srbska policija in beograjsko tožilstvo sta prek medijev pozvala Čumeta, naj pride v Beograd ter potrdi in podkrepi svojo zgodbo o zločinih, v katere naj bi bila vpletena Legija in Spasojević. Srbski notranji minister Dušan Mihajlović je jamčil varnost Ljubiši Buhi Čumetu in nasploh vsem, ki so pripravljeni pričati o delovanju organiziranega kriminala. Konec januarja lani so v Srbiji začele veljati spremembe zakonika o kazenskem postopku, med katerimi je za to zgodbo pomembna uvedba instituta zaščitene priče oziroma priče sodelavca, ki je pripadnik kriminalne organizacije. Taka priča je lahko ob določenih pogojih oproščena kazni za storjeno kaznivo dejanje.
O nekdaj nadvse skrivnostnem Miloradu Lukoviću je sedaj znano že skorajda vse. Rojen je leta 1965 v Beogradu, ima več priimkov (Ulemek, Cemović) in še več vzdevkov, a javnosti je najbolj znan kot Legija, saj je bil namreč več let pripadnik francoske Tujske legije. Leta 1992 se je vključil v Srbsko prostovoljno gardo pokojnega Željka Ražnatovića Arkana, zatem pa je postal pripadnik rdečih baretk, na čelu katerih je bil vse do leta 1999 Franko Stimatović Frenki. Tedaj je Slobodan Milošević odstavil Jovico Stanišića s položaja šefa državne varnosti in na njegov položaj imenoval Radeta Markovića, Frenkija pa je zamenjal z Legijo.
Legija je po prelomnem 5. oktobru leta 2000 ostal poveljnik rdečih baretk (JSO), toda spomladi leta 2001 je izzval dva incidenta v gostinskih lokalih. Notranji minister je tedaj to njegovo početje pripisal posledicam povojne travme, Legija pa je sam dal odpoved. Kljub temu je ostal avtoriteta med pripadniki rdečih baretk, kar je potrdil tudi njihov upor jeseni leta 2001, ko so s policijskimi vozili blokirali eno glavnih prometnic v Beogradu, on pa je podprl njihov protest. Rdeče baretke so se tedaj uprle zato, ker naj bi jih zlorabili za aretacijo dveh bosanskih Srbov, katerih izročitev je zahtevala haaška tožilka Carla Del Ponte.
Ko ga je Ljubiša Buha Čume januarja obdolžil vpletenost v številne uboje in ugrabitve, je Legija poslal beograjskim časnikom odprto pismo, v katerem je spomnil na vlogo rdečih baretk 5. oktobra 2000 in obsodil srbske oblasti zaradi dotedanjih izročitev obdolžencev za vojne zločine iz Srbije mednarodnemu sodišču v Haagu.
