V Strunjanu, da bi pozabili na vojno

Vojna v Ukrajini je zahtevala že na tisoče žrtev, med njimi so bili tudi obrazi, ki so nekomu predstavljali dom. Bili so jim starši, očetje in mame. "Še pred tremi leti sem imel povsem srečno, veselo življenje," pripoveduje komaj 11-letni deček, ki je moral hitro odrasti. Pred dobrega pol leta je namreč izgubil očeta, s katerim se je najraje, kot pravi, vozil v avtomobilu in se vrtel po zasneženih praznih parkiriščih. Spet druga deklica svojega očeta ni videla že več kot tri mesece, saj mora biti ves čas v vojašnici. In so tudi zgodbe otrok, ki jih nikoli ne bomo slišali, saj o njih nočejo in ne zmorejo govoriti. Vsemu temu so bili v 10 dnevih priča prostovoljci Slovenske karitas, ki je s pomočjo zunanjega ministrstva že drugič uspela ukrajinske otroke za kratek čas umakniti v boljše okolje. Svoje letovanje v Strunjanu zaključujejo, domov pa odhajajo s spomini na, kot pravijo, najboljšo, najlepšo in predvsem varno državo.