Svojo pomoč bo nudil v prostem času: 'Zdravnik si 24 ur na dan, to ni služba, to je poslanstvo'

"Domovina nas potrebuje. Biti zdravnik je način življenja, ni samo izmena, da prideš ob osmih zjutraj, ob štirih pa greš in lahko izklopiš mobitel." To so besede zdravnika družinske medicine Jurice Ferenčine, zdravnika iz ZD Sevnica, ki se je brez oklevanja odločil, da bo svoje znanje ponudil ustanovi, v kateri se je kalil.  

"Klic, ki je prišel, torej javno priznanje, da ne zmorejo in da potrebujejo pomoč, pomeni, da je voda že na vrhu, vsaka kaplja je lahko kaplja čez rob." Da bo zdravnik, se je odločil že kot otrok, ko je v bolnišnici okreval po operaciji slepiča, in ta želja je z odraščanjem v njem samo še rasla. Končal je mariborsko medicinsko fakulteto in hvaležnost do te ustanove čuti še sedaj. "Sem mariborski otrok. To mesto mi je dalo zelo lepe stvari v življenju. Ljudje, ki so zaposleni v UKC Maribor, so me šolali, dali so mi znanje. Zato je prav in se spodobi, da se jim oddolžim tako, da pomagam, če bo to potrebno," pripoveduje Ferenčina. 

V UKC Maribor bo pomagal v svojem prostem času. Pa naj bodo to prosti vikendi ali nočna dežurstva, biti zdravnik je poslanstvo, še posebej v teh težkih časih. "In ne bo mi pod častjo, če bom pomagal tudi pri razdeljevanju hrane ali pomagal pri negi medicinskim sestram," še razlaga zdravnik.

Koronakriza je razkrila vse brazgotine našega zdravstva. Pomanjkanje kadra je samo vrh ledene gore in vsak zdrav zdravstveni delavec je ta trenutek zlata vreden. Tega se zaveda tudi sam: "Težko je reči bolniku ne, kaj šele kolegu, ki skrbi za bolnika in za katerega vidiš, da potrebuje pomoč. Edino to nas lahko obdrži nad vodo, pomoč eden drugemu. Zase vem, da bom delal, dokler ne bom omagal, in mislim, da bo večina mojih kolegov naredila enako. Nikogar še nisem slišal, da bi rekel ne."

Ravno zaradi te predanosti še toliko bolj boli dejstvo, da se nekateri  še vedno obnašajo brezbrižno, kot da bolezen ne obstaja. "Tega si nismo izmislili. Nimamo učbenika za covid-19. Vsi vlagamo maksimum svojih moči pri pomoči pacientom."

Zato naj bodo njegove besede opomin za vse nas. "Stopimo skupaj, samo skupaj lahko premagamo to pošast. Če bomo razdeljeni, če bo vsak vlekel na svoj konec, smo že zgubili."