Z gradivom, zbranim iz vse Slovenije, je torej predstavljena umetnost oblikovanja in krašenja s srebrom in zlatom kot posebno področje zlatarske obrti, ki se je posvečalo izdelavi nevsakdanjih predmetov, namenjenih cerkvenemu obrednemu bogoslužju. Zlatarski izdelki za sakralno rabo so po materialu dragocen, po rabi poseben, po likovni govorici pa nepogrešljiv del umetniškega oblikovanja.
Zlatarstvo se je na Slovenskem zaradi povezav in rednih stikov z dogajanjem v Srednji Evropi razvijalo skladno in sočasno s splošnim razvojem te stroke. Slovensko sakralno zlatarstvo, obogateno z izdelki, ki so bili prineseni in kupljeni za cerkve na Slovenskem, ter dela drugih tujih mojstrov, je po oceni muzealcev dragocen, neločljiv in pogosto enakovreden del umetniškega oblikovanja plemenitih kovin širše v Evropi.
Ob razstavi je izšla monografija s katalogom del v katerem so tudi prvič objavljena pravila ljubljanskih zlatarjev iz leta 1660. Dodan je še opis liturgičnih posod z razlago njihovega nastanka in uporabe.
