Lansko leto, ko je bila okrogla obletnica, je bilo središče mesta odeto v rdečo barvo, ki simbolizira kri in trpljenje. Mnogo krvi se je namreč v vseh letih obleganja prelilo po sarajevskih ulicah. V spomin na 11.541 smrtnih žrtev so na glavni Ulici maršala Tita postavili prav toliko praznih rdečih stolov.
Kučuk: Kako naj človek oprosti nekomu, ki namerno ubija?
Sarajevčan Fahrudin Kučuk je v pogovoru za sarajevsko tiskovno agencijo Anadolija dejal, da je bila prva od 1600 ubitih otrok njegova šestletna hčerka Aida. V spomin na svojo hčerko ter na vse ubite otroke med vojno se je lotil pisanja mladinske literature. Dela kot lutkar, v božičnem času pa otroke razveseljuje v kostumu dedka Mraza.
Zanj najhujši dan v življenju je bil 2. maj 1992, ko je granata ubila malo deklico Aido. "Bil sem na položajih, ko sem slišal, da je hudo ranjena deklica prav takšne starosti, kot moja Aida. Takoj sem pomislil, da bi lahko bila to ona," pripoveduje Kučuk. "Težko je oprostiti. Kako naj človek oprosti nekomu, ki namerno ubija. Nikoli ne bom nikomur storil žalega. Ne glede na to, kako zelo srečno življenje ste si uspeli ustvariti, preteklost nas spremlja. Kar smo doživeli, nas zaznamuje in s smrtjo moje hčerke je umrl del mene. A ne samo mene, saj je bilo namerno in sistematično ubitih kar 1600 otrok."
"Tudi po 21 letih bolečina ni nič manjša. Prva leta me je bolečina žgala v prsih, zapiral sem se pred ljudmi in ves čas jokal. Zdaj le še včasih jokam, ko vidim otroke, ki so približno takšne starosti, kot bi bila zdaj moja Aida in se sprašujem, kaj bi ona zdaj delala, kako bi živela. Notranja bolečina, pritisk, tesnoba so kljub letom še močnejši," žalostno ugotavlja Kučuk, ki je prav zaradi svoje izgube ves svoj čas namenil razveseljevanju otrok. "Tako jaz blažim svojo žalost. Želim si, da bi bili otroci srečni, da se kaj takšnega ne bi več zgodilo. Še najbolj pa si želim, da bi bila moja Aida ponosna na svojega očeta."
1425 dni pekla
Obleganje se je začelo, ko je vojska bosanskih Srbov 5. aprila 1992 na pobočja okoli Sarajeva namestila topništvo takratne Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila pod nadzorom Beograda. Na okoliške hribe je postavila okoli 120 raketometov in 250 tankov, ki so dan in noč obstreljevali mesto, po mestu pa so smrt med civilisti vseh narodnosti sejali tudi ostrostrelci. Obleganje Sarajeva, ki je trajalo 1425 dni, velja za najdaljše obleganje kakega mesta v sodobni zgodovini.
Dnevno so na mesto in njegove prebivalce v povprečju izstrelili 329 granat, ki so v treh letih in pol obleganja zahtevale visok krvni davek. Med bolj krvavimi dogodki je bila smrt 22 ljudi maja 1992, ko je tankovski izstrelek zadel ljudi, ki so v vrsti čakali na kruh. Na osrednji tržnici Markale je 5. februarja 1994 topovska granata zahtevala 68 življenj.
Tankovske granate so uničile več kot 35.000 poslopij v mestu – bolnišnice, državne ustanove, kulturne in verske objekte, mostove. Med tarčami je bila tudi univerzitetna knjižnica, v obstreljevanju katere je konec avgusta 1992 zgorelo 1,7 milijona knjig.
Ves čas obleganja je v mestu sejala smrt, pomanjkanje in lakota. Da so v mesto sploh prišle sveže zaloge hrane in zdravil, je veliko zaslužen skrivni predor, ki so ga ročno zgradili leta 1993 pod stezo letališča Butmir. Tunel, ki je bil velika skrivnost, a hkrati stik z zunanjim svetom, je povezoval dva položaja bosanske armade. Po okoli 700 metrov dolgem predoru in visokem med 1,5 do 1,8 metra so v Sarajevo prinašali hrano, zdravila, orožje, oblačila, nafto in druge nujne potrebščine. Predor pa je služil tudi za prenos ranjencev iz mesta. Prav zaradi tega je predor pomenil življenjsko povezavo med obleganjem mesta.
Pot skozi predor je v povprečju trajala 20 minut, če pa si v mesto prinašal težke vreče potrebščin, potem se je pot vlekla tudi do ene ure. Danes je ohranjenega le nekaj metrov predora, preostali del se je porušil. Del hiše, kjer je bil vhod v predor, je spremenjen v muzej.
