Zadnje bitke pred vojno

S široko razprtimi rokami in zamaknjenim pogledom sredi odra v Brooklynu, ob skandiranju množice navdušenih privržencev, je bilo videti, kot da bi želela v eni sami sekundi zaobjeti in za vedno občutiti tisto, za kar je delala vse življenje. Zgodovinskost in edinstvenost svojega uspeha. "Za nami je dolga, dolga in neverjetna pot. Nocojšnji večer pripada vam. Želim si, da bi bila moja mama tukaj. Da bi videla svojo hčerko, ki je osvojila predsedniško nominacijo demokratske stranke," je sredi zadnjega poglavja strankarskih volitev, ko so še šteli glasove v Kaliforniji, Montani in drugod, dejala Hillary Clinton. Ne glede na vse, kar je mogoče očitati nekdanji prvi dami, senatorki in zunanji ministrici, ji nikoli nihče ne bo mogel odvzeti vsaj enega neponovljivega dosežka. Da je postala prva ženska v zgodovini Združenih držav, ki je osvojila predsedniško nominacijo katerekoli ameriške politične stranke.

Toda tokratnega premikanja meja ne spremlja slogan Upanje in spremembe, ki je pred osmimi leti zaznamoval kampanjo in zmago prvega temnopoltega predsednika Baracka Obame. Prva ženska nominiranka je oseba, ki jo Amerika gleda skozi prizmo globokega nezaupanja. Ki se najbolje počuti, kadar je pragmatična, ne pa navdihujoča. Ki za seboj vleče breme številnih škandalov in dvomljivih odločitev, sprejetih v desetletjih javnega in političnega življenja. Ki se, tudi zato, ker za razliko od soproga Billa Clintona nima politične karizme, s katero bi zakrila svoje pomanjkljivosti, bori s skoraj tako visokimi odstotki nepriljubljenosti kot republikanski nominiranec Donald Trump.

In zdaj se bosta Hillary Clinton in Donald Trump borila drug proti drugemu. Pričakovanja se v letošnji nenavadni kampanji nikoli niso uresničila, saj pravila igre v letu, ko volivci zavračajo vse predvidljivo, izjemoma ne veljajo. Vsaj pri eni napovedi pa ni mogoče zgrešiti. Začenja se najbolj umazana in negativna kampanja v zgodovini, v katero bosta kandidata po napovedih zmetala dve milijardi dolarjev. Oba, tudi Donald Trump, ki se je bahal, da bo kampanjo financiral sam, bosta pri tem seveda odvisna od (ne ravno altruistične) dolarske pomoči bogatih in vplivnih donatorjev in lobijev.

Obupani republikanci

Pri tem nekateri republikanski bogataši svoje čekovne knjižice držijo še globoko v svojih žepih, kajti nelagodje zaradi Trumpove kandidature se še ni poleglo. Še več. Ob  zaključku za Trumpa neverjetno uspešnih strankarskih volitev, ko naj bi nominiranec začel nagovarjati in pridobivati širši krog volivcev, se je newyorški milijarder zapletel v povsem nepotreben, nesmiseln in škodljiv spor. Ki še dodatno odvrača volivce latino porekla, brez katerih ne bo mogoče osvojiti Bele hiše.

Trump je napadel uglednega sodnika, ki naj bi razsojal o primeru tako imenovane Trumpove univerze, ki jo nekateri študenti obtožujejo zavajanja, prevare in izvabljanja na tisoče dolarjev. Sodnik Gonzalo Curiel je rojen v Indiani, njegovi starši pa so prišli iz Mehike. To je bilo za Trumpa dovolj, da sodnika, ki še o ničemer ni razsodil, javno napada, da je pristranski, "ker je Mehičan, jaz pa sem na meji z Mehiko obljubil zid". Vse skupaj je šlo v državi, ki poudarja ločevanje vej oblasti, tako daleč, da so republikanski veljaki, ki so le s stisnjenimi zobmi podprli Trumpa, svojega kandidata javno začeli opozarjati, da so njegove izjave rasistične. Pa tudi, da mora ublažiti svoj ton ter spremeniti kampanjo, prišlo je do prvih protestnih izstopov iz stranke, padale pa so besede, ki jih stranka običajno nameni nasprotnemu taboru, ne pa svojem nominirancu.

Donald Trump je tako še enkrat več pokazal, da ga ni mogoče ukrotiti in da je popolnoma nepredvidljiv, je pa v sinočnjem govoru le ponudil roko sprave. Da ne bi zašel v običajno rentačenje in žaljenje, je nagovor Ameriki bral z bobna. "Ne bom vas razočaral", je z nenavadno mirnim glasom ter s soprogo Melanijo in hčerko Ivanko ob strani sporočal bolj vodstvu kot volivcem. Ter za ponedeljek obljubil novo novinarsko konferenco z "zanimivimi razkritji o zakoncih Clinton, ki sta svoj položaj izkoristila za osebno bogatenje".

Zaželeni Sandersovi volivci

Precej drugače pa je opisal Bernieja Sandersa, prvovrstno presenečenje teh volitev, ki se je več kot enakovredno boril s favoritko Clintonovo. Trump je poudaril, da s samooklicanim demokratičnim socialistom delita nasprotovanje prosto trgovinskim sporazumom, ki so iz Amerike odnesli delovna mesta, ter da sta oba kandidata, ki se borita proti strankarskim elitam in ustaljenim politikam. Za prijaznimi besedami je seveda višji cilj. Deset milijonov gorečih Sandersovih volivcev. "Vsem tistim, ki se počutite opeharjene zaradi volilnega sistema demokratske stranke, sporočam, da vas sprejemamo z odprtimi rokami," je dejal Trump.

"Druži nas precej več kot nas deli," je vabila tudi Clintonova, za katero so mnogi Sandersovi podporniki že dejali, da ji ne bodo dali svojega glasu. Sanders sinoči kljub pritiskom še ni najavil, da izstopa iz tekme, vsi pa bodo v teh dneh napeto spremljali vsako njegovo besedo. Kot da bi 74-letni senator iz Vermonta imel čarobno paličico, s katero bi množico navdušene mladine, ki jo je navdahnil z besedami o enakosti, prevelikem vplivu denarja na politiko, brezplačnem študiju in politični revoluciji lahko nagnil k temu ali onemu nominirancu.

V zastrupljenem in negativnem političnem ozračju je zato prav Sanders za mnoge zmagovalec. Amerika samo zaradi njega razpravlja o problemih in zamislih, ki nikoli niso na dnevno političnem radarju. Mladi spoznavajo, da so v najbogatejši državi na svetu nujne spremembe, razmišljajo o prihodnosti in izzivajo obstoječa prepričanja. Seme je zasejano, le na sadove bo treba še počakati. In preživeti letošnjo predsedniško kampanjo.