Obramba zahteva izločitev sodnikov

Na zatožno klop sodišča v Münchnu je danes sedla 38-letna Beate Zschäpe, edina preživela članica jedra neonacistične skupine Nacionalsocialistično podzemlje (NSU). Zschäpejeva naj bi skupaj z Uwejem Mundlosom in Uwejem Böhnhardtom med letoma 2000 in 2007 umorila deset ljudi. Njena pajdaša sta novembra 2011 domnevno storila samomor, Zschäpejeva pa je zažgala skupno stanovanje v saškem Zwickauu in se 8. novembra predala policiji. Od takrat je zaprisežena neonacistka v preiskovalnem zaporu in ne želi dajati izjav. Danes je na sodišču dejala, da se ne počuti krivo in da je nedolžna. Grozi ji dosmrtna ječa.

Na zatožni klopi ni sama

Na zatožni klopi se je sicer znašlo skupno pet ljudi: poleg Zschäpejeve še nekdanji visoki predstavnik desničarske Nacionaldemokratske stranke Nemčije (NPD) 38-letni Ralf Wohlleben in 33-letni Carsten S., ki naj bi morilski trojici NSU priskrbela orožje, ter 33-letni Andre E. in 38-letni Holger G., ki naj bi bila tesna zaupnika oziroma podpornika skupine.

Wohlleben in Carsten S. sta tako kot Zschäpejeva obtožena sostorilstva pri umorih, Andre E. in Holger G. pa podpore skupini.

Sojenje velja za eno najpomembnejših v sodobni zgodovini Nemčije, turški časniki pa so ga razglasili za "sojenje stoletja". Pred začetkom je več skupin, tudi predstavniki turških združenj, pred sodiščem protestiralo proti rasizmu in desničarskemu nasilju. Veliko ljudi je na sodišče prišlo že v zgodnjih jutranjih urah, da bi si zagotovili mesto v dvorani. Med njimi so tudi sorodniki umorjenih, ki so lahko prvič v živo srečali morilko, ki so jo pri tabloidu Bild poimenovali "nacistična princesa" in "Hitlerjev otrok".

Za nemoten potek celotnega procesa bo skrbelo okoli 500 policistov.

Kdo so bile žrtve?

Žrtve skrajno desničarske trojice so bili večinoma priseljenci turškega porekla, nastradala pa sta tudi Grk in mlada nemška policistka. Vsi so bili majhni podjetniki – prodajalec rož, krojač, fizični delavci, dva lastnika stojnic za prodajo kebaba, po katerih so vsi umori tudi dobili ime. Način eksekucije je bil podoben. Žrtve so sredi belega dne ustrelili iz neposredne bližine.

Njihova krvava rasistična serija se je začela 9. septembra 2000. V Nürnbergu so napadli 38-letnega Enverja Simseka, lastnika več manjših restavracij s hitro prehrano. Pištolo, s katero so dvakrat v glavo ustrelili Simseka, so pozneje uporabili v naslednjih devetih umorih.

Na podoben način, z dvema streloma v glavo, so 13. junija 2001 umorili delavca Abdurrahima Özüdogruja, prav tako v Nürnbergu. Poleti 2001 sta padli še dve žrtvi, nemška državljana turškega rodu sredi 30 let. Tokrat v Hamburgu in v Münchnu.

Skupina je nato za dve leti in pol potihnila. Ko so februarja 2004 v Rostocku umorili 25-letnega Mehmeta Turguta, so policisti umor povezali z umorom v Hamburgu, mediji pa so začeli pisati o "kebab umorih". Sedma žrtev je bil priseljenec iz Grčije. Sledila sta še dva "tipična" umora, 25. aprila 2007 pa so segli zunaj meja svojega območja. V Heilbronnu so med odmorom za malico ustrelili 22-letno policistko Michelo Kiesewetter in poškodovali njenega sodelavca. Domnevno zaradi maščevanja oziroma osebnih razlogov iz preteklosti.

Kaj je tako dolgo počela policija?

Nemška policija je dolgo tavala v temi. Umore so najprej povezovali z izsiljevanjem ali z delovanjem turškega organiziranega kriminala. Šele z odkritjem zažganega avtomobila, v katerem sta samomor storila Mundlos in Böhnhardt, so našli pravo sled. V avtu so namreč našli DVD, na katerem naj bi priznala umor devetih tujcev in umor policistke.

Čeprav se je nemška kanclerka Angela Merkel lani opravičila žrtvam na uradni spominski slovesnosti v Berlinu, je celotna zadeva vrgla slabo luč na nemško policijo. Javnost se še vedno sprašuje, kako je skupina lahko več let nekaznovano delovala in zakaj niso že prej ničesar storili proti skrajno desničarski sceni v Nemčiji. Že pred dvema letoma pa so na spodnjesaškem ministrstvu za notranje zadeve in uradu za zaščito ustave priznali, da so bile pri pregonu neonacistične skupine v preteklosti storjene napake.

Turški mediji niso dobili akreditacije

Sojenje bo zagotovo dolgotrajno. Zaslišali bodo več kot 600 prič, zato predvidevajo, da bodo potrebovali več kot 80 obravnav. Sojenje bi se sicer moralo začeti že pred tremi tedni, a je bilo ustavljeno zaradi zapleta z določanjem sedežev za predstavnike medijev. Noben predstavnik turških medijev ni dobil novinarske akreditacije, kar je vzbudilo veliko ogorčenje med številno turško populacijo v Nemčiji.