Skoraj pol tone sadja in zelenjave, ki je na pogled povsem užiten, je po zasegu inšpektorjev romalo v uničenje. A zakaj je temu tako? "Kadar so zaseženi s stališča varnosti, se vedno taka živila uničijo. Vseeno je, ali gre za zelenjavo, sadje, mlečne ali mesne izdelke," pojasnjuje Andreja Bizjak, direktorica Inšpektorata za varno hrano.
Vendar, ali je uničenje, ob že tako velikih količinah zavržene hrane, na leto namreč Slovenci zavržemo več kot 50 tisoč ton povsem užitne, res edina možnost? "Živila morajo biti varna ne glede na vrsto potrošnika in ne glede na to, ali se živila prodajajo ali podarijo. Za tista živila, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev, in za katere nosilec dejavnosti tudi naknadno ne more dokazati, da izpolnjujejo pogoje, je to edina možnost," je jasna Bizjakova.
Ker prodajalci tega sadja niso imeli točnih in preverljivih podatkov, kdo in kako je sadje prideloval oziroma obdeloval, inšpektorji ne morejo zagotoviti, da je živilo varno za uživanje. "Če mi ne moremo iti korak nazaj do tega, kdo je proizvajal živilo, kdo je z njim ravnal na predpisan način, potem bi ga morali preiskati na nekaj 100 različnih kemičnih substanc. Šele potem bi lahko rekli, da ne obstaja verjetnost, da bi bilo s tem živilom kaj narobe."
A v tem času bi sadje zgnilo, tako dolgo bi trajale analize, še pojasnjuje Bizjakova. Tudi termična obdelava ali predelava sadja v marmelado ali sok ne pride v poštev. Nihče namreč ne more z živilom, ki ni izsledljivo, garantirati, da bo po določeni obdelavi spet varno.
Uničeno sadje pa vendarle ne gre ravno v nič. Odpeljejo ga v bioplinarne, kjer ga predelajo v električno ali toplotno energijo ali pa v gnojilo za kmetijske površine.
KOMENTARJI (61)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.