Storilčev prvi korak nikoli ni nasilen, razlaga sociologinja in prostovoljka na SOS telefonu Jasna Podreka. Začne se prijazno, ljubeznivo. "V trenutku ko je tega ogromno, ko v osebi – v žrtvi – vzbuja tudi občutke nelagodja, strahu, slabega počutja, v tistem trenutku bi to morali prepoznati kot zalezovanje, ki je nenazadnje po naši zakonodaji tudi kaznivo dejanje," razlaga Podrekova. 

Dr. Tristan Rigler je specialist klinične psihologije in pravi: "Zalezovalec ima občutek, da je on plenilec, ženska pa plen. In kadar se plen ne obnaša, kot si plenilec želi, ali pa ko ta igra preraste v nekaj drugega, lahko postanejo tudi nasilni." "Ne želim, da mi pošiljaš rože, ne želim, da mi pošiljaš toliko sporočil, je lahko alarm tako za osebo samo, ki to doživlja, kot za institucije, ki obravnavajo takšne primere," opozarja Podrekova.

Svojih dejanj, pravi Podreka, se storilci največkrat zavedajo, in čeprav svoje nasilne narave velikokrat ne kažejo navzven, pa so, potrjuje tudi Rigler, jasni vidni znaki osebnostnih motenj. "Kadar gledamo za nazaj, običajno vidimo odstopanja, kar se tiče družbenih pričakovanj. Ali so socialno manj spretni ali so nezmožni intimnih in vzajemnih odnosov," še dodaja Rigler.

"V osnovi gojijo tradicionalna, patriarhalna prepričanja o tem, kaj si lahko privoščijo v odnosu do ženske, povezano s tem, da očitno niso kritični do lastnih dejanj in uporabe nasilja," je jasna Podrekova. A kljub slabi strani ima storilec vedno tudi dobro, ki jo žrtev dobro pozna in, kot dodajata strokovnjaka, upa, da bo s srečanjem storilca lahko prepričala, da jo pusti pri miru. "Vendar nikoli prav zares ne prenehajo oz. z njimi ni mogoče speljati racionalnega pogovora, sploh če je na drugi strani žrtev," še dodaja.

"Ljudje res ne predvidimo, da bi se kaj hudega zgodilo," pravi Rigler. Zakaj bi, ko pa ve, da storilec do žrtve goji močna čustva. Dodaja še: "Gre za ekstremno ljubezen ali pa za ekstremno sovraštvo. V takšnih primerih je ločnica v tem, ali ta oseba, ki je predmet neskončne ljubezni, deluje v skladu s pričakovanji te osebe ali ne. Če je odgovor ne, se avtomatično prevesi v skrajno sovraštvo." "Gre tudi za sporočilo, če je ne bo imel on, je ne bo verjetno imel nihče drug," še pravi.

A kot opažajo tisti, ki se srečujejo z žrtvami zalezovanja ali nasilja, Policija velikokrat ne stori ničesar, dokler se dejansko nekaj ne zgodi. A je lahko, poudarja Jasna Podreka, že samo psihično nasilje obravnavano kot kaznivo dejanje. In vsako nasilje – psihično ali fizično – je nedopustno in tudi pri zalezovanju bi morala veljati ničelna toleranca. To je sicer prepoznano kot kaznivo dejanje, tudi ko gre za zalezovanje v družinskem krogu ali partnerskih odnosih.

Kakšne pravice ima oseba, ki je žrtev zalezovalca?

Policisti svetujejo, da je najpomembnejše to, da ženske o tem spregovorijo na glas in seveda vsako takšno dejanje prijavijo Policiji in čim bolj natančno opišejo, kaj se dogaja. Če nekoga zalezuje družinski član ali nekdo, s katerim je v partnerskem odnosu, se mu lahko izreče prepoved približevanja; če pa nekoga zalezuje oseba, s katero ni v nikakršnem odnosu, pa prepovedi približevanja po kazenskem zakoniku ni mogoče izreči – a taki primeri so redki. Seveda se kazni razlikujejo od primera do primera, v osnovi pa zalezovalcu grozi do dve leti zapora, če zalezuje mladoletno ali slabotno osebo, pa tri leta.

Bojana Kračan, kriminalistična inšpektorica GPU, pojasnjuje: "V teh primerih ne izrekamo prepovedi približevanja, ker se prepoved približevanja nanaša na družinske oz. na partnerske odnose in člane." Dodaja še: "Če nekoga zalezuje družinski član ali nekdo, s katerim je v partnerskem odnosu, se mu lahko izreče prepoved približevanja; če pa nekoga zalezuje oseba, s katero ni v nikakršnem odnosu, pa prepovedi približevanja po kazenskem zakoniku ni mogoče izreči."

Kračanova še poudarja: "Zelo pomembno je, da žrtev dejanja prijavi storilca na Policijo. Možnosti so različne – od pisne prijave, osebne, do klica na 113. Zelo pomembno je, da o tem spregovori, opiše, na kakšne načine jo storilec zalezuje, ji sledi in se pojavlja na mestih, kjer se pogosto zadržuje, morda jo čaka pred službo, jo fizično zasleduje, mogoče po elektronskih sporočilih ... obstajajo različni načini." 

"Zelo želeno je, če je žrtev o tem spregovorila še s kom drugim, če je bil še kdo priča temu nasilnemu ravnanju. Govorimo in opravimo lahko tudi razgovore z drugimi osebami, morebiti starši, znanci, katerim je zaupala. Zaslišimo osumljenca in podamo pristojni akt na pristojno državno tožilstvo," še opozarja.

Ponedeljkovega shoda v Ljubljani v podporo ženskam, žrtvam nasilja sta se udeležili tudi notranja in pravosodna ministrica

Dominika Švarc Pipan danes za izjavo ni bila na voljo, je pa na družbenem omrežju Twitter napovedala, da bodo v prihodnje skupaj z notranjim ministrstvom naredili več za zaščito žrtev. V ponedeljek pa bosta obe ministrstvi organizirali tudi posvet o preprečevanju, obravnavanju in preiskovanju nasilja nad ženskami, spolnih zlorab in nasilja v družini ter femicida. Notranja ministrica Tatjana Bobnar sicer poudarja, da do nasilja velja ničelna toleranca, cilj Policije pa mora biti, da žrtvam zagotovi varnost ter prepreči nasilna oz. kazniva ravnanja. "Policija je tista, ki se vključi, ko je že prestopljena meja zakonitosti, ko je že izvršeno kaznivo dejanje ali prekršek, da takoj nemudoma in učinkovito ukrepa. Da so policisti senzibilni in usposobljeni, da prepoznajo tovrstno kriminaliteto in tovrstna kazniva dejanja in učinkovito ukrepajo. Vzpostavijo javni red in mir ter zaščitijo žrtev," še doda.