Če se te dni z vlakom iz Ljubljane odpravljate proti Nemčiji, je treba računati, da tja morda ne boste prišli, ali pa da bo zamuda velika. Begunska kriza namreč precej hromi železniški promet zaradi navala beguncev na vlake. Tako je bilo tudi v noči na torek. Do Salzburga, kjer je bila do poostrenih mejnih kontrol, ki so jih uvedle avstrijske oblasti, skoraj neobvladljiva gneča, je nočni vlak, ki Ljubljano zapusti nekaj pred polnočjo, peljal brez večjih posebnosti.
Tam pa se je, čeprav je postaja na videz samevala, začelo. Naenkrat se je vlaku začela bližati večja skupina beguncev, sicer v spremstvu prostovoljcev in železniškega osebja. Približno dve uri so jih nameščali na vlak. Oziroma tako dolgo, da je bil prevajalec s telovnikom karitasa, skoraj brez glasu.
Ker je kakšno uro potem, ko so prišli na vlak, ta še vedno stal, so begunci postajali vse bolj zaskrbljeni. Eni so brskali po mobilnih telefonih, drugi nemirno prestopali po hodniku vlaka med poslušanjem glasbe, tretji so pri ostalih potnikih iskali kakršno koli potrditev, da se bo vlak res premaknil v smeri Münchna.
Okoli 10 let stara deklica vzame list, nalepljen na vrata in v razumljivi angleščini prosi, da ji pokažem, kje na listu piše München. Tu. "Zagotovo?" vpraša. "Ja, zagotovo tako piše." Nasmeh olajšanja. In potem še okoli 10 drugim razloži – sklepam po odzivu – da so na pravi poti.
Potujejo sicer v Bremen, kakor piše na že precej uničenem listu, na katerem je natisnjen tudi vozni red vlakov iz Münchna do Bremna.
Bolj mirno kot begunci situacijo sprejema peščica ostalih potnikov. "Tako je že od sredine avgusta," pravi sopotnica, ki se domov v München vrača s Hrvaške in redno potuje prav s tem nočnim vlakom. "Ampak, saj je prav, da prihajajo, potrebujemo delavce in vsi ti so mladi, imajo energijo," ocenjuje. Moti jo le pristop zaposlenih za železniški postaji, ki ne dajejo nobenih informacij o tem kdaj (če) se bo vlak premaknil. Za nekaj slabe volje poskrbi tudi ugotovitev nekaterih, da so nas pravzaprav zaklenili v vagon, saj prehod v druge očitno ni mogoč.
Do zdaj smo z mladino, ki pravi, da je iz Sirije, začeli hiter tečaj nemščine-angleščine. Deklica, ki je na poti v Bremen ugotavlja, da bi bili dober način učenja jezika posnetki na Youtubeu. Če med mladino vlada ogromna vnema za učenje jezika, se starejši večinoma zanašajo na prevode mlajših.
In potem se vlak premakne. Do nemške meje, ki je skoraj za vogalom. Tukaj sledi bližnje srečanje z nemškimi policisti, ki preverjajo dokumente. Dela se lotijo precej resno. "Od kod ste? Papirji?" sprašujejo. Večina odgovorov: Sirija. Nič papirjev. S par izjemami. A do polovice vagona se policisti že precej vdajo. "From Syria?" vprašajo že vnaprej. Kot kaže so vsi prikimali. Kljub temu so nekaj ljudi pospremili z vlaka.
Sopotniki so glede svojih imen in držav, od koder prihajajo, sicer večinoma precej skrivnostni. Eni takoj povedo, da iz Sirije, drugi šele po posvetovanju s pomočjo očesnega stika s tistimi, s katerimi potujejo skupaj, rečejo, da prihajajo iz Sirije. Dva v pogovoru pravita, da sta iz Afganistana, da pa dokumentov nimata, ker sta zbežala na hitro.
Ko se vlak le premakne čez mejo, je videti jasno olajšanje. Večina beguncev z večjim občutkom varnosti zaspi. Nekateri na tleh, čeprav je v drugih delih vagona še nekaj prostora. Sopotnica iz Nemčije medtem komentira svoje nestrinjanje s postopki držav, ki slabo ravnajo z begunci. "Ko je Sovjetska zveza leta 1956 posredovala na Madžarskem ... Takrat so pa od tam bežali ljudje k nam. Gostili smo jih tudi pri nas," se spominja in pravi, da jim njena družina velikodušno odstopila svoje dobrine. "Očitno so pozabili, kako je biti begunec," meni. In po njenem niso edini. Precej nasprotovanja beguncem naj bi bilo po njeni oceni v Nemčiji med prejšnjimi generacijami priseljencev. Ti naj bi bili nezadovoljni zaradi konkurence, ki bi jo naj predstavljali prišleki, ki po njihovem vdirajo na njihov teritorij, oceni sopotnica.
Medtem se počasi bližamo železniški postaji v Münchnu. Vlada precejšnje navdušenje, nekateri so zaskrbljeni, ker smo pridelali toliko zamude, da so zamudili prve vlake v želena mesta. Vlak sicer na postaji doživi pravi policijski sprejem.
Potegnjeni so trakovi, ki bi naj preprečili, da bi se begunci razkropijo po postaji, na drugi strani je dolga kolona policistov. Nekateri se sicer z vlaka hitro poženejo v tek in mimo teh policistov. Kako uspešni so pri tem, je težko oceniti. Večino sicer vendarle pospremijo policisti.
Za tiste, ki bodo želeli informacije, so pred postajo postavljene tudi info točke prostovoljcev, ki ob tem z velikimi napisi zbirajo tako nove prostovoljce kot prispevke v obliki denarja in pomoči. Na eni stojnici lahko tako kupite opravo za Oktoberfest, na drugi dobite informacije za begunce. S pozivi k darovanju za begunce je opremljena tudi večina cerkva v mestu, saj se je tamkajšnji Karitas v veliki meri vključil v pomoč beguncem.
Teh po mestnem središču sicer ni veliko, je pa mogoče v podhodih in drugih bolj skritih kotičkih opaziti spalne vreče, kjer prenočujejo tisti, ki se niso odločili za namestitev v centre.
Lažne obljube lažnih prerokov
K begunskemu valu precej pripomorejo kar tihotapci, je mogoče sklepati iz pogovora z begunci. Tihotapci so namreč v državah, kamor se jih je zateklo največ – denimo v Turčiji, na račun beguncev postavili precej velike, sicer zločinske, "poslovne imperije". Deklica, ki na hodniku vlaka v rokah še vedno stiska papir z natisnjenim voznim redom za Bremen, razloži, da njena družina sprva ni nameravala v Evropo.
Potem pa jih je k temu nagovoril nekdo, ki jim je obljubil, da jih za denar odpelje v boljše življenje. Razložil jim je, da bodo tukaj imeli delo, stanovanje, lahko bodo hodili v šolo, od države bodo dobili denar. V EU so sicer nato prišli po kopenski poti, pred odhodom pa so jim zagotovili, da na poti ne bo težav in ovir. Od tod zdaj tudi velik vir nejevolje in jeze. Evropa je vmes namreč postavila precej ovir, nekatere, ki so stale že prej, pa so tihotapci pač zamolčali.
(Pre)velika pričakovanja
Da se bodo tukaj šolali in dobili delo pričakuje sicer večina beguncev. In to precej hitro. "Študiral sem informatiko. V Turčiji nisem dobil dela, računam, da ga bom tu v nekaj tednih," pravi eden izmed njih. Njegova angleščina je solidna, računa, da se bo nemščine naučil relativno hitro. Prvi korak: s skupino beguncev, s katero skupaj potujejo, pri vratih vagona že lep čas poslušajo nemške raperje.
"Kaj pa, če recimo dela ne bi bilo takoj?" vprašam. "Bo, bo. V Nemčiji je delo," meni in pravzaprav možnosti, da bi bilo kako drugače od precej idiličnih predstav, ki jih imajo begunci o Nemčiji, pravzaprav niti ne dopušča. Okoli 30 let star begunec, ki mu sedi nasproti, je nekoliko bolj realen: "Poznam nekoga, ki je tam že tri leta in nima dela. Ampak tudi to je ok. Jaz bom delal karkoli, samo da sem na varnem," pravi. In doda, da v veliki meri računa na pomoč tistih, ki so v Nemčijo že prispeli, na pomoč tistih, ki jih je spoznal preko Facebooka, prav tako meni, da se bodo za poslovne priložnosti, ko se razmere umirijo, povezali tudi prišleki sami. Še posebej tisti, ki že zdaj potujejo v skupinah, med katerimi sicer prihaja tudi do sporov in nerazumevanja. Tudi glede tega, kdo ima pravico sedeti na tem vlaku. Ko sta namreč dva begunca razložila, da sta iz Sirije, se je oglasil tretji in nekoliko prezirljivo pokomentiral: "Pa kaj še ...".
Facebook begunci
Kdor si kot begunce predstavlja njihovo stereotipno podobo v tla zagledanih nesrečnih, obupanih ljudi, brez enega samega centa in brez informacij, je ob tokratnem begunskem valu morda presenečen. Čeprav nove mejne kontrole skrbijo za nekaj zmede med njimi, je večina beguncev dobro opremljena z informacijami. Pri tem jim izjemno pomaga sodobna tehnologija v obliki pametnih telefonov, interneta, Facebooka, spletnih skupnosti in podobno.
Ker tehnologija predstavlja na eni strani njihovo vez z domovino, sorodniki, na drugi pa z informacijami, kako čim prej priti na želeni cilj, skrbijo, da je vseskozi brezhibno delujoča. Tudi na slabo voljo koga drugega. Na münchenski železniški postaji je bilo torej tako zjutraj kot zvečer nemogoče napolniti mobilni telefon na sicer že tako redkih vtičnicah. Begunci se ob njih strateško namestijo, pri varovanju teritorija vtičnice se celo izmenjujejo. Na prošnjo, da bi nam ostalim čakajočim potnikom elektriko odstopili vsaj za deset minut, smo dobili zgolj odgovor "ne". Premislili si niso niti, ko je se je pripeljala potnica na invalidskem vozičku, ki je potreboval polnjenje baterije.
"Telefon je moja življenjska linija," mi pojasni begunec, ki prav tako pravi, da je iz Sirije. "Preko Facebooka se obveščamo o razmerah v državah. Moje informacije so pomembne za tiste, ki prihajajo za menoj, tudi del moje družine je še na poti. Na Facebooku lahko najdem informacije o vlakih, o kontrolah ..." Obveščanje o težavah in priložnostih tako poteka kar v realnem času. Še vedno pa dogajanje v Evropi čakajočih pred njenimi vrati ne skrbi. "Pa morda vaša družina razmišlja, da se ne bi podala na pot, ker se obetajo zapore meja?" "Ne," odgovori. "Prepričani smo, da nas bodo v Nemčiji sprejeli, Evropa nas mora sprejeti," je odločen. Sicer pa si želi v Berlin.
Spletna komunikacija sicer ni edina, ki begunce obvešča o razmerah v Evropi. Večina ima s seboj še kakšen list papirja. Opaziti je bilo tri. Že znanega, na katerem so evropske države ocenjene po perspektivnosti – najti je mogoče podatke o prihodkih, socialnih prejemkih, drugega, ki je nekakšen zemljevid in tretjega, ki celo rangira nemška mesta.
Na železniški postaji je begunsko dogajanje živahno cel dan. Število policistov in varnostnikov je precej veliko, a dogajanje večinoma opazujejo z razdalje. Veliko dela imajo informatorji, kjer begunci večinoma najprej želijo, nato pa še besedno bolj ostro, zahtevajo informacije o vlakih, še posebej v smeri, kjer zaradi navala omejujejo promet.
Medtem ko se množica ostalih potnikov čez dan zliva z begunci, je nekaj manj optimistično ozračje na železniško postajo pade zvečer. Tisti, ki jim cel dan ni uspelo priti na noben vlak, so jezni, naveličani, iščejo prostor za spanje. V večjih skupinah kujejo načrte, kaj storiti prihodnji dan.
Nekaj pred polnočjo v čakalnico prinesejo polno vrečo pekovskih izdelkov. Begunci se izdatno založijo z žemljami, različnimi štručkami in ostalimi dobrotami. Ponujenega so veseli, žemljo jezno stran zaluča le begunec, ki tistega dne ni smel na vlak, kar se je menda zgodilo že drugi dan.
Ostali so bolj optimistični. "Jutri je nov dan, saj bo," pravi oče, ki pokriva otroka, ki bosta noč prespala pod klopjo čakalnice. S soprogo bosta izmenično bedela in ju pazila. Razloži, da so imeli doslej z Evropejci dobre izkušnje, da se počutijo dobrodošle. Zakaj tudi ne, se vpraša – saj so tudi oni dobrohotni ljudje.
