Nekaj dni pred 20. obletnico smrti princese Diane bo britanski BBC v nedeljo zvečer predvajal 90-minutni dokumentarni film z naslovom Diana, 7 dni (Diana, 7 days). V javnost so že pricurljali kratki izseki – o dogodku, ki je spremenil njuni življenji, bosta tokrat bolj odkrito kot kdajkoli prej v izjemno čustvenem intervjuju spregovorila njena sinova, princa William in Harry.
Čeprav nihče od njiju ni želel odgovoriti na vprašanje, kako sta izvedela za novico o smrti njune mame, češ da so podrobnosti preveč osebne, je Harry vseeno razkril, da jima je povedal njun oče, princ Charles.
"Ena najtežjih stvari za starša je svojim otrokom povedati, da je drugi starš umrl. Kako se soočiš s tem, ne vem, a on je bil tisti, ki je ostal in bil tam za naju. Trudil se je po najboljših močeh in poskrbel za naju. Hkrati pa je sam prestajal enako bolečino in šel skozi enak proces žalovanja," je povedal.
Na vprašanje, kako se je ob novici počutil on, Harry odgovori: "Nejevera. Zanikanje. Ni bilo nekega velikega izliva žalosti. Mislim, da nihče v taki situaciji in pri tej starosti ne razume, kaj to dejansko pomeni za prihodnost."
"Spominjam se, da sem bil popolnoma otopel. Omotičen in zelo, zelo zmeden. Kar naprej se sprašuješ: Zakaj jaz? Kaj sem storil narobe? Zakaj se je to zgodilo meni?" pa je svoje občutke opisal William.
Babica je skrila časopise, da ju ne bi opominjali na to, kar se je zgodilo
Princa pravita, da sta imela v najtežjih trenutkih močno oporo v svojem očetu in babici kraljici Elizabeti II., ki ju je takoj po dogodku odpeljala na posestvo Balmoral na Škotskem. Zaradi tega so nanjo letele številne kritike, češ da se ni pravočasno vrnila v London, da bi javno naznanila Dianino smrt in sodelovala v nacionalnem žalovanju. Poleg tega je šele po nekaj dneh pristala na to, da zastavo na Buckinghamski palači spustijo na pol droga, saj tega ni storila niti za svojega očeta.
"Mislim, da je bila to zelo težka odločitev, ki jo je babica morala sprejeti. Bila je razpeta med svoji dve pomembni vlogi – biti najina babica in hkrati biti kraljica," jo zagovarja William. "Na tak način nas je poskušala zaščititi – tako naju kot očeta. Namenoma je iz hiše odstranila vse časopise, k sreči takrat še ni bilo pametnih telefonov, tako da dejansko nismo mogli vedeti, kaj se dogaja. Omogočila nam je zasebnost, da smo lahko žalovali v miru, zbrali svoje misli in imeli čas zase, stran od vseh."
Pogrebna slovesnost: Zadrževanje solz, ko so bile vse oči uprte vanju, in lasje, ki so služili kot ščit
Po pogrebni slovesnosti 6. septembra so svet obkrožile fotografije 15-letnega Williama in 12-letnega Harryja, ko v spremstvu očeta, dedka Filipa in strica Earla Spencerja hodita za krsto svoje matere. Nista jokala, gledala sta v tla. Zdaj pa sta razkrila še, o čem sta razmišljala.
Harry, ki je pred časom dejal, da se od nobenega 12-letnega otoka ne bi smelo pričakovati, da hodi za krsto, v filmu pravi, da sicer ne ve, ali je to prav ali narobe, je pa vseeno vesel, da je to storil.
To ni bila lahka odločitev, sprejeli smo jo v družinskem krogu in poskušali reagirati v skladu z našimi dolžnostmi, pa je povedal William. "Moral sem najti ravnovesje v reakciji sebe kot princa Williama, ki mora opraviti svojo vlogo, in običajnega Williama, ki je samo hotel oditi v svojo sobo in jokati, ker je izgubil svojo mamo. To je bila ena najtežjih stvari, ki sem jo kdajkoli storil." Lase, ki so mu segali na čelo, je uporabil kot ščit med "zelo dolgo in osamljeno potjo". "Ko sem gledal v tla, so mi na oči zlezli lasje in zdelo se mi je, da me tako nihče ni vidi."
Oba princa sta opisala stanje šoka, v katerem sta bila takrat, in notranji boj, ki sta ga preživljala, medtem ko so bile vse oči uprte vanju. Nista hotela pokazati, kako skrušena dejansko sta in javno izkazovati žalosti, kar so ljudje od njiju pričakovali. "Vesel sem, da nisem jokal," pravi Harry, ki je takrat sklenil, da v javnosti ne bo nikoli jokal.
Odveč so besede, da je bila žalna slovesnost izjemno težka za oba. William se spominja kričanja ljudi in njihove poskuse, da bi ju objeli. "Vsi so jokali in se naju hoteli dotikati. Kričali so in metali cvetje v nas, hlipali in padali v nezavest. Bila sva stara 15 in 12 let, nič ne more opisati teh trenutkov. Bilo je zelo nenavadno."
Tudi Harry se spominja, da je bilo zelo neprijetno. "Ljudje so naju grabili in vlekli k sebi, kričali, jokali, njihove roke so bile mokre od solz, ki so jih brisali z obraza. Seveda ne krivim nikogar za to, a v tistih trenutkih je bilo to precej šokantno."
Umor ali nesreča? Teorije zarote še danes burijo duhove
Kot je znano, sta Diana in njen spremljevalec Dodi al Fayed 31. avgusta 1997 zapuščala hotel Ritz v Parizu, ko so ju začeli preganjati paparaci. Njun voznik Henri Paul jim je poskušal uiti in posledično izgubil nadzor nad vozilom, zaradi česar se je v cestnem predoru Pont de l'Alma zgodila prometna nesreča, v kateri so umrli vsi trije.
Kot navaja Wikipedia, je prva francoska sodna preiskava zaključila, da je nesrečo zakrivil pijan šofer, ki je izgubil nadzor nad vozilom. Febuarja 1998 je lastnik pariškega hotela Ritz, kjer je Paul delal, Mohamed Al-Fayed, javno izjavil, da je bila nesreča načrtovana, zanjo pa je obtožil MI6 in edinburškega vojvodo Filipa, moža kraljice Elizabete. Leta 2004 so preiskavo sprožili tudi v Londonu, ki je v letih 2007 in 2008 zaključila, da sta nesrečo povzročili Paulova malomarnost in paparaci, ki so sledili vozilu. 7. aprila 2008 je sodišče podalo sodbo, da je šlo za nezakonit uboj. Dan pozneje je Al-Fayed sporočil, da bo zaključil svoj desetletni boj, s katerim je hotel doseči, da bi nesrečo obravnavali kot umor. Dejal je, da je to storil zaradi Dianinih otrok.
Ljudje so še več mesecev po nesreči pred kensingtonsko palačo puščali cvetje, sveče, kartice in osebna sporočila.
'Namesto da bi ji pomagali, so jo fotografirali, ko je umirala'
Harry v dokumentarnem filmu kritizira paparace, češ da so – namesto, da bi njegovi mami pomagali, raje fotografirali razbit avto. "Ena najtežjih stvari, ki sem jih moral sprejeti, je bilo dejstvo, da so bili ljudje, ki so ju preganjali v tunel, isti ljudje, ki so jo fotografirali, ko je umirala na zadnjem sedežu avtomobila," je dejal in dodal: "Oba z Williamom to veva, večkrat so nama to povedali ljudje, ki primer dobro poznajo. Imela je močno poškodbo glave, a bila je živa in vsi tisti ljudje, ki so nesrečo povzročili, so jo raje fotografirali, kot da bi ji pomagali. In potem so te fotografije zaokrožile po medijih ..."
Princa sta povedala še, da je bila njuna mama pogosto vznemirjena po srečanju s paparaci, ki so se gnetli in planili po njej, vsakič, ko so jo videli. "Kot krdelo psov so ji sledili, jo preganjali, nadlegovali, klicali njeno ime, pljuvali po njej in poskušati iz nje zvabiti neko reakcijo. Hoteli so, da bi se razjezila nanje ..." je še povedal William.
V omenjenem dokumentarnem filmu sicer nastopata tudi Dianina sestra Lady Sarah McCorquodale in nekdanji britanski premier Tony Blair. Sarah se še vedno sprašuje, zakaj Diana takrat ni bila pripeta z varnostnim pasom.
KOMENTARJI (20)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.