Avtorica prispevka: Barbara Levak
Vuk Drašković, ki pravi, da Srbi štejejo čas pred in po Kosovu in ne pred in po Kristusu, je diplomirani pravnik. Bil je novinar Tanjuga, nato se je posvetil književnosti: med njegovimi najbolj branimi knjigami je roman Nož, v SFRJ označen za nacionalistični. Ko je SFRJ razpadala, je Drašković zasnoval Srbsko gibanje obnove.
Bojan Veselinovič, nekdanji dopisnik iz Beograda, ga ocenjuje kot nagnjenega k pretiravanju, vendar nikoli ni bil v najbolj napornih obdobjih odnosov med takrat odhajajočo Slovenijo in Milošičevo Srbijo v prvih bojnih vrstah netenja sovraštva do uradne Ljubljane, prej zasmehovanja.
Sprva je bil zaveznik z vodjo srbskih radikalcev Vojislavom Šešeljem, a je zavezništvo kmalu razpadlo. Anektoda pravi, da je prijateljstvo končal predrag plašč. Vladimir Vodušek, nekdanji dopisnik iz Beograda, ob tem pravi, da sta se Drašković in Šešelj skregala zaradi plašča, ki ga je Drašković kupil Danici Drašković in prišlo je do velikega spora in sta se razšla, drugače pa sta botra.
Sledila so leta protestov proti Miloševićevemu režimu. Vseskozi je ostal nacionalist, nekateri pravijo, da večji kot Milošević. Medtem ko je protestiral proti Miloševiću in se neuspešno bojeval za predsedniški stolček, naj bi se z njim tudi tajno srečeval. Leta 1999 je vstopil v vlado.
Vuk Drašković ocenjuje: "To ni bila Miloševićeva vlada, to je bila vlada Srbije in Črne gore. Šel sem, da sem lahko mirno spal. Jaz sem borec in odšel sem, da bi z vsem svojim ugledom, ki sem ga imel v Washingtonu in Bruslju, poskusil preprečiti bombardiranje Srbije in Črne gore."
"On je tip politika kot Jelinčič, ki je bil večkrat zlorabljen v političnih kombinacijah, ki so držale Miloševića na oblasti toliko let," meni Vodušek.
Tako kot na Miloševića naj bi tudi nanj močan vpliv imela njegova žena. Drašković je pravzaprav samo karizmatična figura, ključen človek v ozadju je Danica Drašković, pravi Vodušek. "Ona vpliva na mojo politiko bolj, kot mislijo nekateri, ampak manj, kot je to normalno," pravi Drašković.
Drašković je preživel dva atentata, ki naj bi ju naročil Milošević, padec režima in pred dnevi tudi poskus Šešlja, da ga razreši s položaja zunanjega ministra. Na obisk k slovenskemu kolegu je pripotoval nekaj dni potem, ko naj bi podoben obisk opravil na Hrvaškem, a ga v delegaciji, ki je obiskala Zagreb, ni bilo. Trdi, da ne zato, ker v Zagrebu ne bi bil dobrodošel.
Prepričan je, da so najvišjo ceno vojn v devetdesetih plačali Srbi. In kje je ob tem ostala ideja Velike Srbije? Samo evropska Srbija je velika, vsaka druga je majhna, meni Drašković.
58-letni Drašković je pravoslavec: verjame v boga in v obnovo Srbije. V Slovenijo se je vrnil po 17-ih letih, vesel, da je država vstopila v Evropo, da je prehodila pot, ki Srbijo še čaka, pravi. "Dohitevamo pobeglo evropsko prihodnost, prepričani, da jo lahko dohitimo in da lahko mi Srbi še veliko pokažemo Evropi," še pravi Drašković.
