Avtor prispevka: Miha Drozg
Manila je pretekli teden zaradi strahu pred obglavljenjem filipinskega državljana iz Iraka umaknila svoje vojake. In čeprav so Filipinci navdušeni nad odločitvijo predsednice Arroyo, mnogi analitiki opozarjajo, da lahko umiki tujcev še spodbudijo boj islamskih skrajnežev.
Od aprila letos so uporniki v Iraku ugrabili več kot 20 tujcev, po nekaterih podatkih celo okoli 50. Vsak dan pa naj bi v državi izginilo tudi več kot 10 Iračanov, ocenjujejo pri Zalivskem raziskovalnem centru, s sedežem v Dubaju. Nekatere talce so kmalu izpustili, druge takrat, ko je država, ki je sicer ameriška zaveznica v iraški vojni, sprejela zahteve upornikov. Italijana, dva Američana, Južnokorejca in najverjetneje tudi dva Bolgara so obglavili. Iz Iraka so se umaknili španski vojaki in 51 filipinskih humanitarnih delavcev. Kenija je po ugrabitvi treh kenijskih tovornjakarjev svoje državljane pozvala, naj državo zapustijo, Bolgari in Poljaki, ki pa so zadnje tarče domnevnih groženj Al Kaide, pa kakršnokoli popuščanje zavračajo.
Poljski premier Marek Belka je ob grožnje komentiral: "Nismo zasledili povečanih terorističnih groženj proti naši državi, toda zavedamo se, da danes svet deluje v senci terorizma."
Tudi Bolgarski predsednik Georgi Parvaonov ne namerava popustiti grožnjam teroristov, povedal je namreč: "Ne bomo podlegli pritiskom teroristov, borili se bomo proti njim. Kajti, če smo šibki bodo začeli z drugimi ukrepi, da bi dosegli svoje cilje."
Filipinci in Španci so bili kljub ostri kritiki Busheve administracije nad odločitvami o umiku njihovi vojakov iz Iraka navdušeni.
Filipinska predsednica Gloria Macapagal Arroyo je državljanom ob umiku njihovih vojakov iz Iraka povedala: "To kar vam imam danes za povedati, lahko strnem v tri stavke. Prvič, prevzemam vso odgovornost. Drugič, nikomur se ne bom opravičevala. In tretjič, stojim za svojim dejanji."
Številni strokovnjaki pa opozarjajo, da lahko popuščanje upornikom in njihovim zahtevam sproži, ob načrtnem ustvarjanju atmosfere strahu, občutek nadmoči in posledično tudi nove ugrabitve.
Vodja inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Bakhtyar Aljaf je najnovejše grožnje komentiralz besedami: "Jaz mislim, da bo to na škodo iraškega ljudstva, ker to pomeni, da če vsi gredo iz Iraka ali samo nekatere države, to pomeni, da obnova Iraka tudi ne bo potekala. Ta politika je v tem, da dokazujejo ljudstvu, da nimajo podpore mednarodne skupnosti, vlada nič ne dela na obnovi države in normalno, da v takšnih okoliščinah ne morete obnavljati države. Ameriški načrt demokratizacije Iraka je propadel. Aprila in maja so bili Američani zelo priljubljeni, danes pa govorimo sunitskem trikotniku. In kaj se danes dogaja. Bili so priljubljeni pri Šiitih in kaj se danes dogaja. Oni so bili priljubljeni pri Kurdih na severu že zadnjih 13 let in kaj se danes dogaja. Se dogaja to, da niti Kurdi niti Američani ne vedo kaj hočejo, kakšno politiko bo Amerika imela."
Politični analitiki pa so tudi prepričani, da je predsednik Bush z maščevalno vojno proti Al Kaidi in zgrešeno politiko po invaziji Iraka, le še razširil in spodbudil področje delovanja islamskih upornikov.
Vendarle pa je podleganje zahtevam ugrabiteljev, spreminjanje javnega mnenja v zavezniških državah in posledični umik vojakov iz Iraka na nek način tudi priznavanje Busheve vojne proti terorizmu.
Tudi novi protiuporniški ukrepi premierja Alavija, ta po mnenju Aljafa v Iraku sploh nima prave oblasti in podpore, se zdijo zgolj voda na mlin iraških upornikov. Verjetno je glavna napaka arhitektov vojne in demokratizacije v Iraku bilo pričakovanje, da bo etnično močno razdeljena islamska država z dolgo zgodovino diktatorstva, vizije zahodne liberalne države sprejela z odprtimi rokami.
